Veliko Slovencev si želi prehoditi nekaj sto kilometrov dolgo Jakobovo pot, El Camino de Santiago. In kar dosti jih napiše knjigo o tem, kako so premagovali kilometre in kilometre, z znojem, žulji in solzami. Janja Vidmar pa je o Caminu napisala roman, torej ne gre za osebno izpoved, čeprav so žulji bili. Nova spoznanja pa tudi.
Janja, zakaj ste se odpravili na Camino?
Čisto pravi romar. »Na poti sem spoznala romarja, ki se je lotil Camina čisto po srednjeveško, asketsko. Pripešačil je iz Prage, spal je zunaj, na prostem, ali v ruševinah ob cesti, umazan, ni se preoblačil, jedel je, kar so mu ponudili drugi. Izkusil je skrajno prvinskost Camina.«
Na to nimam odgovora. Camina nisem načrtovala niti me ni pretirano zanimal. Do tega me je pripeljal trenutni navdih, splet okoliščin. Po duši sem pustolovka, zanimajo me neznani kraji, ljudje, nove dogodivščine ... Camino sem vzela bolj kot prigodo, pustolovščino, prostor srečevanja ljudi. Ta nonšalanca do poti, o kateri mnogi sanjarijo in premišljujejo, jo načrtujejo, mi je na svoj način pokazala zobe. Vse skupaj sem jemala precej neresno, brez vsakršnih priprav. A morda se je prav ta lahkomiselnost kasneje izkazala za koristno, saj sem za pisanje romana in s samo zgodbo pot v celoti temeljito reciklirala ter ponotranjila.
V kakšnem smislu ste bili nepripravljeni na pot?
V fizičnem sem bila več kot pripravljena, ker se ogromno rekreiram. Nepripravljena pa v smislu duhovnega uvida, pozornosti in ponastavitve koordinat na sam Camino in njegovo energijo. Manjšina ga jemlje tako kot jaz, kot treking, dogodivščino, večina pa ga dojema kot pot, ki jim bo spremenila življenje. Sama sem o Caminu začela razmišljati šele po vrnitvi, ko se je rodila zamisel o pisanju knjige, ki ni samo hvalnica človekovemu osvobajanju, ampak tudi hvalnica hoji. Katera spoznanja je prinesel v moje življenje? Očitno sem bila pripravljena pisati o izgubi in Camino je v meni prebudil željo, da bi pri sebi in drugih raziskala, zakaj se je treba odpraviti tako daleč, da bi se poglabljal vase, iskal samega sebe. Saj sebe ne moreš pustiti doma, sebe vedno vzameš s sabo, svoje bolečine, razmišljanja, izkušnje.
Rekli ste, da ste se Camina lotili z nonšalanco, vzvišeno.
Najprej res, posmehljivo sem gledala na vso to simboliko, ikonografijo. A zaradi knjige danes natančno vem, kje sem hodila, kdo vse od velikanov je tam hodil pred mano, šele s pisanjem sem usvojila zgodovino, geografske in podnebne značilnosti, pred tem poti nisem marala kontaminirati s podatkovno bazo. Zdaj sem pot vpela v lastne koordinate.
Torej vaš namen ni bil pisanje knjige?
Ne, sploh ne. Šla sem prodajat zijala. Preverjat, kakšno vlogo ima pri vsem psihologija množic. Nakar je splet okoliščin poskrbel, da sem imela sama s sabo težave prav zaradi svoje brezbrižnosti. Camino mi je dal vetra. Pa sem velik realist, ne verjamem v ezoteriko, afirmacije in podobno. Ampak nekatere stvari se zgodijo z namenom in dobila sem, kar sem si zaslužila. Tja sem po neki tekaški tekmi že odromala z odprtimi žulji, bila sem zdelana, kot po športu nikoli nisem, razdražljiva. Pot je iz mene izvabila najslabše, vendar tudi najboljše – roman, moj poskus sprave s potjo. In zdaj me vleče nazaj. Da jo doživim še z druge perspektive.
Iz vaših muk na poti se je torej rodila knjiga, ne?
Nekatere reči se zgodijo po svoje, četudi jih ne načrtuješ. Pot je izvabila iz mene način komunikacije, ki mi je tako blizu – knjigo – in priznam, da bi roman o Caminu težko napisala brez same izkušnje poti. Po vrnitvi sem sklenila, da to ni zame, da mi ni dalo ničesar, a se je z začetkom pisanja izkazalo, da mi je dal ogromno, in roman, izdala ga je založba UMco, se je bralcem že izjemno priljubil.
Kdaj ste se podali na pot?
Septembra 2019. Vrnila sem se slab mesec pred prvimi novicami o virusu na Kitajskem. Na Caminu roma ogromno Kitajcev. Ne znam si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi virus izbruhnil tam. Camino je svet v malem, ne vem, ali bo še kdaj lahko tak, kot je bil.
Zakaj tako mislite?
Veliko ljudi si zaradi korone ne upa na pot, tisti, ki gredo, pa so deležni drugačne izkušnje. Camino je bil pred korono vrvež ljudi, duš, usod z vseh koncev sveta. Občutek imam, da sem ujela zadnje izdihljaje Camina, kakršen je bil pred korono. In ki so ga tudi mnogi Slovenci prehodili v celoti, sama sem v pomanjkanju časa premerila samo 300 kilometrov, kot junakinja v romanu.
