Grški mit pravi, da je Zevs, da bi se rešil glavobola, Hefestu ukazal, naj mu s sekiro razpolovi lobanjo. Pokazalo se je, da je bila to pravilna odločitev, saj je iz njegove glave skočilo dekle v bojni opremi – Atena, boginja modrosti. V sumerski pesmi, ki je nastala 3000 let pr. n. št., o glavobolu govorijo kot o »strašni nevihti – nihče ne ve, koliko časa bo trajala in od kod je prišla.«
Za pekel v glavi so ljudje takrat krivili bogove. Številna asirska besedila iz leta 1500 pr. n. št. so preklinjala demone v glavi, Egipčani pa so obtoževali Tiua, zlega duha, ki naj bi bil odgovoren za glavobol.
Da bi si pomagali, so uporabljali magične besede, v najtežjih primerih pa so preluknjali lobanjo, da bi zli duhovi lahko zapustili glavo pacienta. Nikoli ni manjkalo domiselnih zdravil, kot sta privezovanje majhnega glinenega krokodila na glavo ali prepevanje magičnih besed, medtem ko so se mazali s čudežnimi pomadami. Recepte za nekatere teh čudežnih mešanic lahko preberemo na papirusu iz leta 1500 pr. n. št.: »Za glavobol, ki se pojavi na eni strani glave, je treba na olju spražiti glavo jegulje. Bolečina bo čez štiri dni izginila,« ali pa »Strok kane, nekaj pistacij, mast, brinova smola in lovorovi listi, vse premešati in dati na glavo.«
Šele stari Grki so začeli uspešno zdraviti glavobol, predvsem zahvaljujoč Hipokratu s Kosa, očetu sodobne medicine. Hipokrat je prvi opisal težave z vidom, ki se pojavijo pred napadom migrene. Trdil je, da navaden prehlad in vnetje ušesa lahko povzročita glavobol, kot zdravilo pa je predlagal grenek prah, narejen iz vrbovega lubja – predhodnika današnjega aspirina.
Dve zgodbi ene bolezni
Neki drug grški zdravnik, Aretej iz Kapadokije, je tej bolezni nadel ime hemikrania (gršč. hemi – pol in kranos – glava), ker zaradi nje boli polovica glave, in opisal njene simptome: »slabost, bruhanje žolča, nezavest, pritisk v glavi ... pacienti so utrujeni od življenja in želijo umreti.« Opisal je tudi avre, spremembe v vidnem polju, ki se pogosto pojavijo pred napadom migrene: »Črne ali vijolične pike pred očmi dajejo sliko mavrice, ki prekriva nebo.« Kot zdravilo je predlagal opij, ki je bil v antičnem svetu že znan.
Galen iz Pergama (130–200) je menil, da je glavobol obolenje, ki ga je težko pozdraviti, in da ga lahko izzove že malenkost. Je tvorec teorije, ki je bila stoletja priljubljena – da so vzrok glavobola »škodljive tekočine in plini, ki do možganov prodirajo skozi vene in arterije«.
Zdravljenje glavobola je bilo cilj skoraj vsakega evropskega zdravnika. Od časa Hipokrata in vse do 18. stoletja sta v medicini prevladovali dve teoriji o vzrokih bolečine v glavi. Prva je slonela na obstoju štirih tekočin v telesu. Kri, limfa, rumen in črn žolč so bili štirje naravni elementi (zrak, voda, zemlja in ogenj), zdravje človeka pa je bilo odvisno od njihovega ravnotežja. Menili so, da povišan žolč izzove bruhanje in težave s prebavo, ki so lastne napadom migrene. Po taki diagnozi je bilo zelo preprosto priti do zdravila – uporabljali so sredstva za praznjenje črevesja in za hitrejše izločanje seča – vse, kar bi lahko očistilo telo pred odvečno nezaželeno tekočino.
Zagovorniki druge teorije so menili, da je vzrok v notranjščini oziroma v želodcu in črevesju. Zdravljenje glavobola je obsedalo tudi arabske zdravnike, ko je slavni srednjeveški kirurg Abulkasim (936–1013) brez zadržkov svetoval poseg na arteriji v višini senc ali kavterizacijo (izžiganje) tkiva med očmi. Na zahodu so osteom, benigno zraščanje kosti lobanje, proglasili za največji vzrok glavobola, zato so ga renesančni zdravniki z velikim tveganjem za pacienta kirurško odstranjevali.
Vzroki in nadaljnje skrivnosti
Anglež Thomas Willis je v 17. stoletju trdil, da glavobol nastane zaradi razširjenja krvnih žil v možganih, vzroki za to pa so lahko različni: preveč sonca ali mraza, nepravilna prehrana. Svojim pacientom je prepovedal pitje vina, uživanje začinjenih jedi, kopanje in ljubezenske zveze, pa tudi vsak napor za telo in duha, priporočal pa niti malo priljubljeno čiščenje črevesja (klistir) in postavljanje pijavk, da bi se prečistila kri. Zdravilni obkladki, ki jih je predpisoval obolelim, so vsebovali molje in stonoge, pomešane z destilirano vodo in blatom.
Odkritje, da je vzrok težave v krvnih žilah, je odprlo pot za razvoj novih načinov zdravljenja z uporabo mehanskih naprav. Eno si je leta 1796 zamisli Erasmus Darwin, ded slavnega Charlesa Darwina. Oba sta trpela za napadi migrene. Poseg je slonel na uporabi centrifugalne sile, ki naj bi preusmerila tok krvi proti stopalom in glavo osvobodila pritiska. Ta postopek so 150 let pozneje izpopolnili ameriški znanstveniki, izumitelji »človeške centrifuge«, ki je krvni obtok lahko preusmerila proti spodnjim udom.
Šele v 20. stoletju je z razvojem biokemije in boljšim poznavanjem živčnega sistema medicina odnesla velike zmage v večstoletni bitki z glavobolom. Mednarodno društvo za glavobol je leta 1988 objavilo klasifikacijo številnih vrst bolečin v glavi. Glavobole so razdelili v dvanajst skupin, od katerih so štiri glavne, kot je na primer migrena. Drugih osem je posledica drugih motenj, kot so alergije, težave s prebavo, sinusi in visok pritisk. Nasprotno od prednikov imamo danes na voljo številna zdravila, ki nas zlahka rešijo pred glavobolom, vendar nobeno od njih ne odstranjuje vzrokov, ki še vedno niso nerazkriti.
