Deček je bil prvi celovečerec legendarnega Charlieja Chaplina. Njegov je bil scenarij, v njem je nastopil; bil je režiser in producent. Chaplin v njem igra potepuha, ki skrbi za zapuščenega otroka, potem ko ga je mama iz obupa zavrgla. V Dečku lahko zasledimo prve obrise prijema, ki ga je sčasoma izoblikoval Chaplin, za katerega je značilno mešanje smeha in joka.
Med šolo in ulico
Potepuha ja navdihnilo njegovo odraščanje v revščini. Charlie Spencer Chaplin se je rodil 16. aprila 1889 v Londonu. Njegovo otroštvo sta zaznamovala revščina in bivanje v dobrodelnih ustanovah ter na ulici. Očeta je zaradi posledic alkoholizma izgubil že kot otrok, mamo so pri njegovih 14 letih sprejeli v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala do smrti. V njegovi biografiji piše, da je težavno mladost preživljal med šolo, ulico in občasnimi nastopi v gledališčih.
Pretekli teden, natančneje 16. aprila, je minilo 133 let od Chaplinovega rojstva
Pot v ZDA
Že kot otrok je nastopal kot pevec in komedijant. Imel je 18 let, ko je začel sodelovati s skupino Freda Karna, kar mu je odprlo pot v Združene države Amerike. Tam ga je opazila filmska družba Keystone, s katero je podpisal pogodbo – na začetku je na teden dobival 150 ameriških dolarjev – in ustvaril vrsto uspešnih filmov, tudi slavnega Potepuha. Prav s tem likom se je prikupil občinstvu.
Za Keystone je režiral 35 filmov, v skoraj vseh je tudi zaigral v podobi potepuha. Že omenjenemu Dečku so sledili Parižanka (1923), Zlata mrzlica (1925) in Cirkus (1928).
Zatem se je iz studia Keystone preselil k še trem družbam, leta 1919 pa je soustanovil podjetje United Artists. Pozneje je zaigral še v filmih Luči velemesta (1931) – to je bil njegov najdlje trajajoči filmski projekt, posnel pa ga je v času, ko se je že uveljavil zvočni film –, Moderni časi (1936) in Veliki diktator (1940), v katerem se je norčeval iz nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja. Takrat je bil znan približno toliko kot on, njegov Potepuh pa se je ponašal z enakimi brčicami.
Slovo od Potepuha
V 40. letih je njegova priljubljenost strmoglavila, njegovo kariero pa so zaznamovali številni škandali; v Združenih državah Amerike so ga sumili, da sodeluje s komunisti. Chaplin se je na koncu preselil v Švico, kjer je v kraju Coriser-sur-Vevey z ženo Oono in osmimi otroki preživel zadnjih 25 let življenja. Chaplinu se je sicer v štirih zakonih rodilo 11 otrok. Igralka je bila tudi hči Geraldine, ki je v filmu Doktor Živago zaigrala Tonjo.
V svojih poznejših filmih, kot so Gospod Verdoux (1947), Odrske luči (1952), Kralj v New Yorku (1957) in Grofica iz Hongkonga (1967), je Chaplin opustil lik, s katerim se je uveljavil. Film Gospod Verdoux, ki je ob nastanku veljal za šokantno tragikomedijo, je Chaplin označil za najinteligentnejši in najpopolnejši film svoje kariere. Leta 1971 je prejel oskarja za življenjsko delo.
Hollywood se mu je poklonil leta 1992 s krasnim filmom Chaplin, v katerem glavno vlogo igra Robert Downey jr. V filmu se ostareli Charlie Chaplin z urednikom pogovarja o svoji avtobiografiji in pripoveduje o svojem neverjetnem potovanju od revnega otroštva do svetovnega uspeha.
Filmar v polnem pomenu besede
Chaplin velja za Mozarta sedme umetnosti, pionirja filmske tragikomedije in političnega angažmaja. Bil je ena ključnih osebnosti iz zgodnjega obdobja Hollywooda, ko je vladal nemi film. V večini svojih filmov ni le igral, temveč je navadno poskrbel tudi za scenarij, režijo, produkcijo, montažo in glasbo – bil je torej filmar v polnem pomenu besede. Kot piše v Velikem svetovnem biografskem leksikonu, je burkasto filmsko komedijo z otožnim sarkazmom in precizno pantomimo povzdignil iz preprostih situacijskih smešnic na raven poglobljene filmske interpretacije človekove odtujenosti v moderni industrijski družni in sredi političnih dogodkov.
