Želela je malo časa zase, želela se je ukvarjati samo s sabo. Rodila je šest otrok, danes ima samo še štiri. Dvakrat je bila poročena. Zdaj je bil čas zanjo. Uživala je v jutranji telovadbi, negi telesa, sprehodih, branju ..., dokler ni prišel on, princ v črnem mercedesu z odprto streho.
Njena zgodba se bere kot roman, kot scenarij za ameriški film. Pa ni pocukrana, temveč je huda zgodba, tragična, veliko težkega je izkusila. Smrt enajstletnega sina. Smrt komaj rojenega otroka. Smrt prvega moža. Smrt drugega moža. Njene diagnoze. Rak na želodcu. Operacije, obsevanja. Rak dojke. Operacije, obsevanja. Tumor v glavi. Benigen. Za zdaj miruje, ne raste. Pritiska pa na očesni živec.
Prvi mož
Rodila se je na Bregu pri Borovnici pred 84 leti, potem so živeli na Vrhniki, njena mama je bila Primorka in zato se ima za Primorko, Vipavko, tudi Katja. Mama in oče sta se imela rada, bila sta ljubeča starša, pri hiši je bilo pet otrok. Naredila je srednjo ekonomsko šolo, vmes je zanosila. Pri 18 letih je v internatu spoznala svojega prvega moža, Lada, in se poročila. Imela sta se rada. Bil je lep moški, a malce ljubosumen. Rodila je šest otrok, prvega pri osemnajstih, v četrtem letniku srednje ekonomske šole. Najprej sta imela pet fantkov, a je eden umrl pri porodu, zadnja, šesti otrok, je bila hčerka. Najstarejši sin Igor je dobil tumor na malih možganih in umrl, ko je bil star komaj 11 let. »Hodil je v peti razred, začelo ga je zanašati pri hoji, ugotovili so, da ima neoperativni tumor na malih možganih, ni mu bilo pomoči, poskušali smo v Ameriki, Sovjetski zvezi. Umiral je tri mesece,« se Katji zlomi glas. Še danes joče, kadar se spomni nanj. Ta spomin boli. Misli, da je zaradi smrti tega sina ter njenega raka na želodcu in na dojki, ker je vseskozi trepetal za njeno zdravje, umrl tudi njen mož, star komaj 59 let, ona jih je imela 55. Zadela ga je kap, drugič do smrti. Umrl je v njenem naročju, v reševalnem vozilu na poti v bolnišnico.
Katja je preživela oba raka
Izrezali so ji želodec in dvanajstnik, speljali cevko direktno iz požiralnika v črevesje, a ona se ne da. »Vse lahko jem, pijem, delam, živim čisto normalno, kot človek, ki ima vse organe. Odrezali so mi dojko, niso mi je nadomestili z novo, imam silikonsko nalepko. A o vsem tem odkrito govorim, nič ne skrivam. Zelo sem močna, znam pozabiti na vse hudo, a nisem bila vedno takšna. Zelo sem bila odvisna od svojega prvega moža, delala sem na banki, a sem po rojstvu prvega otroka ostala doma, veliko sem dala skozi. Ko si bolan, je zelo pomembna podpora tvojih bližnjih, zanje se potrudiš in preživiš. Ko so mi operirali želodec, sem želela umreti, tako hudo je bilo. A sem še vedno tukaj. Bila sem predana družini, otrokom, svojemu možu. Iz oči sem jim brala želje. To počnem še danes.«
Drugi mož
Sama je bila sedem let. »Venela sem od žalosti,« pravi. Ni iskala drugega moškega, a ji je prišel na pot. Marjan. Bil je dve leti mlajši od nje. Poročila sta se. Spet je imela srečo. Bil je dober, iz prejšnjega zakona ni imel otrok, a so ga vzljubili njeni otroci. Živeli so skupaj. Preselila sta se iz Reteč na Piškovco pri Bledu, v prelepo kmečko hišo. Napisal ji je čudovite pesmi, sonetni venec. Zaprosil jo je za roko. Potem je živela s hčerko in drugim možem Marjanom v tej hiši pri Bledu. Marjanu so odkrili raka na pljučih. Na Golniku je umrl po treh tednih. Star je bil 76 let. Na pogrebu mu je Katjin sin izrekel poslednje slovo in mu povedal, kako radi so ga imeli, potem se je zlomil in zajokal.
Ko je bil Marjan še živ, sta v Kranjski Gori odkrila dom za ostarele z imenom Viharnik, zelo jima je bil všeč. Obiskala sta neko gospo, ki je tam živela čez poletje. Začela sta razmišljati, da bi se preselila v ta dom, saj bi bilo življenje zanju cenejše kot doma. »Doma sem cele dneve delala, na vrtu, kuhala, še namesto ta mladih, saj veste, kako flegma je današnja mladina, zato sva si rezervirala apartma v Viharniku. Če bi se kateremu od naju kaj zgodilo, če bi si kaj zlomil, da bi lažje negovala drug drugega ... in potem je Marjan umrl. Vseeno so mi prihranili majhen apartma v tem domu, ki je tako nobel kot hotel s petimi zvezdicami.«
Po smrti drugega moža je Katji in njenim otrokom nekaj časa kar šlo, a zaželela si je malo počitka. Od vsega. Od spominov, hiše, ukvarjanja z vnuki ... Potrebovala je čas zase. Uničevale so jo različne diagnoze, želela si je pozdraviti dušo. Zaželela si je tudi družbo odraslih.
Preselila se je v Kranjsko Goro, v dom Viharnik. Dobro se je počutila v njem. Imela je ogromno časa zase, za sprehode, telovadbo, vpisala se je v vse mogoče krožke, se družila z ljudmi, prav uživala je. »Prvič v življenju sem počela nekaj zase, obiskovala krožke, telovadbe, z otroki iz bližnjega vrtca smo risali, oblikovali glino, pekli piškote, po kosilu sem šla na sprehod ... Imela sem se res lepo. Vsi so mislili, da ne bom ostala, a mi je bilo krasno. V domu mi je ostajalo veliko časa in sem lahko pomagala drugim ljudem. Če so potrebovali pomoč, sem jih peljala na kosilo z vozičkom ali na sprehod.«
Tretji moški
Potem je začel na kavice prihajati Matic, družinski prijatelj. Z njenim pokojnim možem Marjanom sta bila oba pravnika, oba sta pela v akademskem pevskem zboru, v oktetu Gallus in Koroškem oktetu. Ko so fantje nehali peti, so se še vedno družili. Vsako leto so se dobili pri enem od pevcev. Katja je spoznala tudi Matičevo soprogo Meto. Ta je umrla dobro leto pred njenim Marjanom. Matic ju je večkrat obiskal, saj je bil po ženini smrti zelo osamljen, žalosten, celo depresiven. Potem je Katji umrl mož in jo je Matic hodil tolažit. Najprej je prišel enkrat na mesec, potem enkrat na teden, potem pa kar vsak dan. Hodila sta na večerje in kosila, za teden dni sta šla v toplice in iz toplic se Katja ni vrnila v dom. Enkrat je »udarila strela«, v oba hkrati, ko sta se poslavljala. Med njima se je vnela strast, naslednjič sta si padla v objem. In spoznala, da se lahko ljubezen rodi tudi v poznih letih, v osemdesetih. Matic je ugotovil, da je Katja veliko preživahna, da bi živela v domu za starejše, odpeljal jo je k sebi domov. Iz doma jo je odpeljal spektakularno, v črnem mercedesu brez strehe, ki ga Matic vozi »okretno in hitro, divje kot mladenič«, kot pove Katja, ljudje pa so jima ploskali.
Vsako minuto skupaj
Katja in Matic danes uživata v skupnem življenju, v Matičevi prostorni, svetli hiši v Ljubljani. Vse počneta skupaj. Skupaj se prebujata, telovadita, tuširata, zajtrkujeta, obiskujeta skupne prijatelje, izkoristita vsako minuto življenja. Matic nam zaupa, da je na začetku moral Katjo malce spremeniti, da se je rada »kujala«, a on meni, da za kujanje nimata časa. Stvari morata razčistiti takoj, se pogovoriti in iti naprej. Škoda je življenja za »kujanje«. Katja se danes strinja z njim.
Otroci enega in drugega so ju sprejeli. Saj morajo biti srečni, da sta našla drug drugega, da se razumeta in ljubita, da sta srečna skupaj. Tako se jim sploh ni treba ukvarjati z njima, telefonski pogovori in nekaj obiskov na leto zadostujejo. Katja in Matic sta neodvisna, samostojna, skrbita sama zase in drug za drugega. Katja: »Sem toliko pametna, da vem, da sem prišla v Matičevo hišo, in se spoštljivo obnašam do vseh njegovih spominov, slik, fotografij. Izborila sem si kotiček za svoje fotografije v najini spalnici. Tudi z njegovimi otroki se odlično razumemo, skupaj hodimo na izlete, praznujemo obletnice, praznike, imamo se super. Najin dnevni red: kavica, časopis, telovadba, tuširanje, zajtrk. To počneva tri ure, vse lepo počasi. Potem greva ven, na obisk, na sprehode, tržnico, na filharmonične koncerte, v gledališče, Matic igra golf, osemdesetletniki ga v Kranjski Gori igrajo zastonj, jaz ga vozim z električnim avtom. Vsak torek se dobimo z Matičevimi brati in sestrami. Treba je ohranjati dobre odnose.«
In zaključi: »Res sem imela krasne moške v svojem življenju, je pa res, da sem dala vse od sebe zanje. Morda sem jim premalokrat povedala, da jih imam rada. To moški potrebujejo. Da jim pokažeš ljubezen, čustva. Z Maticem enega koraka ne narediva drug brez drugega. Potrebujeva se, morava biti skupaj.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
