Okoli leta 1710 je smetano evropske visoke družbe očaral skrivnostni mož neznanega porekla, ki se je predstavljal pod imenom grof Saint Germaine, čeprav ni bil francoskega rodu. Njegovo poreklo je zavito v gosto meglo. Kako natančno in kdaj se je pojavil, ni znano. Je pa nedvomno bil "celebrity" tistega časa.
Ljudi, s katerimi se je družil je očaral predvsem s svojimi talenti in inteligenco. Bil je slikar in pravili so, da so dragulji, ki jih je upodabljal na svojih slikah bili videti že kar strašljivo resnični. Sam je tudi zbiral diamante in se je v družbi rad postavljal z njimi. Menda je lahko že na pogled ocenil, ali je diamant pravi ali ne in ali ima napake.
Bil je tudi glasbenik. Napisal je več skladb za violino, italijanske arije, pesmi v angleščini in sonate za godalne trie. Dve od njegovih skladb hrani tudi Britanski muzej.
Govoril je sedem evropskih jezikov - švedsko, portugalsko, francosko, italijansko, špansko, nemško in rusko, imel pa je tudi znanje kitajščine, arabščine in sanskrta.
Poleg vseh talentov je bil tudi znan po veščinah osvajanja ženskih src. To je menda bilo še posebej opazno v času, ko je prebival v palači francoskega kralja Ludvika XV., Versaillesu. Vsaj eno poročilo pravi, da je sloviti Casanova, največji ljubimec tistega časa vzrojil od ljubosumja, če je v svoji družbi slišal omembo grofovega imena.
Po svojih in tujih navedbah je bil tudi velik pustolovec. Potoval ni le po Evropi, pač pa tudi po deželah izven nje, ki so bile v tistem času težko dosegljive. Tako naj bi v Perziji (sedanjem Iranu) tudi pet let študiral alkimijo, potoval pa naj bi tudi po Indiji, Egiptu in Tibetu. V Angliji naj bi bil v času Jakobitske revolucije, na Dunaju je obiskal pruskega cesarja Friderika Velikega.
Najbolj znano je njegovo bivanje v Franciji, kjer je navdušil takratnega kralja Ludvika XV. in njegovo ljubico, Madame de Pompadour. Kralja je očaral tako, da mu je ta podaril dvorec, v katerem je živel in ga zasipal z bogastvom. Navdušil pa je tudi znanega pisca in filozofa Voltaira. Veliko manj je navdušil kraljevega policijskega ministra, ki je po petih letih grofa St. Germaina obtožil, da je vohun. Kralj je grofa najprej branil, potem pa ga je minister le prepričal, da mu dovoli skrivnostnega tujca aretirati. Vendar pa je St. Germain uporabil še enega izmed svojih mnogih talentov - izginjanje.
Po bivanju v Franciji se je pojavil v Haagu, Londonu in Moskvi, kjer naj bi bil "na ti" z rusko cesarico Katarino Veliko. Od tam se je odpravil na Dunaj, v Milano, Benetke in Mantovo.
Leta 1776 se je pojavil v Nemčiji in se spoprijateljil s tamkajšnjo elito, posebej s princem Karlom Hess-Kasselskim, ki je bil guverner pokrajine Schleswig-Holstein. Princ mu je podaril hišo, v kateri je grof lahko preučeval kemijo, alkimijo in pridobivanje zdravil iz rastlin. Tam je ostal skoraj 20 let. Leto 1784 pa je bilo zanj usodno. Zbolel je za pljučnico in za njo umrl. Vsaj tako so mislili ...
Grof? Markiz? General? Goslač? Portugalec? Italijan?
Kdo je v resnici bil grof St. Germain, ne ve nihče. V tednih pred smrtjo je menda princu Karlu priznal, da je sin transilvanskega princa Francisa Rakoczyja II., ki so ga odstavili iz oblasti in da je v mladosti študiral na univerzi v Sieni v Italiji, ki je takrat veljala za najboljšo evropsko univerzo. Diplomiral naj bi na več področjih, kar je princ Karl, ki je grofa imenoval za "največjega filozofa vseh časov", verjel.
Zmedo v ugotavljanju njegovega izvora predstavljajo tudi številna plemiška imena, ki jih je uporabljal pri svojih obiskih - kar je bila tudi sicer navada tedanjega plemstva. Na Nizozemskem je bil tako znan kot grof Sourmontski, v Belgiji kot markiz de Montserrat. V Rusiji kot general Weldon, pa tudi kot grof Saltikov.
