»Kašna diskriminacija starejših,« je vzkliknila, čeprav se po navadi ne pritožuje. Njen nastop je uglajen, tako kot njena podoba – brezhibna in bogata slovenščina, elegantna obleka, negovani in skrbno lakirani nohti, rahla šminka in Chanel 5: »Odkar ne morem več dobiti angleškega parfuma iz šmarnic, ki sem ga imela najraje, uporabljam Chanel 5. Pogosto ga dobim za darilo.«
Na vprašanje o receptu za ohranjanje vitalnosti in duhovne vedrine je odgovor en sam: »Biti Nadja.« Bila je športnica – od malega je plavala in smučala, planinarila in vse življenje veliko plesala. Ohranja humor – tudi na svoj računa. V marsičem se je izobraževala ter ostala odprta za novosti in učenje. Skrbi za svojo podobo in urejenost; vse dela sama, le velikih oken v kalifornijski hiši ne more več sama pomivati. Kuha si skromno in zdravo, krompir je včasih boljši kot pečenka, pravi.
Tudi galeb ji je prinesel darilo
Na njen stoti rojstni dan letos aprila sta s hčerko Mirno navsezgodaj zjutraj pili kavico, ko je na terasi pristal galeb z vejico v kljunu. Počasi se je sprehodil do konca ograje in vejico z bunkicami položil pred vrata. »Bilo je prav čarobno in obe so oblile solze. Rekla sem si, to mi je poslala mama za moj – in tudi njen – jubilej. Sicer pa sem pred svojim stotim rojstnim dnem hotela kar pobegniti; ne maram praznovanj, nočem biti v središču pozornosti.« Vendar se temu ni mogla izogniti. 22. aprila letos je bila njena hiša v Kaliforniji (živi v mestecu Moroby med Los Angelesom in San Franciscom) polna rož ter takih in drugačnih daril, veliko jih je prispelo tudi iz Slovenije. Prijateljice iz novomeškega Potovalnega društva Didu so ji poslale celo škatlo voščil. »Vsako poletje potujem z njimi po Sloveniji in mi vsakič odkrijejo še kakšen nov zaklad.«
Tujstvo
Nadja se je z možem in otrokoma preselila v Kalifornijo pred dobrimi 60 leti. »V treh mesecih sem se naučila angleško in tako slabo, kot sem govorila takrat, govorim še danes,« pove v smehu. Rada ima romanske jezike, tudi nemščina ji je ležala (tri leta je z družino živela na Dunaju, kjer je imela teto), angleščine pa »ne ljubi«. Njen mož je bil veterinar, specializiran za osemenjevanje, zaposlen v Lipici. Bil je pred časom, kar takrat pri nas ni bilo zaželeno, zato se je umaknil. V ZDA so ga znali dobro izkoristiti, toda kot tujci so najprej doživljali težke čase. Postopoma pa je njegova kariera napredovala, toda ko se mu je obetala služba univerzitetnega profesorja, je nenadoma umrl. Nadja je morala marsikaj delati, da je izšolala otroka. Sin je pilot, ki je napredoval vse do komandirja zaščite kalifornijske obale, hčerka je diplomirala iz angleščine, slovenščine, nemščine in ruščine, je pa tudi dobra slikarka.
Prepotovala je svet po nebu in po morju
Potovati je začela na pobudo sina Zorana, priporočil ji je Fidži. »Bilo je res pravljično lepo, z malo denarja sem živela med domačini in spoznavala njihov način življenja. Če bi šla v hotel, bi bila za to lepo izkušnjo prikrajšana. Kasneje sem veliko potovala po svetu, tudi precej avanturistično, toda če bi imela možnost, bi ponovila prav potovanje na Fidži, Boro Boro in druge otoke tam okoli.« Doda, da je imela srečo, ker je največ potovala v času, ko je imel dolar najvišjo vrednost.
Od neštetih potovanj ji je ostalo v spominu tudi potovanje s posebno jadrnico okoli sveta. »Na krovu nas je bilo največ deset, odvisno od posamične etape. Povečini so bili študenti in profesor, s katerim so skupaj izdelali betonsko jadrnico, o njej se je veliko pisalo. Jadrati pomeni biti odvisen od vremena in včasih smo dolgo čakali na ugodne razmere; kar tri mesece sem tako preživela na Novi Zelandiji, ki me je zelo spominjala na Slovenijo. Včasih pa sem se v odmoru vrnila v Kalifornijo. Tri leta je trajalo to naše potovanje in v tem času sem na jadrnici spekla ogromno kruha.« Pozneje se je odpravila na pot okoli sveta z letalom, s posameznimi etapami je trajala pet let. V Sydneyju je bila ob otvoritvi operne hiše. Vstopnice za premiero so bile razprodane in preprodaja jim je ceno dvignila v nebo. Toda Nadja si je mislila, da tega dogodka vsekakor ne sme zamuditi, zato se je lepo oblekla in odpeljala do prizorišča. Tam pa jo je obgovoril gospod in vprašal, ali morda potrebuje vstopnico, ker so ga nepričakovano poklicali v službo. In tako je bila Nadja na premieri z vozovnico po uradni ceni.
