Zvončke in njihovo lepoto nam je na kratko predstavil vodja Botaničnega vrta, dr. Jože Bavcon, ki jih je sam sadil že kot predšolski otrok. »Naša vrsta zvončkov, Galanthus nivalis ali navadni mali zvonček, uspeva na območju od evropskega dela Turčije pa nekje do Ukrajine in Pariza,« je pojasnjeval, medtem ko je razkazoval raziskovalno zbirko, ki jo imajo v Botaničnem vrtu skrbno pod ključem. Ti zvončki namreč niso naprodaj. V naravi nabirajo posebne vrste zvončkov, ki jih nato prinesejo v zbirko in namnožijo v lončkih. Če so vsi v posameznem lončku enaki, potem to pomeni, da so dobili nekaj posebnega, in takšne primerke skušajo opisati. Zvončki, tako kot druge rastline, mutirajo in tako prihaja do sprememb. Nekateri imajo, na primer, zelene proge na lističih cvetov, drugi so povsem beli – in ravno te, je povedal dr. Bavcon, je najtežje dobiti. Meni se sicer zdi, da so bili čisto vsi zvončki, ki sem jih kadar koli videl, beli kot sneg, izpod katerega so se trudili pokukati.
Zvončki so pravi uporniki
Letos se je za zvončke, kljub temu da so po naravi uporniki, občutno prekmalu otoplilo. »Zvonček ni prilagojen na visoke temperature, tam nekje do 14 stopinj Celzija še gre, potem pa ga dobesedno zažge. Zato so zvončki rastline zime,« je povedal dr. Bavcon in nadaljeval: »Zvonček je zares izredno zanimiva rastlina. Na začetku svoje rasti je oblikovan kot nekakšna puščica. Cvet je zaščiten z dvema podpornima listoma, ki sta dovolj močna, da prebijeta tudi led. Potem ko pride ven, se šele razpre in prikloni zemlji ter ima možnost za razmnoževanje. Lahko pride opraševalec, če ga ni, ker je morda prehladno, pa se lahko razmnožuje tudi s pomočjo vetra, se pravi ima vse strategije.«
Zvonček se pusti tudi zamrzniti. Kadar pritisne mraz in temperatura pade pod ničlo, zvonček pade. V celicah spusti pritisk, tako kot bi malo spustili zračnico. Ko posije sonce, pritisk spet naraste in zvonček se dvigne. Tak mehanizem imajo tudi druge zimske rastline, ker se morajo, če želijo preživeti, prilagoditi spreminjajočim se temperaturam. Ko se zvonček opraši, se začne plodna glavica razvijati in se odebeli. Nekje konec maja, odvisno od toplote, se glavica razpre, notri so semena, ki imajo majhen dodatek, in ko na primer pride mravlja, to poje in raznese naokrog, zvonček pa s tem poskrbi za svoje razmnoževanje. Je pa tudi zelo konservativna rastlina.
Letos so recimo zelo pozno cveteli, čeprav je bila topla zima. Bilo je preveč vlage, tla so bila mokra in ni bilo sonca. Dr. Bavcon je razložil, kako je bilo pred leti: »V Ljubljani so zvončki običajno cveteli prej, recimo od leta 1846 do 1856, ko so bile zelo tople zime. Vse to imamo popisano, ker je Andrej Fleischmann, vodja Botaničnega vrta med letoma 1850 in 1867, tedensko objavljal, kaj cveti na Ljubljanskem gradu in v Botaničnem vrtu. Takrat je večkrat že 1. januarja kakšen zvonček zacvetel na grajskem griču. Zdaj se to skoraj ne zgodi.« Zvončki so torej zelo dober pokazatelj dogajanja v naravi. Ob rekah se sicer pustijo tudi poplaviti, rečemo lahko, da tečejo z vodo. Ob Vipavi včasih pride štirimetrska voda in poplavi območja, kjer rastejo. Ko se voda umakne, so sicer rjavi od blata, a preživijo. Na Planinskem polju pa gredo samo do linije najvišjih, 30-letnih voda. Vedo, da je na toliko let tam poplavljeno, to imajo zapisano v genih, in ne gredo nižje. Če bi gledali ta rob, bi morda tudi vedeli, kje graditi hiše, da jih ne bo poplavilo.
Zvončki so lahko tudi dobičkonosen posel
Z zvončki se, ne boste verjeli, lahko tudi dobro zasluži. To seveda ne pomeni, da jih na lokalnem polju natrgate, odnesete na bližnjo tržnico, ob koncu dneva preštejete tisočake in se z blaženim nasmehom na obrazu odpravite po novega audija. Gre za posebne vrste zvončkov, ki se jih najde redko in nato vzgoji. »V Sloveniji se zvončkov niti ne kupuje, jih pa veliko kupijo Britanci. Cene so namreč visoke, za eno čebulico se odšteje od sto evrov naprej. To ni ravno za naše žepe. Iz ene čebulice nato čez čas dobiš šopek zvončkov. Gre po Fibonaccijevem zaporedju, 1, 2, 3, 5, 8, 13 in tako naprej. Je pa res, da bolj ko je primerek zvončka poseben, manj se deli po tem zaporedju. Običajni zvončki temu zaporedju sledijo, preostali pa lahko tudi kakšno leto izpustijo,« je razložil dr. Bavcon.
Iz Slovenije gre baje kar nekakšna prodajna avtocesta zvončkov čez Evropo. Takoj čez mejo jih kupujejo Avstrijci, potem Nemci, pa seveda Nizozemci in Belgijci, nato še Britanci ter Irci. Zvončki so v tujini zelo dobičkonosen posel, z njimi se ukvarja elita, običajno so to zbiratelji, ki imajo veliko pod palcem. »Če se ne motim, je bila najvišja dosežene cena na dražbi 1750 funtov za eno cvetočo čebulico! Mi smo za posebno, izredno redko sorto zvončka, imenovano Nova Gorica, postavili izklicno ceno 99 centov, na koncu smo jo prodali za 513 evrov,« se je pohvalil sogovornik. To so gotovo tisti snežno beli zvončki, ki sem jih prej videl na travniku, takoj prinesem šopek dvajsetih komadov! Kot bi rekel dr. Bavcon, »k zvončkom se je treba skloniti, da opaziš razlike med njimi«, in obljubim, da bom to zdaj od časa do časa prav zares storil.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
