Okoli 30 kilometrov jugozahodno od Sicilije se v morju skriva podvodni vulkan, imenovan Empedokles. Vulkan občasno izbruhne, vendar ti izbruhi niso siloviti. Prvič so izbruh tega podvodnega ognjenika opisali Rimljani v času vojn z Kartagino na afriški obali. Takrat so tudi opisali, da je v morju nastal otok, ki pa je hitro izginil pod vodo.
Tudi iz naslednjih stoletij obstajajo poročila o vulkanskem izbruhu v tem predelu Sredozemlja in otoku, ki nastane - in spet izgine. Nazadnje so "novi otok" zabeležili leta 1831 in zaradi njega je nastal precejšen diplomatski spor med takratnimi pomorskimi velesilami.
Otok, pravzaprav vulkansko skalo iz katere se kadi, nosi različna imena - Ile Julia v francočini, Ferdinandea v italijanščini in Grahamov otok (Graham Island) v angleščini.
Vulkan Empedokles, ki je "oče" otoka, ki izginja, se imenuje po starogrškem filozofu, ki je trdil, da je vse narejeno iz štirih osnovnih elementov: vode, zraka, ognja in zemlje. Vulkan je del širšega vulkanskega območja, imenovanega Campi Flegrei, ki je zelo aktivno.
Ko je vulkan leta 1831 izbruhnil, je po izbruhu iz morske gladine pogledal majhen otoček. Po površini ni bil velik, je pa bil velik njegov geopolitični pomen. Zaradi bližine sredozemskih pomorskih poti so si suverenost nad njim začele hkrati lastiti Francija, Anglija, Španija in Siciljansko kraljestvo (uradno imenovano Kraljestvo dveh Sicilij - danes del Italije).
Prvi so izbruh vulkana opazili Sicilijanci in poročali o seriji seizmičnih aktivnosti, ki so trajale od 28. junija do 10. julija 1831. Četrtega julija je v mestu Sciacca na siciljanski obali zajel oblak, ki je smrdel po žveplu in "počrnil vse srebro v mestu". 13. julija so iz mesta St. Domenico na Siciliji opazili, da se iz morja dviga steber dima. Istega dne je na tem območju plula tudi neka sicilijanska ladja in njen kapitan je poročal, da je v morju videl mehurčke, ki jih je pripisal neznani pošasti. Do 17. julija je na območju izbruha nastal majhen otoček, na katerem je bilo moč pristati in to je prvi naredil sicilijanski carinski uslužbenec in otok razglasil za del Sicilijanskega kraljestva in ga poimenoval Ferdinandea, po takratnem kralju Ferdinandu II.
Nekaj dni kasneje, 2. avgusta pa je tam mimo plula britanska vojna ladja in kapitan Humprey Fleming Senhouse je meni nič, tebi nič otok razglasil za last britanske krone in ga poimenoval Grahamov otok v čast prvemu Lordu britanske admiralitete (poveljniku kraljeve mornarice) Siru Jamesu Grahamu. Kmalu nato so svoj lonček pristavili še Francozi, ki so otok poimenovali Ile Julia - po mesecu juliju, ko se je pojavil, pa tudi Španci so "izrazili interes", kot temu pravijo v diplomatskem jeziku, po lastništvu otočka. Ta je do konca avgusta zrasel v otok s premerom malo manj kot 5 kilometrov, in 63 m visokim vrhom. Na njem sta bili tudi dve majhni jezerci, ali bolje rečeno "mlakuži", premera okoli 20 m in globoki 2 metra.
Zaradi nerešenega lastništva ozemlja se je med državami vnel precejšen diplomatski spor, ki so ga v naslednjih mesecih podžigali časopisi v vseh samooklicanih "lastnicah". In rešitvi kar ni bilo videti konca. Nazadnje je za rešitev poskrbela narava. Po približno pol leta je otok izginil nazaj pod morsko gladino - morski valovi in veter so naredili svoje in zlizali in potopili površino iz rahlega vulkanskega materiala.
Znanstveniki danes vedo, da se otok občasno pojavi v poprečju vsakih 300 let. Trenutno je vrh vulkana okoli 8 metrov pod morsko gladino. Leta 2006 in 2016 pa je kazalo, da bo ponovno izbruhnil in da bi se otok spet lahko pojavil. Vendar se ni.
So pa leta 2000 Sicilijani poskrbeli, da bi tudi v primeru, da se spet pojavi, vsi vedeli, da otok pripada Siciliji. Tistega leta se je na mesto, kjer je nekoč bil otoček Ferdinandea, odpravila flota ribiških ladij in tam v morje spustila ploščo, ki potrjuje, da je to del Sicilije. Ceremonijo je vodil župan mesta Sciacca, ki je za to priložnost k odpravi povabil tudi princa Karla Burbonskega, potomca siciljanske kraljeve družine. "Za vedno bo (otok) sicilski," je ob tem zavpil navdušeni množici.
Princu je pripadla čast, da je v vodo spustil 150-kilogramsko ploščo z napisom: "Ta košček zemlje, nekoč Ferdinandea, bo za vedno last siciljanskega ljudstva". Toda kamnito obeležje ni dolgo ostalo nedotaknjeno. Že po šestih mesecih je bilo zlomljeno na dvanajst delov. Ni znano, kdo je za to kriv. Nekateri menijo, da so ploščo poškodovale ribiške mreže in naprave, drugi da je plošča postala žrtev vandalov.
Lahko pa tudi, da je imela vmes prste mati Narava, ki morda nasprotuje temu, da bi si jo kdo lastil.
