Obiskali smo jo v Centru starejših Medvode, kjer živi zadnjih šest mesecev. Na življenje v domu, ki je le dober kilometer od Zbiljskega jezera, se je hitro navadila. Sprejela nas je v svoji mali garsonjeri. Priznam, spravila me je v zadrego. Pričakovala sem starko, pred mano pa je bila urejena gospa iskrivega pogleda, našminkana z nežno rdečim rdečilom. Prisodila bi ji okoli 80 let. Vnukinja Barbara, ki jo obišče vsak petek, nam je povedala, da babico rada obiskuje. Veliko si imata povedati, pogosto tudi skupaj zapojeta. Najraje, kadar se sprehajata okoli doma.
Preživela špansko gripo
Mogoče je eden od razlogov, da je bila gospa Monika vse življenje zelo malo bolna, tudi ta, da je kot deklica prebolela špansko gripo. Gripo, zaradi katere je v letu dni – razsajala je od leta 1918 do 1919 – po svetu pomrlo več kot 50 milijonov ljudi. »Stara sem bila približno eno leto, ko sem zbolela. Nihče ni verjel, da bom preživela. Leto dni sem bila bolna. Potem je bolezen nenadoma odšla. Malce se še spominjam, kako so me še enkrat učili hoditi. Tudi tega se spomnim, da nisem marala ribjega olja. Od takrat pa nisem bila velikokrat bolna.« Do stotega leta je sama skrbela zase, si skuhala, pospravila po stanovanju. »Potem so mi hčere začele nositi kosila. Ko pa sem letos spomladi padla, so me prepričale, da bi bilo zame bolje, da grem v dom. Kar zadovoljna sem tukaj. Vesela sem, da imam svojo sobo. Veliko počivam, gledam televizijo, še posebej rada gledam skoke. Berem ne več, ker slabo vidim, tudi slišim že slabše. Vse mi počasi peša. Sem pa zdrava. Najrajši si kaj zapojem. Od nekdaj sem rada pela.« Tako kot je od nekdaj rada tudi risala.
Najstarejša udeleženka slikarske delavnice
Gospa Monika je v domu spet odkrila svojo strast do slikanja. Kot deklica je zelo rada risala, a po tem, ko je dobila družino, na to pozabila. »Spomnim se, da sem kot otrok vse, kar sem videla, prerisala. Zelo sem uživala ob risanju, še posebej z barvami. V srednji šoli, hodila sem na zasebno dekliško meščansko šolo, ki so jo v Škofji Loki vodile uršulinke, sem vsem sošolkam narisala risbe, ki smo jih imele za domače naloge pri likovnem pouku. Ena od sošolk mi je čez leta za rojstni dan poslala eno od mojih risb, saj sama nisem imela skoraj nobene več. Še vedno jo imam nekje shranjeno.« In kako je, glede na to, da rodila se je v vasi Čačič, ki sodi v občino Osilnica, pristala na Gorenjskem? »Ne vem, zakaj so me starši poslali tja v šolo. Imam pa lepe spomine na šolanje v Škofji Loki. Stanovala sem v gradu, v okroglem turnu. Domov sem šla samo ob počitnicah.« Veliko domov je zamenjala v svojem življenju. V vsakem je pustila košček sebe. Zdaj v svojem malem domu krasi stene s svojimi slikarskimi umetnijami. »Vsak teden me kombi pobere pred domom in odpelje na likovno delavnico. Vesela sem, da spet slikam.«
Ljubezen v hrvaškem Čabru
Monikina družina, ki je živela čisto ob meji s Hrvaško, se je preživljala s kmetijstvom in trgovino, ki jo je Monikin oče imel v Medžimurju. »Mama je rodila 13 otrok. Eden od bratov je umrl, ko je bil star tri leta, sestra sedem. Jaz sem bila peta po vrsti. Ko sem se vrnila iz Škofje Loke, nisem imela nobene perspektive. Ostala sem doma in pomagala na kmetiji. Potem pa mi je poštarica iz Osilnice pomagala najti službo. Ko sem šla enkrat na pošto, me je vprašala, ali me zanima služba na pošti v naselju Gerovo na Hrvaškem.« Službo je nemudoma sprejela. Ko je izvedela, da poštarico iščejo tudi v mestu Čabar, se je prijavila še tja. »V Čabar sem prišla brez vsega. Nekaj dni sem hodila od hiše do hiše in spraševala, ali bi me kdo vzel pod streho. Nazadnje sta se me usmilili dve gospe.« Dobro se je počutila tako pri gospeh, ki sta jo vzeli na stanovanje, kot v Čabru. Čez čas je postala celo upravnica pošte. V Čabru je spoznala tudi moža. »Uradniki smo imeli navado, da smo hodili na kosilo v isto gostilno. Tja je hodil tudi Stanko, ki je delal na sodišču kot sodnijski pripravnik. Sem mu bila všeč, najbrž (smeh), saj sva po kosilu začela hoditi na sprehode. Čez čas je med nama preskočila iskrica.« Med vojno sta svojo zvezo tudi uradno potrdila pred matičarjem. »Po poroki sta se nama rodile tri hčere. Prva leta 1943, druga takoj po vojni, tretja pa nekaj let pozneje.«
