Vsi ti ljudje imajo nekaj skupnega. Toksični so. Bernardo Stamateas, ugleden argentinski psiholog, v knjigi Toksični ljudje ponuja kar nekaj odgovorov na to večno zagato – kako postaviti zdrave meje.
»Pogosto se nam zgodi, da v svojo bližino spustimo opravljivce, zavistneže, nasilneže, psihopate, nečimrneže, povprečneže, skratka napačne ljudi, ki nenehno sodijo o tem, kaj smo rekli, naredili, pa o tem, česa nismo rekli oziroma naredili. To so 'toksični ljudje', ki poudarjajo naše šibkosti, nas trpinčijo in delajo nezadovoljne. Vedno najbolje vedo, kaj se dogaja z drugimi, pred lastnim pragom pa ne bodo pometli,« uvodoma ugotavlja avtor knjige.
A to dobim v zahvalo?!
Vam je ta stavek še preveč poznan? Potem imate v svojem življenju opravka z obtoževalci, ki vam neprestano vzbujajo občutek krivde. To pa je eden najbolj negativnih občutkov, kar nas jih lahko preplavi, »in hkrati eden najpogostejših načinov za manipuliranje z drugimi. Psihologi pravijo, da je krivda razlika med tem, kar sem naredil in kar bi moral narediti, ter tem, kar želim in kar bi moral narediti. Življenje s krivdo je življenje v dosmrtni ječi. Je obsodba na nenehno nezadovoljstvo in samoočitanje zaradi življenja, ki ga živimo. Če dovolimo, da krivda raste in vse bolj prežema naša čustva, bo to sprožilo depresijo, za katero bomo vedeli, kje se je začela, ne pa tudi, kje se bo končala. Kaj se zgodi, ko človek občuti krivdo? Začne se odrekati.« Začne verjeti, da mora od sebe vedno dati še malo več, ker pa popolnosti ni mogoče doseči, se postavi v položaj žrtve in prevzame krivdo, ne da bi bil kriv.
»Kdo drži v rokah daljinski upravljalnik vaših čustev in misli? Kdo se odloča, kaj naj mislite in čutite?« sprašuje Bernardo. In ponuja edini pravi odgovor: »Samo vi. Od vas, od vaše odločitve je odvisno, ali se boste postavili v položaj žrtve ali pa boste prevzeli nadzor nad svojim življenjem.« Kaj boste storili naslednjič, ko vam bo nekdo očital, da ste mu pokvarili dan? »Če temu prisluhnete, ste moč, ki jo imate nad lastnimi čustvi, predali drugim. Zdaj oni nadzorujejo, kako se boste počutili ali kaj boste počeli. Če to sprejmete, vam bodo vselej drugi govorili, kaj smete in česa ne; lahko vas bodo izkoriščali in oškodovali z vašim dovoljenjem.« Še o tem njegovem stavku velja razmisliti: »To, da dajemo sebe na zadnje mesto in se žrtvujemo, pomeni, da ne priznavamo lastnega smisla in živimo življenje, ki ni naše.«
Zavist je vedno izraz nizke samopodobe
Druga vrsta ljudi, ki nam lahko pošteno zagrenijo življenje, so zavistneži. Ti drugim zavidajo dober avto, fantastično postavo, čudovito hišo ali službeni položaj. A zavidamo samo tisto, za kar globoko v sebi verjamemo, da sami tega ne moremo doseči. Zato je zavist vedno izraz nizke samopodobe, je prepričan Stamateas. Že Napoleon Bonaparte je nekoč dejal, da je zavist priznanje manjvrednosti. »Nekdo, ki zavida, porablja čas za komentiranje in presojanje vsega, kar imajo drugi, namesto da bi se osredotočil na lasten napredek. Tako na koncu postane sam sebi sovražnik, namesto da bi bil protagonist svojega življenja. Zavistnež vas bo poskušal uničiti bodisi z neposrednim preganjanjem bodisi z omalovaževanjem in obrekovanjem. Cilj je v obeh primerih enak – želi vam škodovati. To so ljudje, ki želijo živeti življenja drugih. Toda ali bi zmogli prenesti in previhariti vse, kar so storili ti drugi, da jim je uspelo? Bi zmogli posnemati njihov trud, strast, delo, prizadevnost, osredotočeno energijo, vložen čas, predanost, učenje, priprave ter tako skrbno oblikovati svoje cilje in strategije kot tisti, ki jim zavidajo?« Nima se smisla pretirano ukvarjati z obrekovalci in zavistneži. »Človek, ki premore zdravo samozavest, ve, da so omejitve samo v glavi, da ni drugim ukradel ničesar, da je sam svoje sreče kovač, da njegova vrednost ni odvisna od odobravanja ali mnenja drugih in da mu je namenjeno uspeti. Zdrava samozavest pomeni, da ne iščemo priznanja ali slave, da se ne držimo zgolj območja udobja, temveč da se cenimo in poskrbimo za lastno zadovoljstvo; če nas bodo tudi drugi cenili, je to seveda dobrodošlo, toda sami smo osvobojeni potrebe po tem, da bi nas drugi hvalili. Če sprejmemo, da smo nekaterim všeč takšni, kakršni smo, se ne bomo trudili ugajati vsem, saj takrat nismo več to, kar smo.«
Kaj pa nasilneži?
Kot eno izmed značilnosti verbalnih nasilnežev psiholog omenja to, da so vedno v ofenzivi. »Njihovo geslo je, da je napad najboljša obramba. Če takšen nasilnež nekaj išče po stanovanju in tega (po lastni krivdi) ne najde, se ne bo vprašal, kje je stvar založil, temveč bo rekel: 'Kdo je vzel moje zapiske? Res ste obupni. Prepovedujem vam, da se dotikate mojih papirjev.' Cilj agresije, tudi verbalne, je, da bi se vi počutili majhne, šibke in negotove. Nasilnež želi dopovedati, da zna in zmore vse ter lahko s svojo avtoriteto uresniči vse, kar si zastavi. Hoče vas zmesti in prepričati, da je to, kar ni normalno, normalno in nasprotno. Če občutite nemoč in jezo, mu je uspelo prodreti v vaše čustvovanje. Če se počutite slabo zaradi tega, kar vam je rekel, in mu to zamerite, ste podlegli njegovi manipulaciji. Če razmišljate o tem, kaj bo on rekel, preden se odločite, kaj boste storili, je dosegel svoj cilj.« In rešitev? Vrnite pozornost k sebi, namesto da se vse vaše početje vrti okrog skrbi, kako bo on odreagiral na vaša dejanja in besede. Naj njegovo kričanje ne preglasi vašega notranjega glasu želja in potreb.
