Majevska civilizacija je bila ena največjih v zgodovini človeštva. Napredna matematika in astronomija, veličastna arhitektura, svojevrstna pisava in umetnost so njihovi največji dosežki. Temnejšo stran - vsaj za sodobne pojme - predstavlja njihova religija, predvsem močno zakoreninjeno žrtvovanje (tudi množično) ljudi.
Čeprav vsi majevsko civilizacijo uvrščamo v čas, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko - konec 15. stoletja - pa je takrat bila že močno v zatonu. Njeni začetki segajo kar 4.000 let v preteklost, višek je njihova civilizacija doživela dobrih 500 let pred prihodom Špancev. Zadnje majevsko kraljestvo pa je izginilo šele leta 1697, kar je relativno "nedaleč nazaj". Vendar še danes živijo njihovi potomci, ki še govorijo jezik tega sijajnega ljudstva in uporabljajo njihov koledar, ter gojijo njihove običaje. Danes na območju Mehike, Gvatemale, Belizeja, Salvadorja in Hondurasa živi okoli 7 milijonov Majev, ki govorijo skoraj 30 majevskih jezikov.
Namesto enotne civilizacije množica mestnih kraljestev
Čeprav mnogi mislijo, da so Maji živeli v eni sami državi, to ni res. Njihovo civilizacijo so sestavljale mestne državice, kraljestva, ki jih je bilo na vrhuncu verjetno nekaj sto. Vsaki od teh je vladal kralj, za katerega so verjeli, da mu to pravico dajejo bogovi, pri vladanju pa so mu pomagali plemiči in svečeniki. Predvsem slednji so imeli izjemno moč in vpliv.
Večina majevskih kraljestev je nepričakovano izginila, zadnje pa šele "pred kratkim".
Višek je majevska civilizacija doživela med letoma 250 in 950 in je torej trajal kar 700 let. Konec tega obdobja pa je veliko majevskih kraljestev nenadoma izginilo. Zgodovinarji si niso enotni v tem, kaj je povzročilo njihov propad in njihove ocene segajo od prenaseljenosti, invazijo drugih plemen, državljanske vojne, ekološke katastrofe, epidemije do klimatskih sprememb. Nekoč cvetoča mesta z izjemno arhitekturo, središča znanosti in umetnosti, so bila opuščena v manj kot sto letih. Kljub temu se je njihova civilizacija še nekako obdržala in posamezna kraljestva so obstajala še v dobi, ko so Srednjo Ameriko že osvajali Španci. Zadnje majevsko kraljestvo je obstajalo do leta 1697. Marca tega leta se je španskim osvajalcem predalo otoško mesto Taiasal. Od takrat ni več zapisov o obstoju majevskih kraljestev. Mnogi zgodovinarji menijo, da so k propadu majevske civilizacije pripomogli tudi Španci, ki so v Ameriko pripeljali bolezni, proti katerim domačini niso bili odporni in so za njimi množično umirali.
Piramide
Najbolj prepoznavni ostanki majevske kulture so zagotovo piramide, ki pričajo o njihovem izjemnem poznavanju arhitekture. Maji so gradili dva tipa piramid, ki so služile izključno v verske namene. Za oba tipa piramid so značilne stopnice, ki se vzpenjajo do vrha. Pri enem tipu je na vrhu svetišče, kamor so svečeniki prinašali darove bogovom in opravljali žrtvene obrede. Drugi tip ni imel svetišča in je bil "rezerviran" za bogove. Pri tem tipu piramid so bile tudi stopnice grajene tako, da se je bilo po njih izredno težko povzpeti.
Ena najbolj znanih piramid je El Castillo, svetišče boga Kukulcana v mestu Chichen Itza. Visoka je 50 metrov in ima na vsaki od štirih strani po 91 stopnic. Skupaj z vrhnjo platfomo je tako vseh stopnic 365, kolikor je dni v letu. Druga znana piramida je La Danta v Gvatemali, ki je ena največjih piramid na svetu po prostornini - kar 2,8 milijona kubičnih metrov.
Religija - osrednji del Majevskega življenja
Stara majevska religija, ki se je do danes spremenila pod vplivom krščanstva, je bil osednji del njihovega življenja. Stara več 1.000 let je močno vplivala tudi na majevski koledar in spektakularne piramide.
Bila je zelo kompleksna in v njej so častili več kot 150 bogov, od katerih se jih je v ohranjenih besedilih najpogosteje omenjalo pet, ki jih zaradi tega imajo za najvažnejše. Itzamn (znan tudi kot Zamn) je bil gospodar neba, dneva in noči in so ga klicali na pomoč v težkih časih. Njegova desna roka je bil Chac, včasih celo pomembnejši od svojega gospodarja, bog dežja in življenja. Tretji je bil Ah Mun, bog koruze in poljedeljstva, četrti Ah Puch, bog smrti in peti Ek Chuah, bog vojne in žrtvovanja.
