To, kar iščeš, že imaš!

Duhovni učitelj Mohanji ima svoj domicil v Sloveniji

Alenka Cevc / Revija Zarja Jana
16. 5. 2021, 14.20
Posodobljeno: 16. 5. 2021, 14.26
Deli članek:

Mohanji je nova vzhajajoča »zvezda« na področju duhovnosti. Njegovemu učenju sledi na tisoče ljudi po vsem svetu, imenujejo ga guru, kar pomeni duhovni učitelj.

Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
Mohan Kesavan Mohanji

Sam o sebi pravi, da je povsem običajen človek. Ljudje, ki spremljajo njegova učenja, pa ga opisujejo kot skromnega in ponižnega človeka v najžlahtnejšem pomenu teh besed. Znan je tudi kot velik človekoljub, ki s svojimi številnimi fundacijami in prostovoljci po svetu pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni; s svojimi prostovoljci je zasadil že nešteto dreves, nazadnje so sadili sadno drevje na njegovem posestvu v Sv. Ani pri Lenartu. Tu si z družino, ženo Devi in hčerko Milo, gradi dom in center.

Šestinpetdesetletni Mohan Kesavan Mohanji, magister angleške književnosti po izobrazbi, doma iz indijske Kerale, je bil že ob rojstvu »obsojen« na uspeh, kot si pač uspeh predstavlja večina ljudi. Rojen je bil v družino iz višjega indijskega sloja, oče je bil uspešen ortopedski kirurg, mama je po tradiciji skrbela za družino, tudi brat je visoko izobražen. Njihovo življenje je potekalo po nekem ustaljenem redu in zakonih tradicije, kot v vseh »dobrih« indijskih družinah. Starši so Mohanu izbrali ženo, on se je z izbiro strinjal, se poročil, zakonca sta po treh letih dobila hčerko in jo poimenovala Ammu. Zaposlen je bil v ladijski industriji in bil pri svojem delu izjemno uspešen. Pri 35 letih je že zasedal mesto, ki ga po navadi dobijo ljudje z veliko izkušnjami, tam nekje pri 50. letu starosti. Imel je vse, kar se da kupiti z denarjem, v sebi pa je čutil praznino …

Tragedija, ki je spremenila vse

Svetla točka v njegovem življenju je bila hčerka Ammu. Mohan jo je oboževal, užival je v očetovstvu, ob njej se je naučil, da obstaja globoka in brezpogojna ljubezen, ki premaga vse ovire. Potem pa je prišel 23. avgust 2000, dan, ki ga ne bo nikoli pozabil. V tragični prometni nesreči je njegova ljubljena petletna hčerka Ammu umrla. Za Mohana se je spremenilo vse, tisti dan je zanj življenje postalo brez vsakega smisla.

Ko so mu začeli ljudje izrekati sožalje ob izgubi hčerke, se je počutil popolnoma paraliziran. »Govorili so mi, da jim je hudo ob moji izgubi, jaz pa sem to občutil kot lažno sočutje. Tistega, kar sem izgubil, mi nihče ni mogel vrniti, bilo je izgubljeno za vedno!« Nastopil je najhujši čas njegovega življenja, vse okoli njega se je začelo podirati … Zbolel je, njegove denarne naložbe so začele padati, z ženo sta se po nekaj letih ločila. Vse bolj se je pogrezal vase in globoko premišljeval o smislu življenja, prijatelji so ga začeli zapuščati. Bil je na dnu.

Himalaja

Globoko v sebi je vedel, da mora nekaj spremeniti. Nikoli v življenju ni sledil naukom gurujev, vedel pa je, da mora odrešitev poiskati v sebi. Sanjalo se mu ni, kako. Prvič se je v tišino Himalaje odpravil že leta 2000. Tam je sedel v votlini in globoko premišljeval. O življenju. Ni poznal nobene meditacijske tehnike, ki bi jo prakticiral. Prvič je ostal dva meseca. »Tam sem se počutil dobro. Nikogar ni zanimalo, kdo sem, kaj sem, ni bilo pomembno, kako sem oblečen, ali sem obut ali bos. Tam sem začutil svobodo, preprostost življenja, dobil sem občutek, kot da sem doma.« Po dveh mesecih se je vrnil na delo, v Himalajo pa se je redno vračal. »Na začetku pravzaprav nisem vedel, kaj iščem, ne vem, kako naj to povem, iskal sem nekaj 'stalnega', nekaj, kar je od vedno in kar ne bo minilo …« Ko je sedel v svoji himalajski votlini, se je med sedenjem začel osredotočati na svojo hrbtenico. Z mislimi je bil vedno pri njej. Meditacija in raziskovanje notranjega sveta sta postala njegova strast in vsakodnevna rutina. V svoji hiši si je preuredil sobo, da je bila podobna votlini v Himalaji. V kotu sobe je bila majhna svetilka. Med meditacijo so njegove oči gledale soj svetlobe, misli pa so bile osredotočene na hrbtenico. Šest let je vsako jutro vstajal ob pol treh zjutraj, se okopal in sedel v sobo ter meditiral, vsak dan pet ur!  