Poštarica postane mama za polni delovni čas
Družina se je po vojni preselila v Ljubljano, ker je Monikin mož tam dobil službo. »Meni pa je ni hotel priskrbeti. Morala sem tudi skrbeti za hčerke.« Monika je tako postala gospodinja. Hčere so odrasle, se poročile in dobile svoje otroke. Ko je bila Monika stara 60 let, ji je umrl mož. »Takrat je najino veliko meščansko stanovanje zame postalo preveliko, zato sem ga zamenjala z mlajšo hčerko, ki je z možem in dvema otrokoma živela v enosobnem stanovanju.« Monika se je preselila iz centra Ljubljane na obrobje, v Štepanjsko naselje. V novem okolju je znova zaživela. Spoznala je nove prijateljice in se z njimi družila ob kavah ter začela zahajati v cerkev v Štepanjo vas, ki jo vodijo kapucini. »Ko sem skrbela za družino, nisem veliko hodila okrog, tudi v cerkev ne. Po moževi smrti sem vsak teden v cerkvi brala iz Svetega pisma, začela sem hoditi na izlete, ki so jih organizirali. Večkrat sem bila v Medžugorju, dvakrat v Lurdu. Celo na Triglav sem šla, kot ena od udeleženk 100 žensk na Triglav. Zelo ponosna sem, da sem stala na vrhu Triglava. Čeprav sem si v mladosti želela hoditi po hribih, mož nad tem ni bil preveč navdušen.« Zadnja leta je Slovenijo spoznavala tudi s hčerami in njihovimi družinami. Še posebej rada je hodila v Trento in tam z vnuki pohajkovala po gozdovih.
Recept za dolgo starost
»Očitno imam dobre gene, čeprav nihče v moji družini ni doživel tako visoke starosti kot jaz. Veliko je k mojemu dolgemu življenju pripomoglo tudi to, da sem dobrovoljen človek, nikoli nisem nikomur nič zamerila.« Kaj pa hrana? »Ko sem bila otrok, nisem prav rada jedla, sploh mastne hrane ne, še posebej zanič so mi bili ocvirki. Ko sem začela kuhati sama, sem kuhala veliko zelenjavnih jedi, tudi jedi na žlico in juhe sem imela zelo rada. Nikoli pa nisem jedla veliko mesa. Zato mi v domu kosila niso preveč všeč. Rada pa imam zajtrke in večerje, ki so bolj lahki. Všeč mi je tudi to, da mi hrano prinesejo v sobo. Najboljša pa je tista, ki jo pripravijo moje hčere in vnukinje. Tisto imam pa zares rada. Tudi zato, ker smo skupaj. Drugače pa mora biti človek z vsem zadovoljen, nič godrnjati, vse vzeti za dobro, pa dober človek moraš biti, ki ne goji zamer in v sebi ne nosi žalosti. Tudi sekirancija zelo pokvari življenje. Bomo videli, kako dolgo življenje mi bo bog dal. Za zdaj se še zelo dobro počutim in ne računam, da bi kaj kmalu morala oditi s tega sveta. Vse je pa odvisno od zgoraj, kdaj me bodo poklicali. Kadar mi je hudo, se priporočam svoji zavetnici Moniki, ki je zavetnica krščanskih žena in mater; je tudi priprošnjica za rešitev otroških duš in vzgojo težavnih otrok. Sveta Monika je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština, ki je kot otrok zašel na kriva pota. Sveta Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Po pomoč se je zatekla k nekemu škofu, in ta jo je potolažil: 'Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.'« Kadar pa so v težavah njeni najdražji, za pomoč prosi svetega Antona Padovanskega. Vnukinja Barbara je potrdila, da babičine prošnje zares pomagajo.
Gospa Monika, naj vas svetniki čuvajo še dolgo!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
