Koseški bajer in gozdovi okoli njega so priljubljena točka ljubljanskih sprehajalcev. V bližini je tudi park, poimenovan po Gustavu Tönniesu, človeku, za katerega mnogi še niste slišali, je pa bil eden najzaslužnejših ljudi, ki so Ljubljani dali današnjo podobo. Njegovo podjetje, ki so ga nasledili sinovi, je gradilo ali pomagalo graditi mnogo stavb tako zasebnih kot javnih. Ostrešje na nekdanjem Kolizeju, Pivovarna Union, stavba Narodne banke Slovenije, Mladika, nekdanji Jakopičev paviljon, kolodvor in druge nosijo njihov pečat. Gustav se je v Ljubljani poročil s Slovenko, Ljubljančanko Amalijo Malovrh, s katero sta imela 9 otrok. Živeli so v Kosezah, v vili, blizu opekarne, ki jo je tam zgradil in iz glinokopa katere je kasneje nastal Koseški bajer.
Facebook
Njena.si
Maksimalna energetska neodvisnost s paketom Pametna samooskrba
Zgodba o "koseški deklici"
Nekoč so družino Tönniesovih za več dni obiskali Gustavovi švedski prijatelji. Z njimi je bila njihova hčerkica, Annalisa, ki se je, ko so se starejši pogovarjali in družili, igrala ob hiši. Takrat bajerja še ni bilo, bili pa so gozdovi. Kdo ve zakaj, toda Annalisa se je nekega dne odločila, da bo odšla v bližnji gozd, iz katerega se dolgo ni vrnila. Ko so jo pogrešili, je minilo že več ur in vmes se je tudi stemnilo. Zato so jo začeli iskati. Annalisina starša sta krenila v gozd in jo tam iskala in klicala. Nista pa vedela, da se je Annalisa medtem vrnila v vilo Tönniesovih. Ko je od varuške izvedela, da jo starša še vedno iščeta, se je iztrgala iz njenih rok in kljub temi stekla nazaj v gozd. Kaj se je dogajalo po tem, ostaja skrivnost. Ne Annalisa, ne njena starša se iz gozda nikoli več niso vrnili. Čez nekaj dni so okoliški kmetje v gozdu našli trupli obeh staršev, Annalise pa ni bilo nikjer.
siskar.si
Kmalu po tistem so ljudje, ki so hodili tam okoli poročali, da so videli majhnega otroka ali pa majhno deklico, ki je jokala in govorila v čudnem jeziku. Drugi so slišali le otroški jok in čudno momljanje. O tem so govorili še dolga leta in Annalisa je postala "Koseška deklica". Pravijo, da se še vedno, posebej ob zgodnjih jutranjih urah, iz gozda sliši njeno ječanje, jokanje in prošnje, naj ji nekdo pomaga najti starše.