Ko se hrup konča, nastopi tišina

»Živel sem normalno 'zunanje' življenje, delal sem, velikokrat so se poslovni sestanki zavlekli pozno v večer, a me to ni odvrnilo od moje rutine. Četudi sem prišel pozno domov, sem bil ob pol treh zjutraj pokonci,« pripoveduje. Po šestih letih je slišal notranji glas, naj začne pisati. In je pisal. O vsem, samo o religiji in politiki ne. Trdo delo je obrodilo sadove. Začel je čutiti tišino v sebi, ki prinese človeku globok notranji mir in s tem tudi zadovoljstvo. Nadaljeval je s svojo meditacijo in osredotočenostjo, ukvarjal pa se je s tem, kako prenesti zavest o tej notranji tišini, ki jo je odkril v sebi, v vsakodnevno življenje. To je tudi največja težava vseh duhovnih iskalcev, ki se še nekako dokopljejo do tišine v sebi, ne znajo pa je obdržati. V vsakodnevnem življenju se mir in tišina razblinita. V veliko pomoč pri iskanju so duhovni učitelji in ne poznam nikogar, ki bi do svetega grala v sebi prišel sam. Mohanji pravi, da človek lahko raziskuje sam in tudi pride do »božjega« v sebi, če se v resnici osredotoči in razvije navado rednega meditiranja. Sam je najboljši dokaz za to. Je pa, po mojem, to mnogo težja pot.

Revija Zarja Jana
Mohanji ogromno potuje po svetu, zato se želi z ženo Devi in hčerko Milo ustaliti na enem mestu. Odločili so se, da si zgradijo dom v Sloveniji.

Kaj za človeka pomeni, da najde v sebi tišino ali tisto božje, kar je v vseh nas? Mohanji opiše dogodek, ki se mu je zgodil med opravljanjem službe. »Bil je zelo kaotičen dan, reševali smo potapljajočo se ladjo, veliko kot Titanik. Na prizorišču je bil velik kaos, mrgolelo je ljudi, vsi so bili pod strašanskim stresom! Slišati je bilo kričanje, stroji za reševanje so delali s polno paro. Hrup je bil neznosen, delali smo že 48 ur, skratka kaos epskih razsežnosti! In sredi tistega neznosnega hrupa sem zaslišal tišino v sebi, obdal me je popoln mir … in delal sem naprej.«

Zakaj miru ne prineseš domov? 

Njegova navada je postala tudi to, da je vsake počitnice preživel v Himalaji. Tam je takoj našel mir v sebi. »Bil sem srečen,« se spominja. Potem pa ga je naenkrat spreletelo – zakaj miru ne odnese s seboj domov? Kakšen smisel ima, da ponj hodi v Himalajo? To je bil preobrat, ko je dojel, da miru in notranje tišine ni v Himalaji, temveč je v njem, v vsakem od nas!

Začel je kopati globlje in globlje, dogajale so se mu nenavadne stvari, stanje, ki ga je doletelo, je težko opisati, da človek ne bi bil videti »nor«. Pripoveduje, da se je nekako razlil čez vse okvire, pristal je v neki praznini. »Spominjam se, da sem sedel v sobi, imel prižgan računalnik, takrat še ni bilo družbenih omrežij, za komuniciranje smo uporabljali samo Messenger, in se je ta oglasil. Moj nekdanji učitelj joge, s katerim že dolgo nisva bila v stiku, me je spraševal, ali sem tam. Sporočil mi je, da bo 'praznina odšla v enem mesecu '… Poklical sem ga, kaj to pomeni? Kako ve, kaj se mi dogaja, saj se nisva slišala že nekaj let?! Odgovoril mi je, da se mu je med meditacijo oglasil njegov pokojni duhovni učitelj in mu naročil, naj me pokliče in mi to pove. Vem, da zveni, kot da si izmišljujem, ampak stvari so se res zgodile tako.« Deset let je trajalo, da se je ustalil v svetu tišine in postal eno z njo.

