Leta 1903 so starši enaindvajsetletnega Charlesa Ponzija stlačili na ladjo, ki je iz Parme plula proti ZDA. Upali so, da bo delo v prodajalni, ki jo je imel sorodnik, sina malce okrepilo in spravilo na pravo pot. Že v Parmi je bil znan goljuf, zato je bila pot v ZDA deloma tudi pobeg od besnih upnikov. Charlesu seveda ni prišlo niti na misel, da bi se mučil v prodajalni. Imel je drugačne zamisli.
Do leta 1919, ko je prispel v Boston, so ga že dvakrat obsodili. Prvič v Montrealu v Kanadi, kjer so ga ujeli pri ponarejanju čekov. Potem ko je zanj dve leti skrbela kanadska država, so ga aretirali nekoliko bolj južno. Čez ameriško-kanadsko mejo je poskušal pretihotapiti pet delavcev.
Velik del tistega leta je Ponzi prebil v Bostonu ter iskal in izgubljal zaposlitve. Končno se je domislil, kako bo razvil svoj lastni posel. Odločil se je, da bo tiskal denarne obveznice za vlade tujih držav. Le da te države niso bile ravno pripravljene sodelovati, zato je posel slavno propadel. Tako zelo, da je moral podpisati potrdilo dolga dostavljavcu pohištva, da je lahko zadržal pisalno mizo in stol.
Mamljivi kuponi
Medtem ko je sedel za to mizo, je odprl neko pismo iz Španije. V njem je bila še ena zavrnitev. Njegovo pozornost pa je vzbudil papirček, ki je padel iz kuverte. To je bil mednarodni kupon za odgovor, preprost način plačevanja poštnine med več kot tridesetimi državami. Prejemnik je kupon samo odnesel na katerokoli pošto in poštnina za odgovor je bila plačana.
V tistem trenutku je Ponzi doživel razsvetljenje. Spoznal je, da lahko na ta način zasluži denar. Veliko denarja. Dojel je, da se ključ skriva v razliki cene kupona v različnih državah. V ZDA je kupon lahko dobil za pet centov. V Italiji pa bi teh pet centov zamenjal za lire in tako dobil pet kuponov. Nato bi te kupone poslal nazaj v ZDA, jih unovčil in ...? Imel bi petindvajset centov. Bilo je genialno in enostavno. In popolnoma zakonito.
Odločil se je, da bo načrt preizkusil. Stricu v Italijo je poslal dolar, ta pa je zanj kupil kupone in jih poslal nazaj. Ko jih je Ponzi unovčil, je imel 2,3 dolarja. 130-odstotni zaslužek! Kljub temu pa je za večje poslovanje potreboval večja sredstva. Odločil se je, da bo ustanovil podjetje in tako nabavil denar za kupone.
V času, ko so banke ponujale od tri do štiri odstotke letnih obresti, se je novica o človeku, ki vsake tri mesece prodaja obveznice s 45-odstotnimi obrestmi, hitro razširila po Bostonu. Z drugimi besedami, vložili ste deset dolarjev, čez tri mesece pa dobili 14,5. Do februarja leta 1920 je z obveznicami zaslužil več kot 5000 dolarjev. Marca je promet skočil na 30.000. Ponzi je moral zaposliti tajnico in nekaj uslužbencev, ki so se borili z navalom vlagateljev. Vrsta pred njegovo pisarno se je vila nekaj ulic daleč. Ker je pogosto prihajalo do pretepov, je nekaj policistov ponudilo varovanje množice. Zakaj ne, saj so s tem varovali svojo vlogo. Tudi sami so namreč kupovali obveznice.
Izvolite denar
Marca je Ponzijevo podjetje doživelo prvi udarec. Italija, Romunija in Francija so nenadoma izstopile iz dogovora o mednarodnih kuponih. To je pri ameriški pošti izzvalo sum. Šušljalo se je o nekem človeku, ki bogati s kuponi za odgovor. Tamkajšnji poštni inšpektor se je skupaj z nekaj ljudmi odpravil v prostore podjetja. Preden jim je uspelo preveriti dokumente, jim je Ponzi pojasnil, kako služi denar. To je privedlo do tega, da je sumničavi poštni inšpektor tudi sam vložil sto dolarjev v Ponzijeve obveznice. Knjig ni niti pogledal.
Do tistega trenutka je Ponzi denar vlagateljev hranil v pisarni. Bankovci so štrleli iz veder za smeti, padali iz pisarniških omar. Po obisku poštnega inšpektorja je postal živčen. Vsa ta gotovina »na izvolite« je bila prevelika skušnjava. Zato se je odločil, da bo denar položil v banko, vlagatelje pa izplačal s čeki, ki so bili podprti z dotično »trdnjavo denarja«.