Zakaj imamo Slovenci tako radi Camino?
Pa saj ne gre samo za Slovence, tja se podajajo tako rekoč vsi. Za Južnokorejce, na primer, je Camino znamenje prestiža, trdoživosti, presežek v življenju. Romajo Avstralci, Kanadčani, Južnoafričani, Nemci, Italijani, Francozi ... Seveda tudi številni Slovenci razmišljajo o Caminu in si želijo tja. V primežu sistema si ljudje predstavljajo, da bodo tam znova v sozvočju s sabo. A ni treba tako daleč! Slovenci smo dobri, pošteni ljudje. Identifikacija z romarjem pomeni sprejemanje vrednot, ki jih tudi sami visoko cenimo, solidarnost, dialog, strpnost, razumevanje, in če ne bi bilo politike, bi bistveno lažje živeli v sožitju drug z drugim. Te vrednote so paket, ki obljublja svobodo. Ta vedno diši po svetlobi in cilju. Ljudje si zlahka zamišljajo, kako se po mesecu dni hoje olupijo kot čebula in izlevijo v svoje bistvo. Ker doma zaradi družine, službe, ne prodrejo do svojega jedra. Čeprav – najbolj svobodni smo po mojem takrat, ko se ne bojimo več poraza. Iz vseh potopisov o Caminu vejeta razsvetljenje in vznesenost, ampak saj po oboje ni treba na drug konec sveta.
Če se ustaviš, zazreš vase, razmisliš o sebi?
Tako je, če postojiš. Zato tudi naslov romana Niti koraka več. To pomeni ustaviti se, zadihati, ozavestiti trenutek. In potem nadaljevati pot. Zadihaj, ozri se okrog sebe in odpri oči, vse to po možnosti v naravi, gozdu. Les je biokorektor. V sozvočju z naravo je spoznanje o lepoti življenja naravno stanje. Smisel življenja je življenje samo.
Torej pravite, da nam za vsa ta spoznanja ni treba tako daleč.
Ne, seveda ne. Sama verjamem v moč narave. Verjamem, da drevesa zdravijo. Njihov obrambni mehanizem, snovi, ki jih izločajo, da odvračajo mikroorganizme, so za nas naravni antibiotiki. Častim naravo. Gore, hribe, gozd, tega je seveda tudi na Caminu veliko. Fantastična pokrajina, a imamo jo tudi pri nas, treba je samo ven iz urbanih čebelnjakov.
Ampak vsaj malo nas je ustavila tudi korona. V tem letu smo imeli kar dosti časa za razmišljanje.
Za nekatere je bila težka preizkušnja, ker so brez dnevne rutine kar malo izgubljeni. Biti daleč od svojega bistva se jim zdi varneje. Zabeležen porast družinskega nasilja in stisk otrok to dokazuje. Nekateri so znali kaj odnesti zase, drugi pa so še v slabši koži kot prej. Ta »notranji čas« ni koristil vsem. Ne želijo si vsi samoobnavljanja in samospoznanja.
Peter Čeferin je rekel, da se ni dobro preveč ukvarjati s samim sabo.
O knjigi Niti koraka več. »To je knjiga o prebolevanju izgube, o žalovanju. Zakaj okolici poide potrpljenje, kadar nekdo žaluje dolgo? Zakaj bi moral žalujoči nehati s tem – da bi se drugi počutili bolje? Žalovanje postane osrednja rana glavne junakinje. Pot, na katero jo pošlje bolna sestra, pa je zanjo zdravilna.«
Do neke mere se strinjam. Če se preveč ukvarjaš sam s sabo, lahko izgubiš stik z življenjem in drugimi. Dobro je najti ravnovesje med potjo naprej in tisto vase. Na Caminu sem videla ljudi, ki so se komaj vlekli, lezli, vztrajali iz trme, z žulji, kolenčniki ... V Santiagu de Compostela so bili potem samo na smrt utrujeni in prazni. Ali so bili na cilju v sebi res zaceljeni in izpolnjeni, no, to resnico pozna samo vsak zase. Sama bi rada znova na to pot, ker ne maram nedokončanih stvari. (smeh)
Katerih napak ne boste več ponovili?
Predpogoj so boljši pohodni čevlji in sveža stopala, dva tedna prej nobenih tekem. (smeh) Z dobro obutvijo in rednim zračenjem stopal ter preobuvanjem čistih nogavic na nekaj ur si prihraniš precej tegob, vsaj če imaš zdrave sklepe. A ljudje na Caminu kljub bolečinam vztrajajo. Duh tam premaga materijo. Gre za neverjetno moč volje. Če bi to moč izkazovali v vsakdanjem življenju, bi bile naše usode lažje. (smeh) Čarobno in ganljivo je spremljati zlitje narave in romarjev, ki v prahu, blatu, vztrajajo kljub bolečinam. Nas je bilo pet, večinoma združenih v molku. Ljudje gredo na Caminu iz cone udobja, z drugim žarom kot običajno. Pot oddaja posebno energijo. Nekateri odnehajo, a se vrnejo naslednje leto bolje pripravljeni. In ne nazadnje ni bistveno, ali si dosegel cilj spremenjen ali si sebe zgolj prepričal, da si res. V primežu sistema je romanje nekakšno luksuzno vračanje h koreninam.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
