Na moje vprašanje, kaj ga ohranja mladostnega, pove, da je to sreča. »Srečen sem, da sem pri 21 letih sedel na vlak in se iz vasice blizu Vranja v južni Srbiji pripeljal na Jesenice. Tu sem dobil službo v železarni, spoznal ženo, si ustvaril družino, odprl svojo čevljarsko obrt, kjer bom delal, dokler bom lahko. Čeprav je strank v današnjih časih malo, sem zadovoljen z vsakim evrom, ki ga lahko zaslužim s svojim delom.«
Težki časi za čevljarje
Njegova delavnica je skoraj prazna. Na policah je nekaj čevljev, pošit par navadnih copatov, nekaj športnih copatov, rokavice in nahrbtnik. »Težki časi so za čevljarje. Če ne bi bil v pokoju, ne bi preživel, saj bi delal samo za stroške.« Vse se je spremenilo po letu 1990, ko so na tržišče začeli prihajati ceneni čevlji. »Takrat so tudi začele propadati naše tovarne, ki so izdelovale čevlje iz kakovostnih materialov. Tiste čevlje se je dalo popravljati. Ljudje so jih cenili in jih niso menjavali, tako kot počnejo danes. Današnji čevlji, narejeni iz sintetičnih materialov, ne zdržijo več kot eno sezono. Že narejeni so z namenom, da se jih, ko se kaj pokvari ali strga, vrže v smeti. Kadar dobim take čevlje v popravilo, skoraj nimam kaj popraviti. Težko je namreč delati z umetnimi materiali.« Tomo se ne more načuditi, kako izvirni so današnji proizvajalci modne obutve.
»Zadnjič sem v supermarketu vzel v roke enega od moških čevljev. Bil je skoraj brez podplata. Na prvi pogled je bil lep. Ko pa človek tak čevelj pogleda natančneje, vidi, da je to tudi vse. Današnja tehnologija je tako napredovala, da zna narediti čevelj, ki je na prvi pogled videti kot tisti iz usnja. Samo cena ti pove, da ni tako. Kakovostni usnjeni čevlji so danes zelo, zelo dragi.« Tomo pove, da je kar malce razočaran nad oblačilno kulturo današnjih ljudi. »Na Jesenicah poznam samo dva gospoda, ki še nosita kakovostne usnjene čevlje. Sta pa ves čas urejena od nog do glave, v nasprotju z drugimi, ki naokoli ves čas hodijo v športnih copatih ali pohodnih čevljih.« Kljub temu je Tomo še vedno optimist. »Čeprav je dela vsako leto manj, verjamem, da bodo ljudje čevljarje še vedno potrebovali.«
Težko prisluženi kruh
Čeprav je Tomo izučen čevljar, je zaposlitev dobil v čisto drugi branži. Bilo je maja 1973, star je bil enaindvajset let, ko je prišel domov od vojakov. Mislil je, da bo hitro dobil službo, vendar ni bilo tako. Po nekaj mesecih se je, na predlog sorodnika, ki je delal v Sloveniji na železnici, odločil, da z bratom odpotujeta na Jesenice, ker da v železarni potrebujejo delovno silo. 11. septembra je prvič prestopil prag jeklarne. Svoja najlepša leta je pustil v martinarni, kjer je iz peči teklo jeklo z več kot 1.300 °C. Delo je bilo težko: na eni strani visoka vročina, vroče jeklo je kdaj tudi »poškropilo« delavce, na drugi strani prepih, ves čas pa veliko hrupa. Tomo se kljub vsemu teh časov spominja z nostalgijo. »Bili smo zelo dobro plačani. Sam sem delal tudi nadure. Če si bil priden, si lahko zaslužil še eno plačo.« Ko je šla leta 1986 stara tovarna v stečaj, so delavce prerazporedili. »Mene so prestavili v valjarno. Ker je bilo delo v nižjem razredu, sem začel domov nositi skoraj polovico manj denarja. Delo je bilo enolično, pa še nobenih možnosti za napredovanje ni bilo. Po petih letih sem se odločil, da dam odpoved in grem na svoje.«
Lastna čevljarska delavnica
Ko je še delal v železarni, ga je nekega dne za rokav pocukala znana jeseniška čevljarka in vprašala, ali bi ji kdaj prišel pomagat. »Ves čas, ko sem delal v železarni, sem pogosto kar z nočnega šihta šel v njeno delavnico. To so bili zlati časi. Ogromno strank je imela. V petih urah sem zamenjal po 40 parov ženskih pet. Zdaj, če imam srečo, v celem mesecu naredim 40 parov. Toliko dela je bilo, da nismo mogli podelati. Gospa mi je tudi pošteno plačevala za moje delo. Vsak dan znova me je vprašala, ali bom naslednji dan zares prišel.«