Krvava žrtvovanja
Z majevsko religijo je bilo povezanih veliko navad, tudi vsakodnevnih. Zelo pogosto pa je bilo žrtvovanje. Bogovom so Maji žrtvovali predmete, živali, pridelke in velikokrat tudi ljudi.
Pogoste žrtve bogovom so bili majhni otroci, za katere so verjeli, da imajo čiste duše in njihove žrtve prinašajo srečo. Nekateri antropologi menijo, da se je obred otroškega žrtvovanja razvil, da so z njim reševali problem prenaseljenosti. Manj otroških ust je pomenilo več hrane za ostale. Namesto otrok so Maji pogosto žrtvovali tudi vojne ujetnike ali sužnje.
Tudi po tem, ko so majevska ljudstva prevzela krščanstvo oz. bila prisilno pokristjanjena, so nekatera sedanja majevska ljudstva žrtvovanje Bogu obdržala. Seveda ne žrtvujejo več ljudi, pač pa Bogu v dar prinašajo piščančjo kri ali živino.
Umetnost, pisava in matematika
Poleg arhitekture so Maji ustvarili še mnogo kipov, lesenih rezbarij in fresk, s katerimi so okrasili svoja mesta in javne zgradbe ter palače.
Mnoge dosežke majevske civilizacije pa je moč pripisati dejstvu, da so iznašli pisavo, ki je omogočala sporazumevanje na daljavo in širjenje ter ohranjanje znanja. Njihova pisava je, podobno kot egipčanska na drugi strani Atlantika, temeljila na hieroglifih, ki so v bistvu zlogovna pisava. Te so klesali na zidove, rezbarili na lesene plošče in tudi zapisovali v knjige, katerih "listi" so bili narejeni iz mehkega dela smokvinega lubja. Te knjige so zgodovinarji poimenovali "kodeksi". Pisavo so Maji razvili v četrtem stoletju, nekateri pa menijo, da že v drugem stoletju pred našim štetjem.
Poleg črk so Maji razvili tudi znake za številke. Za razliko od našega desetiškega številčnega sistema so imeli Maji dvajsetiški sistem, poznali pa so tudi ničlo. Ta sistem jim je omogočal izjemno natančno računanje. In hkrati s podrobnim opazovanjem neba in letnih časov, jim je omogočil tudi izdelavo koledarja, ki je močno presegal tiste, ki so jih razvili v drugih kulturah.
Maji so namreč astronomijo razvili do mere, ki čudi še danes. Znali so do potankosti izračunati sončne in lunine mrke, gibanje Venere in Sonca ter nekaterih drugih nebesnih teles. To znanje pa so uporabili za izdelavo koledarja, iz gibanja nebesnih teles pa so razvili tudi svojo astrologijo, ki je povezovala dogajanja na nebu z dogodki na Zemlji.
Koledar, ki napoveduje konec sveta?
Majevski koledar je bil eden od največjih dosežkov njihove kuture. Razvili so sicer dva koledarja - enega z 260 in drugega z 365 dnevi, oba pa so združili v cikel, ki je trajal 52 let. Te cikle so povezovali med sabo in čas zapisovali v večletnih ciklih, od katerih so bili nekateri dolgi tudi po več tisoč let. In prav to njihovo dojemanje časa je pred leti ustvarilo prerokbe o skorajšnjem koncu sveta. Ta bi se moral zgoditi leta 2012, ko se je zaključil eden od majevskih ciklov. Glede na to, da smo še vedno tu, je očitno, da so si prerokovalci majevski koledar narobe razlagali. Konec njihovega cikla je namreč podoben koncu leta, ki ga na našem koledarju označuje 31. december, lahko pa bi ga primerjali tudi s koncem stoletja ali tisočletja - nekako tako, kot je pri našem koledarju bilo drugo tisočletje končano z letom 2000. Nobenega razloga za strah, torej. Prej za veselje.
Majevski ciklični koledar še danes uporabljajo nekateri njihovi potomci v Gvatemali.
Prehrana Majev - izjemno bogata in raznolika
V primerjavi z mnogimi drugimi civilizacijami, ki so cvetele drugod po svetu v času, ko so v Srednji Ameriki svojo kulturo razvili Maji, so ti uživali presenetljivo bogato prehrao. Njihovo glavno živilo je predstavljala koruza, gojili pa so tudi fižol, avokado, čili paprike, ananas in buče. Poznali pa so tudi paradižnik, sladki krompir in papajo. Uživali pa so tudi kakav in prav njim se imamo zahvaliti za čokolado. Od mesa so uživali predvsem divjad - jelene, zajce, ribe in purane.
