"Z bratom Čekarenom sva spala v koči, ki smo jo imeli ob reki. Nenadoma sva se oba prebudila. Nekaj naju je sunilo. Zaslišala sva žvižganje in močan veter. Čekaren je rekel: 'Ali slišiš vse te ptice, ki letijo nad nama?'. Ker sva bila v koči, nisva videla, kaj se dogaja zunaj. Naenkrat me je nekaj spet sunilo, tokrat tako močno, da sem pristal v ognjišču. Zelo sem se prestrašil. Tudi Čekaren se je ustrašil. Začela sva jokati in klicati starša in brata, vendar nihče ni odgovoril. Zunaj sva zaslišala hrup, ki ga je povzročilo lomljenje dreves. Zlezla sva iz spalnih vreč in hotela pobegniti iz koče, toda takrat je prišel grom. Ta je bil prvi. Tla so se začela premikati in zibati, veter pa je podrl kočo. Les je pristiskal moje telo k tlom, glavo pa sem imel na srečo nepoškodovano. Potem sem zagledal čudež: Kot da bi posijalo še eno sonce. Oči so me zabolele, tako da sem jih moral zapreti. Bilo je kot blisk. In v istem trenutku je še enkrat glasno počilo. To je bil drugi grom.
Jutro je bil jasno, brez oblakov. Sonce je sijalo tako kot ponavadi, in potem je nenadoma zasvetilo še eno!
S Čekarenom sva se s težavo splazila izpod ostankov koče. In potem sva nad nama zagledala še en blisk, vendar drugje kot prvič. Sledil je glasen grom. To je bil tretji. Spet je prišel veter, ki naju je zbil na tla in prestavljal podrta drevesa. Opazovala sva drevesa, ki so ostala pokonci. Nekaterim je odtrgalo vrhove, nekatere je zajel ogenj.
Nenadoma je Čekaren zavpil: 'Glej!' in z roko pokazal kvišku. Ozrl sem se in videl še en blisk in spet je zagrmelo, vendar ne tako močno kot prej. Bilo je kot običajno grmenje.
Zdaj se spomnim, da je sledil še eden, vendar zelo rahel in nekje daleč, tam kamor hodi Sonce spat."
Tako je svoj spomin na dogodek, ki se je 30. junija 1908 zgodil na pretežno nenaseljenem območju Sibirije, imenovanem Tunguska, pripovedoval Čučan, član plemena Šanjagir, ki je tam živelo.
Malo naravnih katastrof je v znanstveni in drugi javnosti sprožilo toliko debat kot eksplozija v Tunguski. Eksplozija je z zemljo zravnala okoli 80 milijonov dreves na področju, velikem 2.000 kvadratnih kilometrov, približno toliko kot Gorenjska.
Na srečo se je zgodila na zelo redko naseljenem območju in razen nekega nesrečnega rejca jelenov ni znano, da bi kdo v eksploziji umrl.
Eksplozijo so zaznali vsi takratni seizmometri na svetu in udarni val je kar sedemkrat obkrožil Zemljo, preden je potihnil. Naslednjih nekaj dni so iz Evrope in Azije poročali o svetlikanju na nočnem nebu. Ponekod je bila svetloba tako močna, da so lahko brez bliskavke naredili fotografije tudi opolnoči - to je bila izjemna redkost v tedanjih časih, kajti fotoaparati so bili takrat še v povojih.
O dogodku je poročal tudi lokalni časopis, kjer so poročali, da je do "nebesnega dogodka" prišlo ob 7:17 zjutraj po lokalnem času, prvo iz serije vsaj šestih eksplozij, ki so trajale od 5 do 6 minut, pa je spremljal potres, ki je "zamajal vse zidane stavbe v bližnjem mestecu".
Ker je območje zelo daleč od Moskve, pa tudi zaradi takrat nerazvitega transporta in prometnih povezav, ter dogodkov, ki so sledili v naslednjih letih (prva svetovna vojna, državljanska vojna in revolucija), so oblasti na območje prvo znanstveno odpravo poslale šele več kot desetletje kasneje. Vendar so tudi leta 1921 raziskovalci naleteli na zelo vidne sledove uničenja. Šele leta 1927 pa so ugotovili, da ima eksplozija epicenter in takrat je vodja odprave, geolog Leonid Kulik prvič postavil domnevo, da bi eksplozijo lahko povzročil meteor. Ker pa niso našli kraterja, so znanstveniki prišli do zaključka, da je nebesno telo eksplodiralo v zraku.
Od takrat je bilo v znansvenih časopisih objavljenih že več kot 1.000 člankov o eksploziji, poleg seveda obilice medijskih objav, v katerih so eksplozijo pripisovali vse od vulkanskega izbruha, preko kometa, do eksplozije atomske bombe ali nezemeljske vesoljske ladje.
Danes se znanstveniki skoraj brez izjeme strinjajo, da je bil za eksplozijo kriv meteor ali serija meteorjev, ki so eksplodirali na višini od 5 do 10 kilometrov. Danes tudi menijo, da je meteor, če je bil eden, meril v premeru okoli 100 metrov in razpadel na manjše, kar bil lahko pojasnilo serijo eksplozij.
Odprava iz leta 2013 pa je na območju našla kamnine, katerih izvor bi lahko bil nezemeljski. Tistega leta je namreč nad prav tako ruskim Čeljabinskom eksplodiral meteor, eksplozija pa je takrat imela moč, ki bi jo lahko primerjali z eksplozijo 20-30 atomskih bomb, kakršna je eksplodirala nad Hirošimo. (posnetke meteorita in eksplozije iz Čeljabinska si poglejte pod člankom). In ta eksplozija je spodbudila ponovno zanimanje za tisto iz leta 1908.
Lani so na območje poslali novo odpravo, ki je v odmaknjenem sibirskem jezeru prav tako našla "snov iz vesolja", ki bi lahko potrdila teorijo o meteorju kot vzroku eksplozije.
Če nič drugega, pa je najpomembnejša stvar, ki smo se jo lahko naučili iz eksplozije v Tunguski (in Čeljabinska), da veliki predmeti iz vesolja redno zadevajo naš planet in da ne moremo spati pri miru. Če bi se Zemlja 30. junija 1908 v času eksplozije zavrtela samo še za četrt obrata, oziroma, če bi meteor priletel do Zemlje šest ur kasneje, bi se eksplozija zgodila nad St. Petersburgom in posledice bi v tem primeru zagotovo bile veliko bolj dramatične in tragične.
