Pozabite na na Transilvanijo, njene temačne gozdove, gradove in s česnom obložena okna kmečkih hiš ter križe, navešene po stenah, ki naj bi njihove prebivalce ščitili pred nemrtvimi krvosesi - vampirji. Domovina vampirjev je morda čisto blizu nas. V vasici Kringa v osrednji Istri.
Strašil je kar 16 let, napadel je svojo vdovo
Leta 1656 je v istrski vasici Kringa umrl Jure Grando, star 77 let. Še isti večer je duhovnik, ki je na domu pokojnega skupaj z ženo in sorodniki molil za njegovo dušo, bil prepričan, da je umrlega videl "kako sedi za vrati", potem pa je pobegnil. Ni pa bil edini. V naslednjih dnevih in tednih je o videnju pokojnika poročalo vse več ljudi. Jure naj bi se sprehajal po vasi in trkal na vrata hiš ter strašil ljudi. Trkanje naj bi napovedovalo, da se bo v tisti hiši kmalu nekdo poslovil od tega sveta.
Prikazal se je tudi v spalnici, kjer je spala njegova vdova Ivana. Ta ga je opisala kot "režečega se" in "hlastajočega za zrakom" in Jure naj bi jo celo napadel in poskušal zlorabiti. Vaščani so bili prepričani, da je Jure postal "štrigon", kot so Istrijani pravili bitjem, ki niso umrla, pač pa živijo v svojih grobovih in napadajo žive, da bi jim izpili kri ali kako drugače škodovali. Naslednjih 16 dolgih let je Jure strašil prebivalce Kringe, potem pa se je skupina vaščanov, ki jo je vodil Miha Radetič, odločila, da temu naredi konec.
Beseda štrigon naj bi izhajala iz latinske besede "strix", s katero so stari Rimljani imenovali sovo, ki je otrokom in dojiljam pila kri oziroma mleko. Podobna je tudi besed "štriga", s katero ponekod imenujejo čarovnico. Danes se "štrigon" imenuje vrsta spomladanskega česna, pa tudi vinoteka v Portorožu.
Zabijanje kola v mrliča in žaganje glave
Z devetimi sosedi se je odpravil na pokopališče, opremljen z glogovim kolom, da bi mrliču z njim prebili prsni koš in srce ter ga tako končno spravili k večnemu počitku. Odkopali so grob in hoteli začeti z grozljivim postopkom, tedaj pa se je truplo obrnilo in se jim zarežalo v obraz. To je vaščane tako prestrašilo, da so se razbežali, vsi razen Mihe, ki je kljub grozi poskusil kol zabiti v mrličevo srce. Vendar se je kol odbijal od telesa. Na koncu je Miha odnehal in odšel.
Naslednji dan so se vsi vrnili k odprtemu grobu, pripeljali pa so tudi duhovnika, ki je s seboj prinesel razpelo in luč. Oboje je dvignil nad mrliča in začel z obredom izganjanja. "Glej, štrigon, tu je Jezus Kristus, ki nas je odrešil pekla in umrl za nas. In ti, štrigon, si brez miru," je večkrat izgovoril. To je delovalo. Juretovo truplo je začelo jokati in se potem umirilo. V tistem trenutku pa je eden od vaščanov, Stipan Milašič, pograbil žago in truplu odrezal glavo. Vendar še ni bilo konec. Glava je začela kričati, grob pa se je napolnil s krvjo. Šele nato se je vse umirilo in vaščani so grob ponovno zaprli. Od takrat dalje štrigon ni več strašil po Kringi.
Za več kot dve stoletji je "prehitel" Drakulo
O štrigonu Juretu Grandi (oz. Giureju Grandi) je pisal tudi znameniti slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasov v svojem najbolj znanem delu "Slava vojvodine Kranjske". Glede na to, da je pod takratno vojvodino Kranjsko spadal tudi osrednji del Istre s Pazinom kot upravnim središčem in je pod njo spadala tudi vasica Kringa, bi lahko ugibali tudi o tem, ali je Jure Grando bil slovenskega rodu.
Zgodba o istrskem štrigonu je imenjena tudi v pisanju Erasmisa Francisija in Johanna von Goerresa, nemških polihistorjev iz 19. stoletja. V njuno zgodbo sta vnesla že več senzacionalističnih podrobnosti, da bi jo tako naredila še zanimivejšo. Obe zgodbi pa kar za nekaj let (Valvazorjeva več kot dve stoletji) prehitevata znamenito knjigo Drakula, irskega pisca Brama Stokerja, ki je ustvarila sodobno podobo vampirja. Zgodba o Juretu Grandi je tako prva znana zgodba, v kateri vampir nastopa z imenom.
