Ena takšnih nas je pripeljala do duri, na katerih je pod zvoncem napisano Emilija Soklič. Zgodbo dobitnice Badjurove nagrade za življenjsko delo na 24. Festivalu slovenskega filma v Portorožu smo res želeli slišati. Pozvonili smo. Precej časa je minilo, preden nam je gospa odprla. Življenje naredi, kar naredi. Le volje, iskrivosti in radovednosti, kako se življenje spreminja, še zdaleč ni izgubila, čeprav je stara 103 leta. Začela sva se vzpenjati v tretje nadstropje vile, v katero se je družina Soklič preselila leta 1923, ko so se vrnili iz Švice. Emilija je bila tedaj stara pet let. Vzpenjala sva se počasi. Dovolj je bil vprašujoč pogled in že je živahno razložila: »Veste, saj so mi že večkrat rekli, naj se preselim v pritličje, a se nočem! Sprehod po stopnicah je moja najboljša rekreacija.«
Pravijo, da vsem, ki dočakajo častitljivo starost, praviloma ostanejo le še spomini. Menim, da se jim vi ne posvečate. Ali pač?
Ne, ne posvečam se spominom. Posvečam se aktualnostim, vsemu, kar me zanima. Življenju, kakršno je danes. Kako danes živijo mladi, kako se svet obnaša v primerjavi s prejšnjim, ko sem bila mlada, saj so spremembe v miselnosti in načinu velike.
Verjetno ste si ogledali večino filmov, ki so jih posneli v samostojni Sloveniji. Kateri je vaš najljubši?
Ne, nisem si jih. Ko sem zaključila kariero, sem se odločila, da bom spremljala filme tako kot vsak. Kateri mi je bil najljubši od tistih, ki sem jih videla, bi težko rekla, saj je imel vsak svoje dobre in slabe strani.
Film Nikogaršnja zemlja je dobil oskarja, a je nastal v koprodukciji šestih držav, tudi Slovenije. Bomo kdaj osvojili nagrado v lastni produkciji?
Možno bi bilo, da. Vprašanje je, ali imamo takega človeka oziroma ali ga pustijo zraven.
Rodili ste se v Švici, tam ste živeli do petega leta, ko se je oče odločil, da se vrnete v Jugoslavijo. Česa se iz tistega obdobja še spominjate?
Spominjam se poti, po kateri smo hodili. Veliko smo hodili po Tivoliju, ampak največ po Rožniku, kjer smo nabirali borovnice, ko so še bile. Zdaj ima vsaka borovnica svojega obiskovalca, zato jih ni mogoče nabirati.
Oče se je ukvarjal z elektrotehniko in je postal v času pospešene elektrifikacije eden redkih strokovnjakov. Verjetno ste se tudi zaradi njega odločili za šolanje na srednji tehnični šoli v Ljubljani, tam ste bili ena redkih žensk. Po šolanju ste očetu pomagali voditi domače elektropodjetje. Bi bilo drugače, če bi imeli brata, saj bi verjetno očetu pri vodenju podjetja pomagal on?
Sem najmlajša od treh sester. Težko rečem, ali bi bilo, če bi imela brata, drugače. Verjetno ne, ker me je to področje zanimalo. Ne glede na vse bi pomagala očetu. To sicer takrat ni bilo običajno, in ko sem prišla na srednjo tehnično šolo, je predstojnik prišel v razred in rekel: »Vpisalo se vas je 31, izdelalo jih bo 13, ker naša Slovenija ne potrebuje veliko takšnih strokovnjakov. Med nami je tudi ženska,« je pokazal name in nadaljeval: »Osebno vas bom kontroliral.« Lep sprejem, kajne? Odgovorila sem mu: »Lahko.«
Ko ste leta 1946 postali prva vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, so tam pomagali pri delu nemški vojni ujetniki. V kakšnem odnosu ste bili z njimi?
»Enkrat je pri nas odločala Cerkev, drugič je odločala partija, to preprosto ne gre. Odločati morajo državljani. Kultura in gospodarstvo sta dve stvari, ki ju potrebujejo državljani. Politika naj dela, kar želi, ampak v kulturi in gospodarstvu ne more biti političnega vpliva in kateri stranki pripadaš. Sama ne pripadam nobeni. Kar je bilo dobro pri eni, je bilo zanič pri drugi, to sem tudi dejala, in zato nisem bila nikjer priljubljena, a sem še danes živa.«
Z direktorjem Marjanom Pengovom sva bila že pred vojno prijatelja. Ko so mu dali nalogo, naj ustanovi produkcijo za filme, me je prosil za pomoč in tako se je začelo. Iz nekaj ur na dan je nastalo 12, 13 ur. Bil je tempo. Iz nič smo naredili filmsko podjetje. Nismo imeli delovne sile, ko se je Pengov spomnil, da bi lahko dobili vojne ujetnike. Rekel mi je, naj jih vodim, ker znam nemško. Postrojila sem jih in jim povedala, da če bodo lojalni in v redu, se jim bo pri nas dobro godilo. Tudi enkrat ni bilo konflikta. Nastanjeni so bili v barakah na Rožniku. Tisto leto je bilo veliko snega, prihajali so mokri do kolen in direktorju sem dejala, da če hočemo, da bodo delali, morajo biti suhi. Predlagam, da jih nastanimo v mestu. V kletnih prostorih Uniona so se sami nastanili. Kje so dobili pograde, ne vem.
Kako so sodelavci sprejeli, da je njihov vodja ženska?
Direktor je bil moj prijatelj, preostale sodelavce sem izbrala sama, zato nisem imela težav.
Ste bili torej ženske in moški enakopravni?
