Prvi približki zasebnih prostorov s točno določeno namembnostjo so se pojavili v Mezopotamiji 3000 let pred našim štetjem. Stari Egipčani in Grki na tem področju niso prinesli omembe vrednih izboljšav, šele Etruščani so na ozemlju današnje Italije v sedmem stoletju pred Kristusom ugotovili, da pospravljanje človeških odpadkov spada med prednostne naloge civilizirane družbe. Od Etruščanov so se učili tudi Rimljani. Pozneje bodo vdori barbarskih plemen in propad imperija oz. konec antike poskrbeli, da se bo še v poznem srednjem veku sralo po ulicah, kamor se je stekal tudi drek izza zidov grajske gospode.
Očiščenje slovnice nerazumljivih frazh in ulic, polnih dreka
Avgusta 1536, v petindvajsetem letu milostnega vladanja, je francoski kralj Franc I. objavil odlok iz Villers-Cotteretsa, s katerim je uzakonil uporabo francoščine, očiščene nepotrebnih in nerazumljivih latinskih fraz, v podeljevanju pravice, izdajanju matičnih dokumentov in pisanju notarskih listin. Jeseni istega leta je Franc izdal še en edikt, ta v zgodovinskem spominu ni ohranil tako plemenitega slovesa: imel je opraviti z očiščenjem pariških ulic; "blata, govna, grušča in drugih smeti, ki jih je vsak pustil in po splošni navadi odložil pred svoja vrata, brez upoštevanja razuma, da je to v veliko grozo in zelo veliko nezadovoljstvo vsem poštenim in častnim ljudem".
Politika dreka, ki jo uvaja 16. stoletje, poleg policijskega urejanja odpadkov zahteva tudi privatizacijo iztrebkov. Če so npr. Rimljani veliko potrebo opravljali v družbi in med tem razpravljali o najbolj aktualnih družbeno-političnih vprašanjih, se bo odslej sralo v privatnih kotičkih, laternah. Vsak meščan je tudi dolžan počistiti svinjarijo "pred svojim pragom" – v nasprotnem sledi globa ali celo zaseg hiše. Takšna politika je absolutna novost, čeprav se bo navada metanja smeti in sranja skozi okno ohranila vse do 17. stoletja in bo o Parizu še tik pred francosko revolucijo mogoče reči, da je "v tem velemestu nemogoče živeti, ne da bi te z umazanijo opljusnila smetarjeva lopata ali pa jezik nizkotnosti".
Po Sloveniji še skoraj 20 tisoč stanovanj brez stranišča
WC, angleška kratica za "water closet" oz. stanišče z vodnim splakovanjem, se je začela uveljavljati konec 19. stoletja, z inovacijami Georgea Jenningsa, Thomasa Twyforda in Thomasa Crapperja, ki so dorekli sodobno podobo stranišča, straniščne školjke in kotlička na poteg, s katerim elegantno odplaknemo smrdljivi kupček. Slovenci smo besedo stranišče dobili s člankom v Novicah leta 1844. V drugi polovici 19. stoletja sta se v slovenskih mestih začela uveljavljati vodovod in kanalizacija, kar je premožnejšim slojem omogočilo tudi ureditev modernih angleških stranišč na izplakovanje. Do širše uporabe pa je prišlo šele v 20. stoletju.
Leta 1971 je imelo stranišče v stanovanju 54 odstotkov prebivalcev Slovenije. Deset let pozneje 74 odstotkov, ob osamosvojitvi leta 1991 je imelo stranišče v stanovanju 92 odstotkov prebivalcev, v letu 2018 pa 98 odstotkov. Toda brez notranjega stranišča ostaja še skoraj 20 tisoč stanovanj oz. skoraj 50 tisoč prebivalcev Slovenije, kažejo podatki statističnega urada. Leta 2013 je Generalna skupščina Združenih narodov 19. november razglasila za svetovni dan stranišč, da bi poudarili prizadevanja za izboljšanje higienskih razmer po svetu, saj skoraj polovica človeštva nima ustreznih toaletnih prostorov, kužne bolezni iz tega naslova pa v svetu letno terjajo približno 430.000 žrtev.
