Skoraj 20 let nazaj se je zdaj 70-letni Panta (Pantelija) Petrović odločil za samotarstvo in se iz Pirota, kjer je živel, umaknil na bližnjo Staro planino, kjer živi v eni od votlin. Pred tem je delal na črno, pa tudi v tujini, bil večkrat poročen in živel življenje, ki mu danes pravi "hektično". "V mestu nisem bil svoboden," razlaga. "Vedno je nekaj, kar te ovira - prepiri z ženo, sosedi ali policijo."
Ljubitelj narave je počasi spoznal, da mu izolacija od ostale družbe prinaša svobodo, kakršne dotlej ni oskusil. "Tukaj me nihče ne nadleguje," pravi in razkrije razpadajoče zobe. Votlina, v kateri živi in ji pravi dom, je dosegljiva le z vzponom po strmem pobočju, ki ni za tiste s slabim srcem in strahom pred višino. V njej ima kopalno kad, ki jo uporablja tudi kot stranišče, nekaj klopi in kup slame, ki mu služi kot postelja.
Hrani se pretežno z gobami in ribami, ki jih nalovi v bližnjem potoku. Včasih pa se odpravi tudi v mesto in išče ostanke hrane po smetnjakih. Ima sicer nekaj domačih živali, ki pa jih je, potem ko so mu jih nekaj napadli in pobili volkovi, preselil v stajo bližje mestu. Tam so po njegovem mnenju na varnem. Čreda vključuje nekaj koz, kokoši, okoli 30 psov in mačk, ter njegovo najljubšo, divjo svinjo po imenu Mara.
Panta je Maro našel pred okoli osmimi leti, ko je bila zapletena v vejevje in podrastje nekega grma. Rešil jo je in potem hranil po steklenički, da je preživela. Danes ima Mara dobrih 200 kilogramov in se rada kopa v potoku, še raje pa je jabolka iz Pantinih rok. "Vse mi pomeni," pravi Panta. "Rad jo imam in posluša me. Ni ga denarja, s katerim bi lahko to kupil. Resnična ljubljenka." Mara popije tudi po dva litra mleka na dan in zaradi nje goji tudi koze.
Trenutno skrbi tudi za tri muce, katerih mamo je ubil volk in jih sedaj hrani z injekcijsko črpalko.
"Denar je preklet"
Panta Petrović sicer prejema socialno podporo, preživi pa tudi z donirano hrano zase in za živali. Preden se je izoliral, je ves denar, ki ga je zaslužil v tujini, poklonil lokalni skupnosti tako, da je financiral in sam zgradil dva mostova preko rečice Gradašnička reka in enega med Pirotom in Knjaževcem na poti do samostana. Vsem trem ljudje pravijo "Pantini mostovi". Na enem od njih je napravil tudi golobnjak, na katerega se kljub letom z lahkoto povzpne, golobe pa krmi z drobtinami kruha, ki ga najde v smeteh.
"Denar je preklet," pravi. "Kvari ljudi. Mislim, da nič ne pokvari človeka tako kot denar."
"Ko sem imel denar, nisem bil zdrav, zdaj, ko sem brez njega sem okreval in sem srečem. Ko sem imel veliko denarja, sem imel veliko prijateljev, ko pa je denarja zmanjkalo, so prijatelji izginili in sedaj sem sam z živalmi, ampak to so moji resnični prijatelji," pravi.
V bližini njegove votline se včasih potikajo volkovi, ki so tudi pobili nekaj od njegovih živali. "Težko se je boriti z njimi, vendar so volkovi iz mesta, ki hodijo po dveh nogah, hujši. Veliko odvisnikov prihaja sem. Velikokrat sem v votlini našel igle. Pogosto mi uničujejo stvari, razbijajo mi krožnike, v reko so vrgli tudi pečico," se pritožuje.
"Virus ne izbira"
Lani, na enem izmed obiskov mesta, je Panta ugotovil, da po njem in svetu vlada pandemija. In ko so cepiva proti Covidu-19 postala dosegljiva, se je odločil za cepljenje. "Ne razumem vsega tega vpitja tistih, ki nasprotujejo cepljenju," pravi in dodaja, da verjame v proces, ki ima za cilj končanje epidemije. Pravi tudi, da želi dobiti vse tri odmerke cepiva, tudi enega ekstra. "Virus ne izbira in lahko pride tudi v mojo votlino," pravi in dodaja, da bi si želel, da bi se cepili vsi njegovi sodržavljani, je dejal novinarjem francoske televizije France 24, ki so ga obiskali.
V videu pod člankom si lahko pogledate reportažo o Panti, ki jo je pred štirimi leti naredila srbska televizija B92 (v srbščini).
