V začetku 20. stoletja so fotografi z obljubami o možnosti fotografiranja duhov prevarali mnoge, kar je film obudil v zanimivi zgodbi. Glavni junak, Ben Matthias, je strokovnjak za paranormalno, ki je izumil kvantno kamero, sposobno zaznati in posneti duhove.
Njegova tehnologija spominja na opremo iz kultnega filma "Lovci na duhove", kjer sta bila osrednja protonska pištola in nahrbtnik za zajemanje duhov. Kljub različnim pričakovanjem, "Hiša duhov" prinaša svež pogled na temo fotografiranja duhov, povezujoč zgodovino s sodobno tehnologijo … Vendar, kakšna pa je resnična zgodovina fotografiranja duhov?
“Resnično“ fotografiranje duhov
Ali je mogoče fotografirati ektoplazmo? Najprej, kaj je ektoplazma? Gre za neke vrste fizično snov ali material, ki se domnevno manifestira kot proizvod duhovnega ali paranormalnega pojava. V številnih opisih se ektoplazma prikazuje kot nejasna, meglena ali sluzava masa, ki se lahko pojavi v različnih oblikah in barvah. Znanstvene raziskave doslej niso uspele dokazati obstoja ektoplazme ali podpreti trditev medijev o njenem nastanku. Fotografija duhov je torej vrsta fotografije, katere namen je "zajemanje podob duhov" in drugih duhovnih entitet.
Naključni pionir - William H. Mumler
Prvič je fotografijo duhov leta 1860 uporabil William H. Mumler. To tehniko je odkril po naključju, ko je na fotografiji, ki naj bi prikazovala samo njega, opazil drugo osebo, čeprav je kmalu zatem ugotovil, da gre preprosto za dvojno osvetlitev. Vendar pa je spoznal, da lahko s to tehniko zasluži in se je začel izdajati za medija, tako da je fotografiral ljudi in na fotografije po obdelavi negativov (večinoma je za osnovo uporabil druge fotografije) dodajal podobe njihovih umrlih bližnjih. Mumler je tako prav v enem najhujših obdobij ameriške zgodovine, med secesijsko vojno (1861-1865), začel izdelovati portrete žalujočih, ki so za njimi prikazovali duhovno silhueto njihovih umrlih sorodnikov. Zahvaljujoč sodelovanju svoje žene Hannah, medijke, katere naloga je bila "magnetno pritegniti duhove umrlih na fotografski prizor", je Mumler izdelal veliko število fotografij duhov in to celo z zelo znanimi ljudmi, od vdove Abrahama Lincolna do Henryja Wilsona, desne roke predsednika ZDA Ulyssesa Granta. To je bil eden prvih primerov semantične reorganizacije odnosa med znanostjo in religijo, ki je v fotografskem spiritualizmu videla medij za prehod med njima.
To je seveda trajalo, dokler ni bil Mumler sam aretiran zaradi goljufije in kraje ter od 21. aprila do 5. maja 1869 obravnavan na newyorškem sodišču. Mumlerju je zaradi uspeha njegovega posla dejansko uspelo prevzeti velik fotografski studio na Broadwayu. Prevaro pa je očitno odkrila ena od njegovih strank, ki je ugotovila, da je eden od upodobljenih duhov presenetljivo podoben posamezniku, ki je bil - po trditvah tožilstva - v času nastanka fotografije dejansko še živ. Tabloidni novinarji so bili med najostrejšimi kritiki Mumlerjevega dela, ki so ga stigmatizirali, ker naj bi bilo v nasprotju z ameriškimi moralnimi vrednotami, ki temeljijo na krščanski veri in v nasprotju z izsledki takratne znanosti.
Vendar se zanimanje za paranormalne pojave v fotografiji nikoli ni ustavilo in še danes obstajajo "fotografi, ki lovijo duhove", ki se hvalijo z znanstvenimi dokazi o fotografiranju ektoplazmatskih entitet.
20 leta - razcvet fotografiranja duhov
V dvajsetih letih minulega stoletja je bila fotografija večkrat uporabljena v "duhovne" namene. Zlasti pri analogni tehniki in uporabi različnih tehnik in medijev je dolgo časa veljalo prepričanje, da lahko fotoaparat nekako "ovekoveči" duhovne entitete.
