30. aprila 1962 je Clairvius Narcisse prišel v bolnišnico Albert Scheitzer v Deschapelu na Haitiju. Pritoževal se je nad bolečinami v telesu in povišano telesno temperaturo, ko pa je kar v zdravniški ordinaciji začel izkašljevati kri, je postalo jasno, da še zdaleč ni le prehlajen. Kmalu se mu je splošno stanje močno poslabšalo. Padel mu je krvni tllak, deloval je podhlajen in težko je dihal. Imel je pomodrele pomodrele in tožil, da se počuti, kot da ga prebadajo z iglami. Kljub prizadevanjem zdravnikov je Clairvius čez dva dni umrl. Smrt so potrdili kar trije zdravniki. Ker so tako zahtevala pravila je moral Clairviusovo truplo identificirati bližnji sorodnik in to je bila njegova starejša sestra Angelina. Narcissejeva družina je njegovo truplo prevzela in naslednji dan so ga pokopali na lokalnem pokopališču.
"Vstajenje" in suženjstvo na plantaži zobmbijev
Minilo je 18 let. Nekega dne je Angelina nakupovala na lokalni tržnici, ko je do nje pristopil moški in ji povedal, da je njen brat Clairvius. Angelina mu seveda ni verjela, potem pa jo je moški poklical po vzdevku iz otroštva, ki ga je nadel Clairvius, in za katerega ni mogel vedeti nihče zunaj njihove družine. Poleg tega je moški, ki trdil, da je Clairvius, začel pripovedovati še druge zgodbe o družini, za katere je bilo prav tako nemogoče, da bi jih vedel čisti tujec. Angelina je moškega odpeljala domov in prepričal jih je, da je v resnici Clairvius, nato pa jim je povedal svojo nenavadno zgodbo.
Povedal je, da pred 18-imi leti pravzaprav ni umrl, ampak je bil spremenjen v zombija. Trdil je, da je bil v bolnišnici ves čas popolnoma pri zavesti. Tudi, ko je nehal dihati in mu je nehalo biti srce, je bil v resnici živ in se je zavedal vsega, kar se dogaja okoli njega, le da tega ni mogel pokazati, ker je bil paraliziran. Živ je bil tudi, ko so njegovo “truplo” pokopali. Ni znal povedati, kako dolgo je bil zakopan, ko je nenadoma začutil, da njegovo krsto izkopavajo.
Ko so krsto odprli, je pred seboj zagledal vudu čarovnika, ki ga na Haitiju imenujejo “bokor”, in njegove pomočnike. Nenadoma je spet začel čutiti. Bokor in njegovi pomočniki pa so ga zvezali in odpeljali na oddaljeno plantažo sladkorja. Tam je bilo polno drugih “zombijev”, ki so jih uporabljali za delo na plantaži. Ves čas so bili pod vplivom bokorja, ki jih je s čarovnijo vzdrževal v stanju poslušnosti. Tam je preživel dve leti, nato pa se je eden od "zombijev" nenadoma "odčaral", napadel bokorja ter ga ubil z motiko. Takrat so se tudi ostali "zombiji" s plantaže “prebudili in pobegnili.
Tudi Cairvius, ki pa je naslednjih 16 let taval po Haitiju, saj se je bal pojaviti pred družino. Bil je namreč prepričan, da za vsem skupaj stoji njegov brat. V bližini doma se je pojavil šele, ko je slišal, da je brat umrl.
Prah, ki ustvarja zombije
Za njegovo zgodbo je slišal tudi farmakolog, dr. Nathan Kline, specializiran za duševne bolezni. Na Haiti je poslal podiplomskega študenta Harvarda Wadea Davisa, da bi izvedel, katero snov uporabljajo bokorji za ustvarjanje nemrtvih služabnikov. Davis je ugotovil, da bokorji svojim žrtvam v obraz vpihnejo nekakšen prašek. Uspelo mu je pridobiti vzorce in ugotovil je, da kljub različicam vsi vsebujejo tri osnovne sestavine: zdrobljene človeške kosti, rastline z dražečimi dlačicami in posušene ribe napihovalke. Dlačice so ob vpihanju dražile kožo žrtev, zaradi česar so se te praskale do krvi, to pa je omogočilo, da je v njihovo telo vstopila učinkovina iz posušenih rib, tetrodotoksin, smrtonosni strup. Ta močan živčni strup povzroči paralizo, ki jo je težko ločiti od dejanske smrti, pri kateri pa se žrtve vsega zavedajo. Ko žrtev pokopljejo, bokor s pomočniki “truplo” izkoplje. Ker je žrtev doživela travmo, mu to pomaga, da jo lažje obvladuje, poslušnost pa nato vzdržuje s posebno dieto, polno halucinogenih drog, ki tako ustvarjenim zombijem odvzamejo moč in voljo.
Zombi je postal "za kazen"
Zombijev pa na Haitiju ne ustvarjajo zaradi ekonomskih razlogov, da bi iz njih ustvarili sužnje, pač pa gre za kaznovanje tistih, ki kršijo družbene norme in nočejo igrati po pravilih družbe. Tako je bilo tudi v Clairviusovem primeru. Izkazalo se je namreč, da je bokorja v resnici poklical njegov brat, ki mu ni Clairvius ni hotel dati svoje zemlje, ko je bil v stiski.