Zato verjetno ni bilo naključje, da je Tomo, ko mu je enolično delo v valjarni zraslo čez glavo, najel prostor v pritličju enega od blokov in odprl čevljarsko obrt. »Imel sem srečo, da sem dobil ta prostor. Takrat so ravno začele propadati nekatere servisne dejavnosti in je bil eden od lokalov prazen. Čez nekaj let, ko so me najemodajalci postavili pred dejstvo, ali ga kupim ali pa se moram v treh mesecih izseliti, sem vzel kredit in ga odkupil.«
Stres in ženičke
Tomo pove, da je bilo prva leta zelo težko. Tudi zato, ker je moral nabaviti stroje. »140 let staro singerico sem kupil od pokojnega čevljarja Smoleja iz Kranjske Gore. Še danes dela kot nova. Ta mašina je kot mercedes med avtomobili. Veliko sva dala skozi. Prva leta, ko sem šel na svoje, se skoraj nisem več znal smejati, tako sem bil v stresu. Najbolj sem se sekiral zaradi starih ženičk, ki so mi prinašale čevlje v popravilo in me zaskrbljeno spraševale, koliko jim bom zaračunal. To, da sem jim zaračunaval manj, kot bi bilo treba, me je ubijalo. Počasi se mi je začelo poznati tako v denarnici kot tudi na živcih.«
Ravno ko se je začelo obračati na bolje, so prišli novi časi in z njimi masovna proizvodnja čevljev iz umetnih materialov. »Takrat smo čevljarji začeli izgubljati posel. Danes imam komaj še kaj dela. Če ne bi tega počel za priboljšek ob pokojnini, ne bi preživel.« Medtem ko mi kaže listek, na katerega si zapisuje dnevne zaslužke, nas zmoti mlada gospa, ki je prišla po usnjene rokavice. »Evo, imaš narejeno, kot sva se zmenila. Bolje kot to se ni dalo narediti. Daj mi deset evrov, pa sva prijatelja.« Potem mi reče: »Vidiš, danes sem zaslužil 25 evrov.« Ozrem se po skoraj prazni delavnici. »Ljudje največkrat prinesejo kaj pošit. Kakšen nahrbtnik, teniske. Največ popravljam planinske čevlje, kaj pošijem in zamenjam podplat. Raztegujem tudi kopita novih čevljev. Pet pa skoraj ne popravljam več, saj kakovostnih usnjenih čevljev danes skoraj nihče več ne nosi.«
Ljubezen na prvi pogled
Ko ga povprašam po osebnem življenju, se mu zaiskrijo oči. Ženo Verico, Makedonko iz Banata, je spoznal na začetku leta 1975. »Verica je na Jesenice prišla leto prej na počitnice. Ko bi se morala vrniti v Vojvodino, ji je ena gospa predlagala, naj raje ostane v Sloveniji, saj bo tu veliko lažje dobila službo. Res je šla vprašat na zavod za zaposlovanje. Uslužbenka ji je povedala, da lahko takoj dobi delo sobarice v kakšnem od hotelov na Bledu ali pa v novo odprtem hotelu Kompas v Kranjski Gori. V njem je ostala do upokojitve. Meni pa je prvič padla v oči, ko sem jo nekega dne srečal v spremstvu njenega brata. Potem sem jo čez nekaj dni spet videl, ko je stala pred pekarno. Požvižgal sem ji, in ko se je obrnila, sva se spogledala in to je bilo to. Namesto da bi šla k prijateljici, je šla z mano na sprehod na jeseniško razgledno pot. Od takrat sva skupaj, že 46 let.« Poročila sta se nekaj let pozneje, ko je bil starejši sin star devet mesecev. Tomo se je namreč želel poročiti v svojem rojstnem kraju.
Aktivni upokojenec
Svojo delavnico odpre vsak dan točno ob osmi uri. »Delal bom, dokler mi bo zdravje dopuščalo. Verjamem, da se bo vedno našlo kaj za popraviti. V delavnico hodim tudi zato, da sem med ljudmi. Vsi se poznamo med seboj in radi poklepetamo.« Po končani »službi« si z ženo privoščita kosilo, po skodelici kave pa se odpravita na daljši sprehod. »Približno deset kilometrov narediva vsak dan. Od pomladi do jeseni veliko časa preživiva tudi na vrtu. V najemu imam sto kvadratnih metrov zemlje od občine. Dobil sem dovoljenje za postavitev hiške, kjer se z družino in prijatelji radi družimo. Lepo mi je. Dobro sem se odločil, ko sem pri 21 letih prišel v Slovenijo. Če bi ostal doma, tudi če bi dobil službo, bi čez nekaj let, tako kot večina mojih sovrstnikov, ostal brez nje. Žalostno je, ko se vračam domov in vidim, da je polovica mojih sošolcev že pokojnih. Pobral jih stres. Vojna, slabe letine, pomanjkanje služb. To človeka uniči. Saj grem rad domov, vendar so ljudje tam nesrečni. Zase pa lahko rečem, da sem uspel v življenju, pa čeprav sem moral po svojo srečo tisoč kilometrov daleč.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
