Thomas Harvey, tako je bilo ime patologu, je želel raziskati, če se genialnost slavnega fizika "skriva" v strukturi njegovih možganov.
Znanstveniki so namreč domnevali, da se možgani po vsem svetu spoštovanega fizika, očeta teorije relativnosti, ki je spremenila človekov pogled na svet in vesolje, razlikujejo od možganov "navadnega smrtnika". In ko je Einstein umrl zaradi počene aorte pri 76-ih so njegove možgane takoj odstranili. Pravzaprav je to naredi Thomas Harvey.
Kot je v knjigi "Posedovati genija: Bizarna odiseja Einsteinovih možganov" zapisala avtorica Carolyn Abraham, je Harveyev motiv, da možgane ukrade, najverjetneje bil povezan z njegovo ambicijo, da bi si z raziskavo genijevih možganov dvignil ugled v medicinski srenji.
Ni pa Harvey ukradel samo Einsteinovih možganov, pač pa tudi oči, ki jih je potem podaril znanstvenikovemu oftalmologu.
Preostanek Einsteinovega trupla so upepelili v krematoriju v Trentonu, ob tem pa je Einsteinov sin, Hans Albert, izvedel, kaj je naredil patolog. V začetku je bil nadvse jezen na patologa, pozneje pa je privolil v preiskavo očetovih možganov, vendar pod pogojem, da bodo rezultati objavljeni v eminentnih medicinskih revijah.
Harvey je začel z natančno raziskavo svojega "plena", in vse skrbno beležil in fotografiral. Einsteinovi možgani so tako tehtali 1.230 gramov, kar naj bi bilo manj kot tehtajo možgani poprečnega moškega Einsteinove starosti. Nato jih je razrezal na 240 režnjev, ki jih je vse tudi fotografiral.
Harvey je vztrajal, da je namen njegove raziskave izključno znanstven in je režnje Einsteinovih možganov prevozil po celi Ameriki in jih podeljeval drugim radovednim znanstvenikom. Enega od režnjev je podaril tudi Ameriški vojski.
Harveya je na koncu njegova obsedenost z genijevimi možgani stala službe na Princetonu, pa tudi zdravniške licence in nazadnje še zakonske zveze.
Iz Princetona se je preselil v Wichito v Kansas in leta 1978, 23 let po Einsteinovi smrti, je neki novinar odkril, da ima Harvey del znanstvenikovih možganov še vedno shranjenih - v hladilniku za pivo.
Ko je zgodba prišla v javnost, so leta 1985 objavili prvo raziskavo Einsteinovih možganov. Rezultati pa so bili kontroverzni. Objavljena v reviji "Experimental Neurology" je raziskava potrdila, da so fizikovi možgani resnično drugačni od poprečnih možganov. Tako naj bi imeli nadpoprečno veliko t.i. celic glie, ki povezujejo nevrone v možganih in skrbijo za njihovo preskrbo s kisikom. Na ta način so bili, tako so domnevali znanstveniki, Einsteinovi možgani neprestano aktivni.
Druga študija, ki jo je objavila Univerza iz Birminghama v Alabami leta 1996 pa je razkrila, da so nevroni v Einsteinovih možganih bili tesneje "zapakirani", kar naj bi jim omogočilo hitrejše procesiranje informacij.
Tri leta kasneje je še ena raziskava pokazala, da je spodnji stranski reženj njegovih možganov bil večji od poprečnega, kar nakazuje, da je bil Einstein "vizualni mislec", torej da je imel zelo dobro vizualno predstavo svojih idej.
Zadnja raziskava iz leta 2012 pa je razkrila, da je imel tudi dobro razvit sprednji reženj, ki je odgovoren za načrtovanje in spomin.
Nekateri drugi znanstveniki so objavljene raziskave kritizirali, češ da so zgolj "nevromitologija". "Ne moreš vzeti samo enih možganov izjemnega človeka, ki se razlikuje od vseh drugih - kar se navsezadnje vsak od nas - in potem reč: 'Aha! Našli smo stvar, ki je iz tega človeka naredila genija'," je zapisal eden od kritikov. Timothy Hines.
"Ne vem, kje se je skrival Einsteinov genij," pa je zapisal nevrolog Frederick Lepore, ki je sodeloval v eni izmed raziskav. "Tudi če bi mi žgali podplate, vam ne bi mogel povedati, odkod je prišla teorija relativnosti."
Debata o Einsteinovih možganih pa se bo verjetno še nadaljevala, saj njihove dele še vedno ima kar nekaj znanstvenih institucij.
Harvey pa je pred smrtjo "lastno zalogo" iz hladilnika daroval Nacionalnemu muzeju za zdravje in medicino", kjer so še danes razstavljeni.