Spontano, brez upiranja

Mohanji se je prepustil življenju, danes ve, da je njegova pot začrtana že od nekdaj. Pravi, da ni treba skrbeti, ampak samo hoditi po poti življenja. Opustil in izpustil je stvari, ki niso bile »njegove«. Zdaj je vedel, da je svoboda v njem, da je svoboda v vsakem od nas. Okoli njega so se začeli zbirati ljudje. »Nikoli nisem nikogar vabil, vse se je začelo dogajati spontano.« Dolgo je bil prepričan, da bo ostal samski, ni imel želje po novi zvezi. Pa mu je življenje na pot pripeljalo Devi, srčno in lepo Hrvatico, ki so jo zanimale enake stvari kot njega. Postala je njegova žena, rodila se jima je hčerka Mila. Pripoveduje, da je bil zelo sramežljiv moški in si niti v sanjah ni predstavljal, da bi lahko govoril pred množico ljudi. Danes počne tudi to. Nič od tega, kar počne danes, ni načrtoval. Vse se je zgodilo spontano, pravi, samo hodil je po svoji poti.

Slovenija

Mohanjijeva organizacija postaja velika, njegove fundacije delujejo v 18 državah po vseh kontinentih sveta. »Vsega tega nisem načrtoval, zgodilo se je. Pomaga mi na stotine prostovoljcev po vsem svetu, Devi pa je moja desna roka,« pripoveduje.

Pogovarjala sva se tudi o tem, da je skoraj o vsakem guruju slišati negativne govorice. »Res je, pa vam bom kar sam naštel, kaj jim ljudje očitajo: manipulacijo, seks in denar! Ko guruji postanejo svetovno znani, se okoli njih zbira množica ljudi. Tudi sam imam nekaj negativnih izkušenj. Nekdo, ki je navdušen nad vami, lahko, na primer, odpre stran z vašim imenom na spletu in potem objavlja na njej vse, kar se mu zdi, in to po navadi nima nobene zveze z mojim učenjem. Ko zahtevam odgovornost, se po navadi tak človek obrne proti meni. Ali pa oboževalka, ki poskuša vse, da bi prišla v stik z vami. Potem ko je zavrnjena, pa obrne ploščo in sproži val negativnih govoric. Ker se zelo zavedam vse teh pasti, smo v vseh naših fundacijah pri denarju zelo dosledni: niti cent podarjenega denarja ne pride brez ustreznega potrdila in niti cent ne odide brez ustreznega papirja. Vse denarno poslovanje naših fundacij je transparentno, ves denar je izsledljiv. Vse, kar počnemo, tudi dokumentiramo in fotografiramo. Tudi svoj bančni račun lahko pokažem kadarkoli,« je zelo odločen. Zgodilo se je celo, da je neki človek, ki je bil navdušen nad njegovim učenjem, odprl v njegovem imenu ašram v Delhiju. Mohanjiju pa se o tem še sanjalo ni! »Vedno bodo govorice, tega se zavedam. Zavedam pa se tudi, da nisem popoln; če kdo išče popolnost, jaz nisem pravi učitelj zanj. In vedno pravim – najdi sebe, ne mene!«

Ogromno potuje po svetu, zato se želi z ženo Devi in hčerko Milo ustaliti na enem mestu. Odločili so se, da si zgradijo dom v Sloveniji. Zakaj Slovenija, me je zanimalo. »Zato, ker imate tu okoli veliko letališč (Zagreb, Benetke, Dunaj, Brnik) in lahko od tod pridem kamorkoli po svetu. Imate dober sistem izobraževanja, Mila pa lahko hodi v šolo peš. Dežela je lepa in varna, pa tudi zato, ker nam je tukajšnji župan ponudil roko pomoči, da smo lahko kupili staro domačijo in zemljo, na kateri bomo lahko zgradili svoj dom in center. Pred dnevi smo s pomočjo prijateljev zasadili že nekaj sadnih dreves. Vasica Sv. Ana pri Lenartu v Sloveniji bo postala naš dom.« 

Slovenci o sebi nimamo prav posebno dobrega mnenja, tudi današnja politika nas ne združuje, ampak razdvaja, da smo vse bolj oddaljeni drug od drugega, sočutje in medsebojna pomoč izgubljata vrednost. Zato se iskreno veselim, da je med nas prišel človekoljub, ki s svojim načinom življenja dokazuje, da je svet lahko tudi drugačen. Čista milost je, da imamo med nami duhovnega učitelja, ki širi tako potrebno svetlobo in nam lahko pomaga do spoznanja, da je vse že v nas. Globoki mir in svoboda …

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica