Z gotovostjo lahko trdimo, da so šparglji pri nas izjemno priljubljena vrtnina, goji jih vse več ljudi. Vse bolj so priljubljeni ne samo zaradi specifičnega okusa, temveč tudi zaradi razstrupljevalnih in diuretičnih učinkov na telo. Spomladi so še kako dobrodošli na naših krožnikih, saj nam bodo povrnili moči in energijo.
Divji šparglji
Pomlad nas je že popeljala na bližnje travnike in v gozdove, kjer lahko med sprehodi opazimo tudi prve poganjke divjih špargljev. Ne pomišljajte, naberite jih vsaj za dober šopek, a pri tem pazite na trnje, divji šparglji namreč po navadi rastejo okoli robid, največkrat celo v gozdnih mejah. Priljubljeno rastišče so še obronki gozdov ter prostori med grmovjem in pod daljnovodi, ki vodijo skozi gozdove. Največ možnosti, da jih najdete, je sicer v primorskih in istrskih gozdovih. Šparglje lahko pridelate tudi sami, na domačem vrtu, ali jih kupite na tržnici. Tam so naprodaj tudi beluši, to so šparglji, ki rastejo pod zemljo in so tako ime dobili zaradi svoje značilne bele barve.
Domovina in vzgoja
Šparglji spadajo v družino lilijevk. V zemljo so zasidrani z olesenelo koreniko in debelimi koreninskimi vlakni. Takoj ko se po mrzli zimi otopli, poženejo iz korenike za prst debeli poganjki, ki jih imenujemo beluši. Ko pokukajo na plano, ozelenijo, saj začne nastajati klorofil, in tako iz belušev dobimo šparglje. Razlika je torej v načinu vzgoje. Beluše v času rasti pokrijejo s črno folijo, da ne morejo razviti klorofila, ali jih pokrivajo z listjem. Prvotno izvirajo iz Male Azije, a danes jih gojijo in uživajo skoraj povsod po svetu. Največje proizvajalke so danes Španija, Avstrija, Francija, ZDA, Mehika pa tudi južnoafriške države.
Zeleni beluši
Ti nastanejo iz belega poganjka, ki pokuka na svetlobo in pod vplivom sončne svetlobe razvije klorofil. Posledično zaradi tega razvijejo tudi nekaj grenčin, zato so za gurmanske sladokusce še poseben izziv, saj po okusu spominjajo na orehe in imajo nekoliko intenzivnejši okus.
Beli beluši
Množično so jih začeli vzgajati že v 18. stoletju, na večjem območju Evrope, kjer so hitro postali prava kulinarična poslastica. Stebla špargljev ostanejo pod zemljo, zato proces fotosinteze ne steče in ostanejo bela. Naravno pridelani beluši zato na trgu dosegajo višjo vrednost od komercialno gojenih – v nasipih peska in zemlje ali v črnih plastičnih rastlinjakih, kjer jih varujejo pred soncem. Njihov okus je v primerjavi z zelenimi precej milejši.
Vijoličasti beluši
Ti so pravzaprav novost na tržišču. Navzven so močne vijoličaste barve, ki spominja na barvo jajčevcev, v sredini pa je belo meso. Vijoličasta stebla so v primerjavi z zelenimi manj vlaknasta in vsebujejo več sladkorja, zato jih po navadi uživamo kar surove. Pogosto jih uporabljajo kot okras za solate in popečene jedi. Kuhani imajo nežen orehast okus, če se vam zgodi, da ste jih kuhali predolgo, pa bodo postali temno zeleni.
Številni vitamini in minerali
Poleg aspargina so bogat vir rutina, ki krepi stene krvnih žil in kapilar, strokovnjaki pa so v njih našli še glutation, snov, ki je pomembna v boju proti raku.
Učinkovina v špargljih, ki ji pripisujejo najmočnejše delovanje na telo, je aspargin. Uživamo jih lahko brez slabe vesti in strahu, da bi prevelika količina morda slabo vplivala na naše zdravje. Uživanje špargljev je posebno priporočljivo za osebe s povišano sečno kislino ter ljudi, nagnjene k nastajanju ledvičnih kamnov. Poleg aspargina so bogat vir rutina, ki krepi stene krvnih žil in kapilar, strokovnjaki pa so v njih našli še glutation, snov, ki je pomembna v boju proti raku. Ne pozabimo, da so dober vir vitaminov in mineralov. Izjemno bogati so s kalijem, fosforjem, železom, cinkom in jodom. Vsebujejo tudi folno kislino ter ogromno vitaminov C, A in B. So bogat vir flavonoidov, torej pripomorejo k znižanju krvnega tlaka in holesterola.
Na kaj pazimo ob nakupu
Če se po šparglje odpravimo na tržnico, pričakujmo, da bodo dražji kot druga zelenjava, a se zavedajmo, da je v ceno všteto ročno pobiranje pridelka. Med ponudbo izberite tiste, ki imajo svileno sijočo lupino in zaprto belo glavo, brez rjavih lis in s svežimi reznimi mesti. Najbolje bo, če izberete stebla enake velikosti, saj bo tako priprava vseh špargljev trajala približno enako dolgo. Stebla naj bodo ravna in mesnata. Doma jih porabite še isti dan oziroma najkasneje naslednji dan. Če jih hranite dlje, naj bodo v hladilniku, saj pri sobni temperaturi izgubijo kar 50 odstotkov vitamina C. Spodnje konce špargljev ovijte v mokro papirnato brisačo oziroma jih dajte v kozarec vode in pokrijte s plastično vrečko. Tako bodo ostali sveži še dva dni.
Pomoč mehurju in prebavilom
Šparglje sicer danes umeščamo med posebne kulinarične dobrote, a imajo kar nekaj lastnosti, ki so dobrodošle v vsakodnevni prehrani. Priporočajo jih denimo ledvičnim bolnikom in tistim, ki želijo v pomladnih dneh izgubiti odvečne kilograme. Spodbujajo delovanje ledvic in pospešujejo izločanje vode. Tako prispevajo tudi k čiščenju krvi in pospešujejo prebavo. Priporočajo jih tudi ljudem, ki jih pogosto muči zaprtje, saj vsebujejo veliko dietnih vlaknin.
Je značilen vonj urina povezan z razstrupljanjem?
Vonj urina po zaužitju praviloma ni povezan z razstrupljanjem. A mehanizem tega pojava še ni bil podrobno proučen. Značilen vonj urina po uživanju špargljev pripisujejo 1,2-ditiolan-4-karboksilni kislini, ki vsebuje žveplo. Po zaužitju se produkti presnove te snovi sprostijo v urin in v stiku z zrakom dobijo značilen vonj. Ta snov ni škodljiva za telo, a trenutno nima dokazanih posebnih koristnih učinkov. Značilen vonj urina torej nastane zgolj zaradi presnove te snovi, in ne zaradi izločanja strupov iz telesa ali česa podobnega.