Vendar denarja ni bilo tako veliko, da ne bi vedeli, kaj z njim storiti. Aprila naslednje leto, le štiri mesece po začetku posla, je zaslužil 140.000 dolarjev. Mesec dni pozneje pa 440.000. Ponziju je šlo vse od rok. Življenje je bilo lepo. Poročil se je z ljubeznijo iz otroštva, kupil hišo v Lexingtonu in iz Italije pripeljal mater. Z ladjo v prvem razredu, seveda. Posel se je začel širiti in kupil je gradbeno podjetje in tovarno testenin. Nekomu je omenil, da vsaj ne bo umrl od lakote.
Tisto, kar je vedel edino Charles Ponzi, pa je bilo, da poslovanje njegovega podjetja nima nobene zveze s poštnimi kuponi. Šlo je za preprosto piramidalno shemo, ki je bila zasnovana na pohlepu. Z denarjem poznejših vlagateljev so bili izplačani tisti prejšnji. Edini denar, ki ga je kadarkoli zaslužil s poštnimi kuponi, je bil tisti dolar in trideset centov.
Prihajajo prve težave
Ponzi je bil dovolj pameten, da je spoznal, da se bo število vlagateljev hitro zmanjšalo. Zato se je odločil, da bo usekal po egu direktorja finančnega giganta Hanover Trust, kjer je imel vloženega veliko denarja. Direktorju Chemerinskemu, poljskemu priseljencu, se je pred Ponzijem razvezal jezik o njegovih povezavah s poljsko vlado. Ponzi si je takoj zamislil načrt. Od vlade je nameraval kupiti državne obveznice za deset milijonov dolarjev. Zahvaljujoč tečajnim razlikam bi te obveznice lahko prodal in si zagotovil dovolj denarja, da bi se izvlekel iz dna piramide, ki se je že začela rušiti.
Zdelo se je, kot bi Chemerinsky nekaj zavohal. Ohladil se je in zavrnil posel. Ponzi je pobesnel. Tako zelo, da je dosegel, da so ga delničarji postavili za predsednika upravnega odbora družbe, kar je bilo enako lisici, ki pazi na kokošnjak.
Nesorazmerje med vsotami, ki jih je jemal od vlagateljev, in dolgovi je bilo velikansko. V teh treh mesecih je izdal obveznice v vrednosti več kot dva in pol milijona dolarjev. To pa je pomenilo, da je tam nekje na ulicah na tisoče vlagateljev, ki pričakujejo izplačilo petih milijonov dolarjev. Kljub temu se je zdelo, da to nikogar ni skrbelo. Do leta 1920 je bilo zaupanje v Ponzija in njegovo podjetje neoporečno. Razen tistega poštnega inšpektorja nihče od predstavnikov oblasti ni pokazal niti najmanjšega zanimanja za Ponzijevo poslovanje. Razen tega, da so vanj vlagali denar.
Vse se je spremenilo 1. julija 1920, ko se je dolga spomnil tisti prodajalec pohištva. Da bi bilo vse še hujše, je od nekod privlekel tudi potrdilo. Tožil je Ponzija in trdil, da ima delež v njegovem podjetju, s tem pa tudi pravico do bogastva.
Zdaj se je Ponzi znašel pred vsaj tremi težavami. Prvič, tožba je zapečatila sredstva, ki jih je hranil v bankah, čeprav je malo pred tem dobil namig, kaj se pripravlja, zato je del denarja prestavil na druge račune. Druga, veliko večja težava je bila, da se je tisk, še posebno Boston post, bliskovito začel zanimati za njegovo poslovanje. Tako zelo, da so poslali novinarja, da bi z njim naredil intervju. Bil je povsem hladen in je tožbo preprosto opisal kot poskus izsiljevanja, nato pa ponosno objavil, da ima več kot dva milijona dolarjev v obveznicah različnih podjetij.
Naslednji dan se je na naslovnici Posta znašel naslov: Ponzija tožijo in zahtevajo milijon dolarjev. To pa je vodilo do tretje težave. Kaj se bo zgodilo, ko se v ponedeljek odprejo vrata podjetja?
Medtem ko se je Ponzi tistega ponedeljka prestrašeno približeval stavbi, je videl ljudi, ki se pred njo gnetejo v vrsti. Pomislil je, da so prišli dvignit svoj denar. Kako naj jih izplača? Pokazalo se je, da je le majhen del teh ljudi res želel dvigniti svoj denar, večina je prišla kupit obveznice. Vlagat. Ocenili so, da je pravi trenutek, ko se bodo nekateri umaknili iz posla, in tako bo zanje ostalo več.
Sumničav tisk
Da bi se boril s sumničavci iz tiska, je najel nekdanjega novinarja Williama McMastersa, ki se je ukvarjal z odnosi z javnostjo. Pri tem je bil tako dober, da je Post po le nekaj dneh objavil slavospev Ponziju in njegovemu podjetju. Ponzija je prepričal, naj prehiti državnega tožilca in sam zahteva sestanek. To se je končalo tako, da so tožilec in velik del njegovega osebja vložili v Ponzijeve obveznice.
