Pred kratkim je svoj lanski rekord 114 metrov na vdih z monoplavutjo poglobila še za osem metrov in se močno približala najglobljemu moškemu rekordu vseh časov. Uspeh, ki ga je vsekakor treba proslaviti in slaviti! S prijatelji in intimneje, v dvoje, pravi. »Ko sva se vrnila domov, v Švico, me je peljal v lepo gostilno, nekakšen dvorec, in tam sva nazdravila uspehom obeh,« je povedala. Že tretjo tekmovalno sezono je namreč ves čas ob njej njen zaročenec, švicarski potapljač na vdih Florian Burghardt, s katerim trenutno živi blizu Ženeve.
Kot zaročenca ga je prvič predstavila lani, ko sva se pogovarjali o njenem prejšnjem rekordu. Zimo in praznike je preživela pri njem, v Švici. Po koncu lanske podaljšane sezone sta namreč videla, kako je zaprtje držav zaradi covida zakompliciralo življenje parom, njunim znancem, iz različnih držav. »Ker se nisva hotela ločiti in nisem hotela tvegati, da me ne bi pustili k njemu, sem namesto v Slovenijo šla v Švico. Živiva v lepi vasici, v zavetju gora, okrog se pasejo krave, počutim se kot doma. Podobni kraji kot pri nas, le da nimajo morja, imajo pa Ženevsko jezero. Pozimi, ko so bili vsi bazeni zaprti, sem prav pogrešala potapljanje, pa sva naredila tri potope v jezeru. Sicer je bilo mrzlo, ampak vseeno je veličastno biti v vodi, obdan z gorovjem Jura na eni in zasneženimi Alpami na drugi strani.«
Metuljčki!
Začelo se je kot v romantičnem ljubezenskem filmu, na Filipinih pred dvema letoma. »Oblačila sem se za trening, ko sem ob robu bazena zagledala dva fanta.« Eden je bil prijatelj, drugega, ki je pritegnil njeno pozornost, pa je videla prvič. »To je bil Florian. Tisto leto se je odločil resneje posvetiti športu in je prvič za pol leta zapustil službo v banki v Ženevi. Tako je ostal na Filipinih in sva se imela možnost bolje spoznati. Potapljači imamo na otoku stalne točke, kamor po treningih hodimo na kosilo ali kavico. Srečevala sva se in veliko pogovarjala. Čutila sem, da mi je vedno bolj všeč, jaz pa njemu. Odločilna je bila poslovilna večerja para, ki je treniral z nami.« Takrat je že vedela, da se v tega uglajenega Švicarja zaljublja. »Sem že čutila metuljčke v trebuhu,« odkrito pove. Kar malo je bila žalostna, ker je pri tej večerji sedel na drug konec mize. »Ampak večerja je minevala in midva sva počasi lezla vse bolj skupaj,« se smeji. Ko jo je s skuterjem zapeljal do njenega apartmaja, se kar nista mogla posloviti. »Ker mi je bil tako všeč, po drugi strani pa sem vedela, da čez tri dni odhaja, sem morala nekaj storiti! Poljubila sem ga za lahko noč in mu s tem dala misliti, kot mi je kasneje dejal. Povedal pa mi je tudi, da se je na poti proti svojemu domu skoraj začel dreti od veselja. Takoj naslednji dan me je poklical, povabil na pijačo in tako se je najina zveza začela.«
Usoda
Zaradi Alenke je spremenil svoje načrte in odtlej sta bila neločljiva. »Totalno sva se zaljubila. Takoj sva začutila, da sva si usojena, tudi karakterno. Celo trenirala sva skupaj.« Po treh tednih sta se zaradi različnih načrtov, ki sta jih imela že pred tem, vseeno morala ločiti. Florian je šel na priprave v Egipt, Alenka pa je ostala na Filipinih in čez nekaj časa odpotovala na svetovno prvenstvo v Honduras. »Težko sva se ločila in se zelo pogrešala. Florian bi moral iz Egipta na prvenstvo v Grčijo, a je spremenil načrte in se mi pridružil v Hondurasu. Takrat je bilo že več kot jasno, da sva par!« Alenka se je intenzivno pripravljala na svetovno prvenstvo in svetovni rekord. Takrat potrebuje ogromno miru in čustveno stabilnost za popolno osredotočenost. Čeprav je vedela, da veliko tvega, je Floriana tik pred tem tako pomembnim potopom spustila v svojo bližino. »Čutila sem, da mu lahko zaupam. Midva nisva samo par, sva tudi zelo dobra prijatelja. Takoj je začutil, kaj potrebujem, tudi pred potopom. Sedel je pri meni na barki, me crkljal in se mi tako pomagal sprostiti. To je bila tekma, ko sva z Alessio Zecchini poglobili svetovni rekord za šest metrov in so bile vse oči uprte v naju.«
Delavnice
Po svetovnem prvenstvu sta odšla na prvi skupni dopust na hrvaško obalo ter uživala v raziskovanju otokov nad in pod vodo. Potem pa se je Florian moral vrniti domov, ker je oktobra začel spet delati v banki. Alenka je bila razpeta med Slovenijo in Švico, dokler se nista naslednjo sezono vrnila na Filipine. »Letos je minila tretja tekmovalna sezona, odkar nisem več sama,« je vesela. »Prej mi je bilo včasih kar težko neprestano potovati sama, prijatelji in družina so vedno daleč stran od tebe. Zdaj sem presrečna, ker sva lahko med sezono skupaj. Sčasoma pa se bo tudi Florian verjetno povsem usmeril v potapljanje in organiziranje delavnic.« Pred kratkim sta imela namreč v Švici prvo vikend delavnico prostega potapljanja, s poudarkom na psihični pripravi.