Specialni aparati in dvojna (izpostavitev) ekspozicija
"Najboljši" fotoaparat, ki ga lahko uporabite v teh primerih, je nedvomno infrardeči fotoaparat, tj. tisti, ki lahko posname tisto, kar človeškemu očesu ni vidno. Ob predpostavki, da ima človeško oko vidni spekter z valovno dolžino med 400 in 750 nanometri, se vse pod tem spektrom imenuje ultravijolično sevanje, vse nad njim pa infrardeče sevanje, zato je s temi fotoaparati mogoče na filmski trak posneti vse situacije, ki človeškemu očesu niso vidne. Tako postanejo kontrasti v stanovanju potujoči duhovi ali prašni delci nerazložljivi pojavi, imenovani orbi. Ker ni infrardečega senzorja, lahko tudi dolga ekspozicija "zazna" in zabeleži posebne razmere, vendar je bila najpogosteje uporabljena tehnika, s katero so "fotografi duhov" posneli svoje slike iz onstranstva, nedvomno dvojna ekspozicija.
Analogno obdobje
Zlasti v analognem obdobju, ko javnost še ni bila navajena na ekstremno post-produkcijo, so lahko ljudje že zaradi skupinske fotografije z obrazom, ki je prišel iz drevesa ali hiše, verjeli v karkoli. Skratka, znanstvena verodostojnost "fotografije duhov" seveda ni bila nikoli dokazana, vendar pa je fotografija na splošno tista, ki zaradi neštetih razpoložljivih tehnik (infrardeča fotografija, dolga osvetlitev, dvojna osvetlitev) omogoča fantaziranje in ustvarjanje najrazličnejših zgodb o katerem koli vidnem elementu. Dejstvo, da slika izpade s "skrivnostno auro", lahko fotografu omogoči, da s pripovedovanjem najrazličnejših zgodb preslepi na stotine ljudi; pravzaprav je imela fotografija duhov do dvajsetih let 20. stoletja veliko skupino privržencev, še danes pa so številni fotografi, ki lovijo duhove, ponovno v modi. Skratka, skrivnost je vedno za vogalom in fotografija jo vedno bolj hrani.
Gibanje za fotografijo duhov
Arthur Conan Doyle, literarni oče Sherlocka Holmesa, je bil prepričan, da je duhove mogoče fotografirati. Leta 1922 je stopil v bran tistim, ki so želeli dokazali, da je mogoče na fotografijo “uloviti” duha. Knjiga je nosila naslov The Case for Spirit Photography (Primer za fotografiranje duhov). Gre za knjigo, ki bi ji danes rekli instant knjiga ali bolje rečeno, knjigo, napisano v obrambo skupine fotografov, ki so delovali v okrožju Cheshire v Angliji.
Skupino je ustanovil William Hope, nekdanji zidar srednjih let, ki je sicer bil veren in nekoliko nergaški, pridružili pa so se mu žena in člani njunih družin (skupina je bila zelo podobna skupini iz zgoraj omenjenega filma). Conan Doyle se je primera lotil, kot da bi šlo za policijskega in navajal je dokaze o pristnosti slik, ki s fotografskim posnetkom prikazujejo prisotnost bitij z drugega sveta ali duhov. Ti se zaradi posredovanja "medija", pojavljali poleg ljudi iz mesa in krvi v obliki ektoplazme.
Toda, kaj je fotograf takrat počel? Medij v tem primeru ni sporočal glasov in besed, temveč je prenašal podobe, dejavnost, ki je postala mogoča za vsakogar, odkar obstaja fotografija, pa čeprav je bilo fotografov posmrtnega življenja malo ...
Danes se veliko ljudi še zmeraj ukvarja s tovrstno fotografijo in celo z beleženjem glasov duhov ter snemanjem s posebnimi video kamerami. Na spletu in tudi na televiziji je namreč kup oddaj, v katerih si ustvarjalci še vedno srčno želijo dokazati, da so vendarle ujeli nekoga iz onostranstva ...
Z umetno inteligenco pa so dandanes možnosti neomejene … Je svet sploh še resničen?!