Odšla je kot Nada, prišla pa kot Nadja
»Željo po potovanjih imam po očetu, ki je bil po poklicu frizer. Prehodil je vse hribe, gozdove, vasi ... in jaz z njim. Ob finančni krizi smo se iz Ljubljane, kjer smo živeli, preselili v Južno Ameriko in tam sem se iz Nade (kar v španščini pomeni nič) preimenovala v Nadjo.« Domov so se vrnili zaradi mamine bolezni – tokrat v očetovo rojstno Novo mesto. Njihova hiša je bila vsa v rožah, oče pa je imel tudi veliko ptic. Med njimi je bila kavka, ta je Nadjo vsak dan spremljala v šolo tako, da se ji je usedla na ramo, po pouku pa jo je čakala. »Ko se je začela vojna, je oče izpustil vse ptice, češ, naj bodo svobodne vsaj one, če mi nismo.«
Nadja je tudi nadvse rada plesala, tudi njen mož je bil dober plesalec. Bila sta »filmski par« – on kot Clark Gable in tudi ona kot zvezda (imela je ognjene lase in klicali so jo lepotica). Toda mož je v ospredje postavljal delo, zato za ples ni bilo veliko priložnosti. Po njegovi smrti (vdova je že 55 let) se je priključila lokalnemu plesnemu klubu in s plesnimi partnerji dosegala na tekmovanjih najvišja mesta. Veljala pa je tudi za najbolj izbrano oblečeno damo ne samo v domačem Morobyju, temveč povsod, kamor koli je prišla.
Tango do 96. leta
S plesom je povezano tudi posebno križarjenje z naslovom Dancing on the sea (ples na morju). Ker ni imela svojega partnerja, je na tem križarjenju plesala s plesnim učiteljem in takrat je spoznala, da »zna tudi argentinski tango odplesati tako, kot je treba«. Odtlej je tango njen najljubši ples. In prav na ples se je odpravljala, ko je pred štirimi leti padla v kopalnici in si poškodovala kolk. Takrat je drugič potrebovala zdravnika; prvič so ji izrezali rakavo tvorbo na nosu in čelu. »Zlomljen kolk ni preprosta zadeva, kar dolgo sem hodila s palico, po stotem pa je ne potrebujem več. Vse se nekako popravlja, tudi spomin imam vse bolj jasen.« O tem smo se prepričali tudi mi.
Grem domov v Novo mesto
Razen lani, ko zaradi covida ni mogla potovati, vsako leto pride čez poletje domov v Novo mesto. Letos si je pripravila počitniški program v velikem slogu – nekaj dni je bila v Šmarjeških toplicah, sedaj odhaja na Bled, sledi Portorož in nazadnje Kranjska Gora; potem pa nazaj v njej najljubše Novo mesto. Kupila si je majhno hišo s pogledom na Krko in gozd. Sem radi prihajajo tudi njeni domači – sin Zoran in hči Mirna tekoče in pravilno govorita slovensko, tudi vnuki radi prihajajo v Novo mesto. Najmlajši med njimi, ki je znanstvenik in ljubiteljski ribič, je zelo povezan s Krko. Zato upa, da bo novomeška hiša ostala njihov »vikend«.
Vesela je, da še lahko pride v Slovenijo, je pa bilo tokratno potovanje eno najtežjih, saj je bila na poti kar 37 ur! »Aranžma je bil ponesrečen, saj sem morala trikrat prestopiti. V prvem razredu sta v Zagreb potovala tudi moja znanca, jaz pa v ekonomskem, kjer je vse manj udobno. Poleg tega sem lahko kupila le enosmerno vozovnico, ki pa je bila precej dražja ob povratne. Toda ne smem se pritoževati – vesela sem, da sem tukaj! Tudi po operaciji kolka, ko je bilo jasno, da ne bom mogla več plesati, sem si rekla, vesela sem, da lahko hodim. In vesela sem, da lahko vozim avto; vozniško dovoljenje imam do 103. leta. Avto mi pomeni svobodo, vsak dan se kam odpeljem, najraje pa v naravo ali na mojo plažo, ki je čisto blizu mojega doma, toda zaradi strmine se tja raje zapeljem.« Kadar je v Sloveniji, jo okoli vozijo sorodniki in prijatelji, rada pa se tudi sprehodi po mestu, v katerem je toliko lepih spominov.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