Možnost je vedno dana, če je niso izkoristile, njihova stvar. Jaz sem jo. Po vojni smo ženske postale samozavestnejše. V dobro ali v slabo. Nekatere so bile zelo sposobne, kar je bilo dobro. Nekatere pa ne in so se politično angažirale.
V povojnih časih gotovo niste imeli veliko sredstev za nakup nujne delovne opreme. Kako ste si jih vseeno izborili?
Politika si je želela, da imamo lastno produkcijo. V tem oziru ni bilo nobenih ovir. Bilo pa je odvisno od vsakega posameznika. Mogoče so imeli eni večjo srečo kot drugi, ampak moral si dobro argumentirati, in to sem znala storiti. Res pa je, da nekateri tega niso znali, ker so bili vodje ali strokovnjaki. Če imaš obe lastnosti, imaš moč.
Pri Triglav filmu ste vztrajali devet let. Zakaj ste zamenjali službo?
S težkim srcem sem to storila, a sem, zaradi enega dogodka. Kolega, ki je pred vojno delal pri Emona filmu, je hotel nekdo obtožiti sabotaže. No, takrat je v meni počilo. Zaradi solidarnosti in poštenja sem zamenjala službo. V kinematografiji so se dogajale velike spremembe, način zapisa, zvoka itd. In to sva s kolegom speljala. To sva morala skrivaj početi, vedeli so le najini najožji sodelavci. Če ne bi prišlo do spora, bi zagotovo ostala pri Triglav filmu, saj sem film ljubila.
Učili ste na tehnični srednji šoli in svojih duri mladim niste nikoli zaprli. Na to ste gotovo ponosni. Na kaj ste še?
Ja, na to sem zelo ponosna. Človek je ponosen na marsikaj. Ponosna sem, da smo speljali filmsko produkcijo. To, da se je ustanovil Triglav film. Ponosna sem nase, da mi je uspelo. Ne potrebujem nobenega priznanja, samo priznanje, kaj sem v življenju naredila prav in kaj narobe. In to sem čutila v srcu.
Ko ste sprejeli Badjurovo nagrado, ste rekli: »V tistih časih ni bilo treba nikoli reči prosim, vsak je vedel, kaj mora narediti – in je naredil!« Kdaj je postala želja po denarju močnejša od ljubezni do ustvarjanja?
Takrat ni bilo pomembno, kolikšno bo plačilo za opravljeno delo. Spremembe se ne zgodijo v trenutku, ampak v procesu. Kako ljudje ovrednotijo svoje delo in priznanje. Poglejte gospodinjo, ki je vzgojila otroke in ni storila nič drugega, ali na drugi strani uradnico, ki se je s svojim položajem hvalila. Želja po denarju je prevladala, ko eden gleda samo na denar, mu drugi hitro sledijo in tako se spreminja pogled.
Imate sicer kakšen nasvet za mlade filmske ustvarjalce?
Rekla bi jim, da naj delajo s srcem.
Imate sina Petra. Kaj je najpomembnejše, kar ste ga naučili, in kaj je on naučil vas?
Da je postal odgovoren zase. Da je skrbel za svoj poklic, ga obvladal in pametno uporabljal. Peter me je naučil solidarnosti, da sva postala tudi prijatelja. Ni samo na otrocih, da spoštujejo starše, ampak morajo tudi starši spoštovati otroka. To je sodelovanje. Starši morajo dovoliti otrokom, da se izrazijo, in to je treba upoštevati.
Glasba in film, no, glasba in življenje sta za mnoge neločljivo povezana. Kaj pomeni glasba vam in kakšno poslušate najraje?
V tem pogledu sem še malo starokopitna. Všeč mi je glasba, ki je nastala v obdobju okoli leta 1900. Starejša mi ni všeč, nove ne morem poslušati.
Z glasbo ste bili sicer povezani tudi poklicno.
Da. Vsako leto so komponisti izbrali najboljšo skladbo, ki je nastala prejšnje leto, in se potrudili, da sva jo s kolegom posnela v Filharmoniji v Ljubljani. Zakaj? Dobri so bili dirigenti in midva s kolegom, ki sva glasbo snemala 32 let; in delala sva rada, a ne zaradi denarja.
Na torti ste upihnili 103 svečke in ste v tako rekoč izvrstni formi. Kaj vas ohranja živahno?
Morda bo kak strokovnjak oporekal moji izjavi, ampak mi smo Romani, Slovani in Germani; v meni je vsa ta kri. Mislim, da je to. Moj oče je bil iz Bosne. Moja mama je bila Švicarka, v njeni krvi je bila francoska in nemška Švica. Mešana kri je dobra, ker ni usmerjena samo v eno. Kadar se odzovem na razmere, čutim, kdaj iz mene govori katera linija.
In še eno vprašanje, mimo katerega ne morem: kaj je življenje?
Na to ne more nihče odgovoriti. Živiš, konec, fertik. Se niti ne vprašaš, zakaj si se rodil. Na svet so te postavili in tukaj moraš krmariti, kakor veš in znaš. Seveda ne morem slediti stvarem, kot sem jim nekdaj. Najpomembneje je, da se ob koncu življenja vprašaš, ali si pošteno živel.
Vi ste, kajne? In mislim, da še zdaleč ne moreva govoriti o »koncu življenja«.
Lahko govoriva o tem, da. Predvsem se moraš na koncu vprašati, ali si v tej družbi naredil kaj hudo narobe. Ne, ali si dobro naredil, ampak ali si kaj naredil hudo narobe. Takšen je moj življenjski princip. Nobene stvari v življenju ne obžalujem. No, so stvari, ki bi jih zdaj bolje naredila. Ampak da bi kaj storila drugače, kot sem, ne morem reči. Včasih mogoče ni bilo fino, ampak to bi moral povedati kdo drug …
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