Otroci s ploščatim čelom, škilavimi očmi in špičastimi zobmi
Maji so imeli za naše pojme precej nenavadne ideje o tem, kako naj izgledajo otroci. Te ideje bi danes zagotovo označili kot nasilne. Višji sloji so le nekaj mesecev starim otrokom na čelo polagali deske, da bi tako preoblikovali njihovo lobanjo in izravnali čelo. Pred oči otrok so navesili tudi predmete, da bi tako začeli škiliti, njhove zobe pa so obklesali, da bi tako postali špičasti, prostor med njimi pa bi potem zapolnili z žadom. Manj znana navada pa je bila, da so otrokom dajali imena po dnevu, na katerega so se rodili. Vsak dan majevskega koledarja je imel namreč določeno ime za fantke in punčke. Sicer pa je ta navada podobna tisti, ki so jo poznali tudi pri nas, ko so otroke poimenovali po svetniku ali svetnici, ki goduje na dan otrokovega rojstva.
Majevska medicina
Maji so zelo dobro poznali človeško telo in njegovo delovanje, tako da je bila njihova medicina zelo močno razvita - vsaj za tedanji čas in v primerjavi z drugimi civilizacijami. Tako so znali šivati globoke rane, zdraviti zlome, poznali pa so tudi nekatere postopke za zdravljenje bolnih zob.
Pri medicini so uporabljali množico zdravil in drog, pridobljenih iz narave. Tako so poznali vrsto analgetikov, ki zmanjšajo občutek bolečine. V verskih običajih pa so uporabljali tudi halucinogene droge, za katere so verjeli, da človekovega duha približajo bogovom.
Ljubitelji savn
Higiena je zavzemala velik del majevske kulture. Povezana je bila seveda z njihovo vero, saj je čistost telesa človeka približala bogovom. Zato so bili veliki ljubitelji savn. Seveda ne takšnih, kot jih poznamo danes, pač pa so za znojne kopeli gradili posebne objekte, narejene iz kamna, ki so imeli na stropu majhno odprtino. V njih so segrevali kamne, po katerih so polivali vročo vodo in jo tako uparili, kar je povzročilo znojenje. Savne so uporabljali tudi za zdravljenje bolnih ljudi in za hitrejše okrevanje žensk po porodu.
Nevarne igre z žogo
Zelo priljubljen je bil pri Majih šport, nekakšna mešanica košarke in ragbija. Igro so igrali na igrišču med dvema zidovoma, ki sta imela na višini do okoli 2,5 m pritrjene kamnite obroče. Cilj tekme med dvema moštvoma je bilo potisniti žogo skozi nasprotnikov obroč. Pri tem ni bilo dovoljeno metanje žoge, narejene iz kavčuka, ki se tudi ni smela dotakniti tal. Tekmovalci so lahko žogo odbijali samo s stegni, trebuhom, hrbtom, nadlaktmi, hrbtom, morda tudi z glavo. Nosili pa so zaščitno opremo za kolke, podlahti in kolena. Tekme so bile ponavadi precej nasilne, saj so igralci lahko nasprotnike udarjali, potiskali in brcali z vso močjo. Pa tudi žoga je bila nevarna, saj je tehtala okoli 8 kilogramov. Tako ni bilo nič nenavadnega, če je med tekmo umrl kakšen igralec, sama tekma pa se je zaključila, ko je padel prvi "gol" ali "koš".
Razlike med revnimi in bogatimi
Tudi življenje v majevski civilizaciji je bilo, tako kot v vseh človekovih civilizacijah, odvisno od tega, ali pripadaš bogatim ali revnim. Njihova življenja so se močno razlikovala. Majevski kralji in plemiči so živeli precej udobno življenje v velikih kamnitih palačah, njihove želje je izpolnjevala množica navadnih ljudi ali sužnjev, nosili pa so pisana oblačila iz finih materialov in nakit.
Navadni smrtniki so medtem morali precej garati, da bi si lahko pridobili pravico do življenja v mestih. Večina jih je po cele dneve delalo na poljih ali kot obrtnikov, nosili pa so preprosta oblačila - moški običajno le nekaj tkanine okoli ledij, ženske pa dolge halje. Živeli pa so v preprostih hišah, narejenih iz lesa, blata, kamenja in slame, ki pa se seveda do današnjih dni niso ohranile.