Britanski pisec Horace Wallpole, ki ga je spoznal, je o njem zapisal. "Pred dnevi so aretirali čudaškega moža, ki se je predstavil kot grof St. Germain. Tukaj (v Angliji - op. p.) je bil dve leti, in ni povedal, kdo v resnici je, ali odkod. Priznal pa je dvoje: da to ni njegovo pravo ime in da nikoli ni imel opravka z nobeno žensko. Prepeva, čudovito igra na violino in komponira, je nor in ne preveč takten. Imenujejo ga Italijan, Španec, Poljak. Bil naj bi nekdo, ki si je pridobil bogastvo v Mehiki, ali zbežal z dragulji iz Konstantinopla. Bil naj bi duhovnik, goslač, gospod žlahtnega porekla ... Z lahkoto govori italijansko in francosko, čeprav je očitno, da to nista njegova jezika. Razumel je tudi poljščino, kmalu se je naučil in govoril tudi nekaj angleško. Zdi pa se da sta njegova naravna jezika španščina ali portugalščina."
Več kot sto let po njegovi smrti (vsaj prvi zabeleženi) je ameriški pisec Phineas Taylor Barnum, ki je razkrival prevarante, o grofu St. Germainu napisal: "Markiz de Creguy je trdil, da je St. Germain alzaški Žid po imenu Simon Wollf, rojen v Strassbourgu. Drugi trdijo, da je bil španski jezuit, po imenu Aymar. Spet tretji govorijo, da je v resnici Portugalec, markiz de Betmar. Najverjetnejša pa je teorija, da je sin savojske princese, rojen v kraju San Germano, njegov oče pa tamkajšnji dacar."
Kdaj je zares umrl? Ali sploh? Je iznašel napoj "večne mladosti"?
Prvi zabeleženi datum smrti grofa St. Germaina je 27. februar 1784 v Nemčiji, priča je bil sam princ Karl Hesse-Kasselski, ki ga je dal tudi pokopati. Vendar pa so istega leta smrt grofa St. Germaina zabeležili tudi v Šleziji, pokrajini na Poljskem. Še bolj čudna je zgodba o tem, da je grof St. Germain pet let po svoji smrti obiskal francosko kraljico Marijo Antoinetto in jo posvaril pred prihajajočo revolucijo.
O tem da so videli grofa St. Germaina pa so poročali še mnogo let po njegovi smrti v Nemčiji. In to ne samo nekaj let, pač pa tudi več desetletij in celo stoletij po njegovi uradno smrti.
Veliko ljudi, ki so ga srečali, je opazilo njegovo zunanjost. Žlahtneži in elita, ki ga je srečevala, so ga opisovali kot "moškega v 40-ih". In kot kažejo številna poročanja se grof St. Germain sploh ni staral. Sloviti francoski filozof in pisec Voltaire ga je opisal takole: "Je mož, ki vse ve in nikoli ne umre".
Znana in zabeležena je zgodba o srečanju z neko grofico na francoskem dvoru, ki si je zelo želela spoznati St. Germaina. Sama je namreč leta 1710 bila v Benetkah, kjer je spoznala "zelo zanimivega" moža z istim imenom in jo je zanimalo, če je grof, ki je takrat prebival v Franciji, njegov sin. "Ne, madame," je grof St. Germaine odgovoril, ko sta se spoznala. "To sem bil jaz, ki sem živel v Benetkah konec prejšnjega in v začetku tega stoletja."
"Oprostite, ampak to je nemogoče," je rekla presenečena grofica, "Grof St. Germain, ki sem ga takrat poznala, je bil vsaj 45 let star. Vi pa tako zgledate sedaj."
"Madame, jaz sem zelo star," je odgovoril St. Germain. "Toda," je vzkliknila grofica, "Potem morate biti stari že skoraj 100 let." "To ni nemogoče," je odgovoril grof. In potem je grofico prepričal, da je res moški, ki ga je spoznala, in navajal podrobnosti njunega srečanja pol stoletja pred tem.
Tudi, ko je živel v Nemčiji, je ohranil videz moškega srednjih let. Princu Karlu je celo dejal, da je ob prihodu v Nemčijo bil star že 88 let.