Chaplin je Potepuhov kostum pred kamero prvič oblekel 7. februarja 1914. Potepuh z brčicami, v širokih hlačah, s cilindrom, prevelikimi čevlji in palico se je od takrat za vedno zapisal v zgodovino filma.
Literarno delo
Njegovo edino doslej poznano književno delo je izšlo 66 let po njegovi smrti. Osnutek 70 strani dolgega dela z naslovom Footlights so našli v Chaplinovem arhivu kinoteke v Bologni, bil pa je predloga za film Odrske luči. Chaplin je za priredbo v filmski scenarij potreboval kar tri leta. Delo je v končno novelistično formo oblikoval poznavalec Chaplinovega dela in avtor njegove biografije David Robinson.
Ukradeni posmrtni ostanki
Chaplin je do oktobra 1977 tako oslabel, da je potreboval stalno oskrbo. Umrl je v jutranjih urah 25. decembra 1977, na svojem domu v Švici, potem ko ga je v spanju zadela kap. Imel je 88 let. Pokopali so ga dva dni pozneje. Njegova želja je bila uslišana: dobil je anglikanski pogreb v najožjem krogu. Chaplin je svoji vdovi zapustil več kot 100 milijonov ameriških dolarjev. 1. marca 1978 sta njegovo krsto izkopala in ukradla Roman Wardas in Gantcho Ganev, da bi od vdove izterjala denar. Maja istega leta jima je policijska akcija pristrigla krila, Chaplinovo krsto pa so našli zakopano na polju v bližnji vasici Noville. Drugič so ga pokopali v armiranobetonsko grobnico.
Veliki diktator, 1940
Ni presenetljivo, da je bil Veliki diktator leta 1940 prepovedan v Nemčiji in vseh državah, ki jih je zasedla Nemčija. Z današnjega vidika pa je presenetljivo, da so Chaplina opozorili, da film morda ne bo predvajan niti v Veliki Britaniji niti v ZDA. Britanska politika umirjanja je trajala do marca 1939, ZDA pa so v drugo svetovno vojno vstopile šele decembra 1941, leto po izidu filma Veliki diktator, zato so se Chaplinovi sodelavci v studiu, katerega solastnik je bil, med pisanjem scenarija in snemanjem filma – njegovega prvega pravega zvočnega filma – bali, da ga nobena vlada ne bo pustila predvajati.
»Iz podjetja United Artists sem začel dobivati skrb vzbujajoča sporočila,« je zapisal v svoji avtobiografiji. »Povedali so mi, da bom imel težave s cenzuro. Tudi angleški urad je bil zelo zaskrbljen zaradi protihitlerjevskega sporočila in je dvomil, da bi ga lahko predvajali v Veliki Britaniji. Iz newyorške pisarne so prihajala še bolj vznemirljiva pisma, v katerih so me prosili, naj filma ne snemam, in trdili, da ga ne bodo nikoli predvajali ne v Angliji in ne v Ameriki.«
Z gotovostjo lahko trdimo, da Chaplin ni ujel le Hitlerja, temveč vse diktatorje, ki so mu sledili. Simon Louvish, avtor knjige Chaplin: The Tramp's Odyssey, pravi: »Če želite videti kristalni odsev despotov 21. stoletja, ga boste našli v filmu, ki je nastal pred več kot 80 leti.«
Chaplina pa je fascinirala tudi njegova nenavadna povezanost s Hitlerjem, ki se je rodil v istem tednu kot on, aprila 1889. Leta 1939 je Tommy Handley posnel hudomušno skladbo z naslovom »Kdo je ta človek … (ki je videti kot Charlie Chaplin)«. V uvodniku revije The Spectator, ko sta oba praznovala 50 let, je bila tematika podrobneje raziskana: »Kako ironična je usoda, da Charles Chaplin in Adolf Hitler vstopita na svet v štirih dneh drug za drugim. Datum njunega rojstva in enakih brk (pri gospodu Chaplinu namenoma grotesknih), ki ju nosita, je morda določila narava, da bi izdala skupni izvor njunega genija. Oba sta namreč nesporno genialna. Oba odražata isto stvarnost – težave 'malega človeka' v sodobni družbi. Oba kažeta izkrivljeno ogledalo, eno za dobro, drugo za nepopisno zlo.«
