Izjemno častna, a zahtevna funkcija
Hinko Šoštarič, vitez Hinko Sodinski, plemeniti Gall, že tretje leto v pustnem času s svojo gospo Stanko plemenito Gall vlada ptujskemu mestu. Čeprav prizna, da gre za zahtevno funkcijo, ki vzame ogromno časa, truda in finančnih sredstev, pravi, da je zelo ponosen, da promovira pustni čas in Kurentovanje. Svojo nalogo opravlja z velikim veseljem in zelo vestno: »Zares nam je v veliko čast, da lahko otvorimo največji pustni karneval v državi. Za naše društvo je to nekaj izjemnega, kar nam je uspelo doseči. Veseli nas, da je nekdo opazil ves naš dosedanji trud in da živimo za to.«
»Pustni čas je tu. V službi že vnaprej povemo, da nas kdaj ne bo oz. bomo imeli dopust,« nam uvodoma pripoveduje skupinica najbolj zagretih članov TED Sodinci, in sicer predsednik in aktualni princ Hinko Šoštarič ter njegova partnerka Stanka, Lidija in njena mama Stanka Štagar ter zakonca Edvard in Ksenija Škrlec, ki smo jih pretekli teden ujeli pri izdelovanju zadnjih podrobnosti. Pri izdelavi mask in udeležbi v karnevalski skupini so navadno vključene cele družine, tudi starejši. »Stara sem 67 let. To me veseli že od malih nog in enostavno ne morem nehati,« z nasmeškom na obrazu pristavi Stanka.
Dodelane naglavne maske njihov zaščitni znak
Gotovo se spomnite simpatičnih mravljic, dovršenih štorkelj, pa ljubkih mišk ter malih Rimljančkov in še in še … Prav z njimi so Sodinčani pobirali najvišja mesta na karnevalih doma in v tujini. Lastnoročno izdelane izvirne naglavne maske s širokimi nasmehi, izza katerih kuka par oči, so praktično postale njihov zaščitni znak. Dopolnijo jih z dovršenimi kostumi, vsakič poskrbijo tudi za voz in koreografijo. Pri tem pa je treba poudariti, da prav vse izdelajo sami, na kar so lahko povsem upravičeno zelo ponosni. »Najprej nabavimo role blaga, gobe in drugega materiala. To se navadno zgodi okoli poletja. Letos smo imeli kar nekaj težav z nabavo blaga. Po dveh mesecih čakanja smo morali naročiti drugo blago. Zato smo z izdelavo začeli bolj pozno, šele okoli novega leta, ko smo navadno imeli maske že bolj kot ne izdelane,« je razložil Hinko, sicer gonilna sila, ki je med drugim zadolžen za izdelavo naglavnih mask, in nadaljeval: »Izdelujemo praktično iz 'nule', iz golega materiala. Najprej je treba razviti idejo, zamisel, nato pa to tudi izdelati. Ni pa nujno, da ti vse uspe v prvo. Navadno sta prvi dve maski zanič, ker ti takoj ne uspe zadeti tiste ta prave, želene oblike. In ko je goba enkrat zlepljena, je ne moreš več popravljati.«
Maskirali se bodo v čričke
»Se že vidim, kako se bom našemila in 'letela',« je ob izdelovanju rož iz tekstila pripomnila Lidija in dodala, da se sicer – verjeli ali ne – sama mask boji: »A samo, če nisem našemljena. Ko se našemim, pa ta strah izgine. In če me kdo ob polnoči zbudi, sem takoj nared, da se našemim in grem.«
Letos si bodo nadeli povsem novo opravo. Brez dvoma bodo navduševali z lično izdelanimi črički s čričkovo hiško. »Ta predlog je bil star že tri leta, a nam prejšnja leta nekako čas ni dopuščal, da bi idejo uresničili. Sicer pa so nam živali nasploh zanimive in se radi preobrazimo vanje. V njih se vsi dobro počutimo, pa tudi otrokom smo vselej zanimivi,« so pojasnili.
Že bežen pogled na maske razkriva, da se za njimi poleg ogromno dela in truda skrivajo tudi spretne umetniške roke. Pravijo, da so se vsega priučili sami, sproti. »Vsak ima svojo zadolžitev. Sedaj že dobro vemo, kaj kateremu izmed nas leži. Delamo pa tako dolgo, da je vse končano,« je dejal Edvard.
Celotno delo sicer ob dobrem vzdušju jemljejo skrajno resno. Za letošnjo eno samo celotno opravo so po grobi oceni potrebovali skoraj cel dan. »Pa še to vprašanje, ali bi jo naredili,« so dodali. Izdelali so 38 mask, kar je sicer malce manj kot pretekla leta. »Včasih nas je bilo tudi po 50 ali 60 v skupini. Mi, najbolj zagreti, se ne damo.«
»Mama me je okužila s tem«
Hinku je sicer šivanje in pustno tradicijo v zibko položila že njegova mama: »Mama me je dobesedno okužila s tem. Vsakič mi je zašila pustno obleko. Praktično od prvega razreda naprej sem bil na vseh okoliških karnevalih.«
To tradicijo pa prenašajo tudi na mlajše rodove. Letos bo v karnevalski skupini najmlajša udeleženka štela le šest let. »Otroci s tem živijo in uživajo. Nikakor pa jih k temu ne silimo. Sedaj sicer nekaj mladih pogrešamo, saj so zaljubljeni ali pa imajo majhne otroke, toda verjamemo, da se nam bodo zopet pridružili,« je bilo slišati. Te dni bo tako vasica Sodinci veliko bolj prazna kot sicer, saj bodo vaščani – eni bodo spremljali princa, drugi pa bodo v karnevalski skupini čričkov – raznašali pustno veselje po karnevalih v okoliških krajih. To vzdušje pa vsakič rade volje ponesejo tudi preko meja, na Hrvaško in v Srbijo. »Ne smeš razmišljati o času in denarju. To moraš preprosto imeti rad in uživati, sicer je bolje, da si doma,« še sklenejo.