Kljub vsemu pa McMasters ni mogel držati pod kontrolo celega Posta. Nekaj dni pozneje je neki finančni strokovnjak z naslovne strani časopisa spraševal, zakaj Ponzi, ki obljublja 40-odstotne letne obresti, svoj denar vlaga v banke, ki ponujajo le pet odstotkov. Ponzijev odgovor je bila tožba proti klevetniku. Zahteval je pet milijonov dolarjev odškodnine. Isti uradniki, s katerimi se je srečal teden dni prej in ki so pri njem vložili denar, so zahtevali, naj preneha prodajati obveznice, dokler se zadeva ne razišče.
Ponzi je vlagateljem vztrajno pojasnjeval, da denar izvira iz trgovine in zaslužka z mednarodnimi poštnimi kuponi. Le da je Post ponovno objavil neugoden naslov. Eden visokih uradnikov pošte je trdil, da na vsem svetu ne obstaja toliko kuponov, ki bi lahko pokrili Ponzijevo poslovanje. Navedel je, da je bilo od decembra leta pred tem prodanih kuponov za le 360 dolarjev. Po vseh ZDA.
Guverner Massachusettsa je ukazal nujno preiskavo. V Ponzijevih prostorih so se ugnezdili revizorji, kar je privedlo do umikanja denarja, z obrestmi. Kljub vsemu pa se vlagatelji niso umaknili. Ostalo je povsem dovolj tistih, ki so še naprej verjeli, da je Ponziju uspelo in da je vse nekako prehitel.
Naslednji udarec je ravno tako prispel iz Posta. In to izpod peresa samega McMastersa, ki je trdil, da je finančni mag v dolgovih, ki znašajo vsaj 4,5 milijona dolarjev. To pa še ni bil konec.
Fotografija kanadske policije
Na začetku avgusta je urednik Posta poklical Ponzija in ga vprašal, ali je res, da je nekaj časa prebil v kanadskem zaporu zaradi poneverjanja. Ravno tako ga je obvestil, da je slika iz policijske kartoteke na poti iz Montreala v Boston. Ponzi je verjetno prvič v življenju ostal brez besed. Kljub vsemu pa je imel načrt. Izkoristil bo sredstva, ki so bila deponirana v Hanover Trustu, da bo pokril dolgove.
Istega dne so se stvari zanj še poslabšale. Tudi najboljši bostonski revizor se ni mogel znajti v Ponzijevih poslovnih knjigah. Zato je tožilec zahteval, da prenehajo izplačevati vlagateljem. Za Ponzija je bilo to olajšanje, čeprav le na kratko.
Nekaj dni kasneje pa so ga odstranili s funkcije v Hanovru. Odkrili so, da je uporabljal sredstva banke, da je lahko izplačal svoje vlagatelje. Naslednji dan se je Ponzi smehljal z naslovnice Posta. In to s fotografije kanadske policije. Kanadski uradniki so potrdili, da sta Charles Ponzi iz Bostona in Carlo Ponzi, ki je bil v Kanadi zaprt zaradi poneverjanja, ista oseba.
Ponzi je dobil poziv državnega tožilca. Obvestil ga je, da je bilo ugotovljeno, da ima izgubo, ki znaša 4,5 milijona dolarjev. Ali ima denar, da bi to pokril? Ponzi se je obrnil k šerifu, ki je stal v pisarni in rekel "Verjetno to pomeni, da sem vaš ujetnik."
Ponzijeva piramida je trajala sedem mesecev, preden se je zrušila. Z veliko hrupa. Urejanje vsega, kar je pustil za sabo, je trajalo več let. Nekaterim vlagateljem je uspelo dobiti nazaj svoj denar in celo zaslužiti. Večina pa je ostala brez vsega, razen ničvrednih obveznic. Po sojenju se je Ponzi ponovno znašel pod zaščito in gostoljubjem vlade ZDA.
Navalite, vroče hrenovke!
Ko je odslužil kazen, mu je država Massachusetts hotela ponovno soditi, vendar mu je nekako uspelo pobegniti. Znašel se je na Floridi, kjer je sodeloval v veliki trgovini z zemljo. Prodajal je parcele pod vodo. Ko se je aretacija zdela neizbežna, je insceniral samomor in se vkrcal na ladjo za Teksas. Do tja mu ni uspelo priti, ker se je spotoma zaupal sopotniku, za katerega se je pokazalo, da je detektiv. Vrnili so ga v Massachusetts, kjer so mu ponovno sodili.
Ko je leta 1934 prišel iz zapora, so ga poslali v Italijo. Tam je nekaj let delal za nekega avtoprevoznika, od koder so ga hitro odpustili. Nato je vodil javno hišo. Ko je tudi ta propadla, je odprl kiosk za prodajo hrenovk. Nekako mu je uspelo, da se je znašel v Braziliji, kjer je leta 1949 končal v zavetišču za reveže. Iz cele zgodbe je zaslužek izvlekel časopis Boston post. Leta 1921 so dobili Pulitzerjevo nagrado za serijo besedil, v katerih so razkrili Ponzijevo shemo.
Podobna prevara se je zgodila v Srbiji, vendar v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ni popolnoma jasno, ali so tedanji srbski »bankirji« imeli Ponzijevo sliko na zidu svoje pisarne ali v svoji denarnici.
