Zaustavitev Zalivskega toka, enega najpomembnejših oceanskih tokov, ki vplivajo na podnebje na Zemlji, bi pomenila eno od "točk preobrata" po katerih spremembe niso več obrnljive oz. reverzibilne, poroča časnik The Guardian.
Zalivski tok je najpomembnejši morski tok v Atlantskem oceanu in teče od Mehiškega zaliva preko oceana proti severu in obliva tudi obale Skandinavije. Toplota, ki jo pri tem oddaja, je tista, ki Zahodni in Severni Evropi omogoča relativno blago podnebje z ne tako ostrimi zimami in ne prevročimi poletji.
Zalivski tok je tudi največji morski tok na svetu. Pričenja se v Mehiškem zalivu in poteka ob vzhodni obali ZDA proti Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo 2 m/s.
Vsi atlanstski tokovi so sicer že dlje časa kazali upočasnitev in so trenutno na "napočasnejši točki" v vsaj zadnjih 1.600 letih, zdaj pa nove meritve kažejo, da so tik pred zaustavitvijo. Največji vpliv na upočasnjevanje ima vse hitrejše taljenje ledene odeje na Grenlandiji in Arktiki, ki v ocean prinašajo ogromne količine sladke vode. Zaradi tega se vsebnost soli v vodi zmanjša, manjša je tudi njena gostota, kar pomeni, da se voda ne more vrniti k ekvatorju in tok se ne obnavlja.
Če bi se Zalivski tok in drugi atlantski tokovi, ki jih znanstveniki imenujejo s skupnim imenom AMOC ustavili, bi to pomenilo katastrofalne posledice za velik del sveta. Motnje bi se pojavile v deževnih obdobjih, od katerih je odvisno kmetijstvo, ki oskrbuje milijarde ljudi v Indiji, Južni Ameriki in Zahodni Afriki. V Evropi bi to pomenilo nižje temperature in pogostejša neurja, v Severni Ameriki bi se dvignila morska gladina, ogrožena pa bi bila tudi Amazonski pragozd (največji proizvajalec kisika, "pljuča sveta") in Antarktični ledeni pokrov.
Zaradi kompleksnosti sistema AMOC in negotovosti o gibanjih globalnega segrevanja v prihodnosti, je nemogoče tudi napovedati, kdaj bi se tokovi ustavili. Lahko se zgodi že v naslednjem desetletju ali dveh, lahko pa tudi v nekaj stoletjih. Toda zaradi katastrofalnih posledic, ki jih bi imela ta zaustavitev, nikoli ne smemo dovoliti, da do tega pride, pravijo znanstveniki.
"Znaki destabilizacije, ki jih opažamo, so nekaj, kar ne bi smeli pričakovati in so grozljivi," pravi nemški znanstvenik Niklas Boers iz potsdamskega Inštituda za raziskovanje podnebnih vplivov. "Ne bi smeli dovoliti, da je do njih sploh prišlo."
"Ne vemo, katera količina ogljikovega dioksida lahko sproži popoln kolaps sistema AMOC, tako da je edina stvar, ki jo moramo narediti, obdržati izpuste CO2 kolikor nizko je to mogoče. Z vsakim gramom, ki ga izpustimo v zrak, se tveganje za katastrofo poveča," pravi.
Poleg zaustavitve ali sprememb tokov znanost pozna še druge "točke preobrata" - velikih, hitrih in ireverzibilnih sprememb zaradi spreminjajočega se podnebja. Med njimi so taljenje ledu na polih, ki višajo morsko gladino, izginjanje tropskih gozdov (posebej Amazonskega), ki zdaj oddajajo več CO2, kot ga lahko absorbirajo in izpusti metana (prav tako toplogrednega plina) zaradi taljenja permafrosta v Sibiriji.