»Pripravila sem veliko informacij o svojih pripravah na potop, ki jih lahko uporabljajo tudi v normalnem življenju. Odzivi so bili zelo dobri. Tako so delavnice najverjetneje najina prihodnost med treningi in pripravami. Jaz se sicer posvečam samo športu, denar za preživetje dobim od sponzorjev in službe pri policiji, lepo pa bi bilo, če bi se oba lahko posvečala samo temu – to bi elegantno uredila z delavnicami. Med vodenjem zadnje mi je postalo jasno, da bom šla v to smer. Pri tem ne gre le za to, da bi ljudem predajala tehnične informacije, predvsem si želim z njimi deliti svoje psihološke, duhovne in življenjske tehnike. Morda se bova celo odselila nekam ob morje, kjer bodo boljši pogoji za tak način življenja.«
Ponosna
Florian tekmuje v dveh disciplinah, njegova paradna pa je, tako kot Alenkina, potop na vdih z monoplavutjo. »V žepu ima tudi švicarski rekord, kar se tiče stila, ima pa podoben pristop kot jaz – to pomeni, da nikoli ne prehitevava dogodkov, v potope ne siliva, ampak se vanje podajava z občutkom. Svoj osebni rekord 84 metrov je lani popravil. Ne glede na globino pa je najpomembneje, da napreduješ. Napredovanje ne pomeni potopiti se vedno globlje, ampak da si vedno bolj sproščen pod vodo, uživaš in imaš vedno boljšo tehniko. Ko sem njegov potop prvič spremljala na kameri, sem bila zelo presenečena. Ima zelo lepo tehniko, elegantno gibanje, zelo sem bila ponosna. Moški po navadi nimajo take tehnike. Je pa tako, da sem po navadi bolj živčna pred njegovimi nastopi kot pred svojimi.« (smeh)
V njuni zvezi je Alenka tista, ki se poglablja v skrita področja življenja. »Prepričana sem, da imamo ljudje še veliko rezerve. Vedno je pomembno, s kakšno naravnanostjo se v življenju lotiš zadev. Veliko razmišljam o tem in si rečem, to moram deliti, in ko imava kak prost dan, si doma narediva zajtrk, pijeva kavo in se pogovarjava tudi o teh stvareh. Vseskozi tudi raziskujeva nove tehnike sproščanja, ki jih skupaj preizkusiva. Sicer pa se o prostem potapljanju ne pogovarjava kar naprej, že tako ga je preveč v vsakodnevnem življenju.« Ker sta si značajsko zelo podobna, pravi Alenka, znata uživati v majhnih stvareh: večerja, kozarček dobrega vina, skupen klepet. »Oba sva precej umirjena, ne sitnariva, nisva preveč trmasta ...«
Zaroka!
Jeseni sta se zaročila. »To je prav posebna zgodba!« vzklikne Alenka. »Zgodilo se je oktobra, preden sem sama odpotovala v Egipt. Prosila sem ga, naj mi kupi lažni poročni prstan, da mi bodo tam doli moški dali mir. Včasih znajo biti glede tega kar malo dolgočasni. Takoj se je strinjal in sva šla v trgovino. Hotela sem lep, pa vseeno ne preveč drag prstan. Pa mi je rekel, naj si izberem takega, ki mi je všeč, ne glede na ceno. To je bil prvi prstan, ki sem ga kdaj dobila od svojega fanta. Oba sva imela hecen občutek, da to ni samo štos. Nakup sva proslavila v prijetni italijanski restavraciji, in ko sva odhajala, me je presenetil! Zunaj je pokleknil in me resnično zaprosil za roko,« razlaga še vedno povsem ganjena. »Kasneje mi je povedal, da je med večerjo razmišljal, zakaj bi pravzaprav to bil lažni prstan, saj sem tako ali tako ženska, s katero se v resnici želi poročiti. In tako se je odločil. Če me zdaj sprašujete o poroki, se bo verjetno zgodila tako, kot se je tale zaroka. Povsem spontano, na katerem od otokov z najinimi najbližjimi! Z zabavo na koncu!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