Pravzaprav so se govorice o tem, da je nesmrten ali vsaj zelo zelo star, začele že v času, ko je "osvajal" Evropo. Sam tudi ni nikoli poskušal preprečiti govoric. Še več, govoril je, da ima s seboj stekleničko s posebno tekočino. In mnogi, ki so ga poznali, so bili prepričani, da gre za "eliksir večne mladosti" ali "napoj večnega življenja". In videnja grofa St. Germaina so se pojavljala še do poznih let 19. stoletja in celo v začetku 20-ega.
Vodja skrivnih združb?
Sčasoma je skrivnostni grof pritegnil tudi pozornost okultistov tistega časa. Širile so se tudi govorice, da je ne le povezan z mnogimi skrivnimi družbami, pač pa tudi njihov vodja. Tako nekateri še danes menijo, da je v resnici on ustanovitelj skrivne družbe Rožnega venca, okultnega in ezoteričnega filozofskega gibanja. "Prisvojilo" si ga je tudi teozofsko gibanje, ki ga ima za nekakšnega preroka, nesmrtnega angela, ki svet opozarja na bližajoče se katastrofe. Tako kot naj bi Marijo Antoinetto posvaril pred francosko revolucijo, naj bi svetoval tudi Georgeu Washingtonu med ameriško osamosvojitvijo.
Prav tako obstajajo govorice, da je bil živ že v Kristusovih časih in da je bil prisoten na poroki v Kani, kjer je Kristus izvedel več čudežev, med drugim spremenil vodo v vino. Tudi Krištofu Kolumbu naj bi prav on priskrbel zemljevide, zaradi katerih je bil Kolumb prepričan, da bo našel zahodno pot do Indije - in v resnici prišel v Ameriko.
Nekateri menijo, da je grof St. Germain v resnici Kartafilus, legendarni "Večni Žid", obsojen, da večno tava po svetu. Kartafilus je bil po izročilu Svetega pisma sicer rimski vojak, stražar visokega judovskega svečenika Kajfe v Jeruzalemu in je oklofutal in zasramoval Jezusa na poti do Golgote, kjer so ga križali. S tem si je prislužil večno prekletstvo, da nikoli ne bo umrl in bo blodil po svetu vse do Kristusovega drugega prihoda.
Ne tako nepričakovano pa je med vsemi temi legendami tudi ena, ki pravi, da je v resnici vampir, preklet na večno življenje.
Vampir iz New Orleansa?
Kakšnih dvesto let po uradni smrti grofa St. Germaina v Nemčiji se je v ameriškem New Orleansu, v takrat še francoski koloniji Louisiani pojavil imigrant iz južne Francije, ki mu je bilo ime Jacques St. Germain.
Naselil se je v Kraljevi ulici (današnja Royal Street). Kmalu naj bi postal v mestu in širše znan po svojem znanju, očarljivosti in po tem, da se na videz sploh ni staral. Družbo je očaral z zgodbami iz daljnje preteklosti, o katerih je govoril z veliko podrobnostmi. Prirejal je razkošne sprejeme z najboljšimi jedmi, zabavo in prestižnimi gosti, nikoli pa na njih ni zaužil niti koščka hrane. Nedolgo po njegovem prihodu pa so se začele v New Orleansu dogajati skrivnostne stvari. Izginjati so začele mlade, lepe ženske in dekleta.
Nekoč naj bi Jacques na neki zabavi povabil žensko na balkon in ko sta se znašla tam, jo je poskusil ugrizniti v vrat. Ženska je popolnoma "znorela" in sprožila vik in krik, s čimer ga je zadržala dovolj dolgo, da je lahko pobegnila na edini možni način - skočila je z balkona. Tam so jo obkrožili ljudje in videli, da je imela krvav vrat. Poklicali so policijo, ki je nato vdrla v Jacquesovo hišo in jo preiskala.
V njej so našli veliko oblačil, ki so bila videti, kot da so iz davnih časov in so bila oškropljena s krvjo. Našli so tudi veliko steklenic, za katere so najprej menili, da je v njih rdeče vino, vendar se je izkazalo, da gre za človeško kri. Niso pa v njej našli nobene hrane, prav tako ne niti enega kosa jedilnega pribora.
In še nečesa niso našli - Jacquesa St. Germaina, ki je izginil neznano kam, neznano kako.
V New Orleansu pa še danes kroži legenda, da Jacques St. Germain še vedno živi v mestu in ponoči na osamljenih in temnih mestih, pa tudi v nočnih klubih, še posebej pa v času karnevala, imenovanega Mardi Gras, preži na ženske in dekleta, jih omreži in potem izpije njihovo kri.
