Novice Svet24

Terapevti, ki nam v tem primeru lahko pomagajo, pravijo, da je ta hip res več kot na mestu, da si poiščemo pomoč, saj se moramo naučiti primerno odzivati, odgovoriti na notranje stiske.

osebni arhiv

Mag. Drago Švajger, psihoterapevt, vodja centra za psihoterapijo Uglašeni odnosi, pravi, da v času izrednih razmer največ stisk ustvarja prepričanje ljudi, da morajo pritiske, ki so posledica ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije, prenašati stoično, da je treba potrpeti. »Od sebe namreč pričakujemo, je pa taka tudi vsesplošno prisotna naravnanost – družbeni pritisk, da moramo biti popolni, pokončni, malodane nadčloveški. Ampak pozabljamo na človeški faktor, hočem reči, smo samo ljudje, ne supersile, ki bi bile tako preprosto kos res velikim pretresom,« nam polaga na srce.

Popolni v vseh vlogah

Pravi, da je izjemno modro prizadevati si ozavestiti, da ne zmoremo biti taki. »Že pred koronskimi časi smo bili pod stresom, zaradi pritiskov vsakdanjega življenja, potem pa je marca lani prišlo še nekaj novega, dodatnega, in je bilo nenadoma pritiskov še več oziroma so postali večji. Torej imamo več kot polno mero stresorjev, ki v nas vzbujajo najrazličnejše občutke in povzročajo težave, ki jih težko reguliramo in predelamo,« pojasnjuje in dodaja, da res trpimo, ker v teh zahtevnih okoliščinah in ob njihovih vplivih na našo duševnost ne zmoremo več dohajati svojih pričakovanj, da smo popolni partnerji, starši, prijatelji, vzorni delavci.

Prepoved jamranja

Poudarja, naj bomo pozorni na nekako v narod vgrajene vzorce: biti priden, pokončen, ne jamrati, potrpeti in zdržati. »To imamo Slovenci v sebi, a naj ob tem jasno izrazim, da zagotovo ne bo obrodilo uspeha. Ključno je, da se soočimo s tem, kar čutimo, in da se vsak dan vprašamo, kako smo, kaj občutimo v sebi, in sicer ne samo tako, da razmišljamo o tem, temveč to tudi izgovorimo, recimo povemo nekemu svojemu zaupniku, bližnji osebi. Tu bi vpeljal pojem zdrava reakcija, ki je ravno to, kar pravim. Definirajmo, kar občutimo, in to povejmo nekomu, ki mu zaupamo, ne pa da to storimo šele takrat, ko že težje obvladujemo svoja čustva in smo že noro jezni, noro zaskrbljeni, noro žalostni,« razlaga naš sogovornik.

Ves dan iste misli

Drago Švajger, ki ima svojo psihoterapevtsko prakso v Ljubljani, pravi, da je zelo pomembno tudi pravi čas poiskati strokovno pomoč. »To je takrat, ko nas nekaj nenehno pesti, obremenjuje. Ko gremo z neko težavo spat in se z njo tudi zbudimo, če vztraja ves dan ali pa skozi čas celo narašča. To je alarm, naj nekaj ukrenemo. In prvi korak je lahko samo to, da se obrnemo na kakšnega terapevta, morda tudi po telefonu, in se pogovorimo z njim. Ko tudi to ne zaleže in se stiske samo še poglabljajo ter imamo občutek, da jih ne obvladujemo, se lahko se odpravimo k osebnemu zdravniku in mu povemo, kaj se nam dogaja,« izpostavlja.

Sogovornik nas še enkrat opomni, naj nikar ne bomo pregrobi s sabo, kajti, »pomislite, že eno leto doživljamo enormne pritiske. Preplavljata nas negotovost, zaskrbljenost. Ljudje doživljajo strah, ker ne vedo, kako bodo preživeli, ali bodo obdržali službo, kako bo z njihovim zdravjem, saj opažajo, da težav, ki se jim pojavljajo, ne morejo nasloviti, dodatna stiska pa je skrb za zdravje, saj je tudi zdravstvo slabše dostopno. Bojijo se, da so bolni, da imajo neodkrite bolezni ali pa da so te že močno napredovale. Skratka, človekove najvišje vrednote so ogrožene, počutimo se eksistencialno ogrožene.«

Kritična akumulacija, ki vodi v umor

Da bi nam še bolj slikovito orisal stres, ki smo mu podvrženi, nas spomni na študijski čas, ko so bili živčni dnevi pred izpiti. »No, zdaj intenziteto teh občutkov, ki so bili takrat zgoščeni najverjetneje samo na nekaj dni, razpotegnite čez celo leto. In ko smo taki, je, kot da bi nam možgani zablokirali – ne moremo normalno, optimalno delovati. Človek res ni prilagojen, da bi zmogel živeti pod takim stresom toliko časa.«

Profimedia

Ob robu pogovora pravi, da ga ne preseneča, da je v Sloveniji vse več okrutnosti za štirimi stenami, tudi v tako skrajni obliki, kot sta umor in uboj. »Epidemija je zagotovo pripomogla, da je takih nasilnih dogodkov več. Ljudje, ki zagrešijo taka dejanja, so med korono doživeli kritično akumulacijo. Zamislite si jih kot ekonom lonec, ko se je v njih vse od otroštva do danes nekaj nabiralo, in potem je prišel dan, ko je bilo obremenitev, pritiska preveč ter je eksplodiralo. Ti ljudje so najverjetneje že od otroštva bivali v negotovih razmerah, v vzdušjih, prežetih s skrbmi, soočali so se z občutki pomanjkanja pripadnosti in podobno. Novi stresorji ob epidemiji so bili res samo pika na i.«

Sporočilo za oblast

Za konec pove, da so v njegovih očeh najbolj izpostavljeni, najbolj ranljivi mladi in da bi morali nanje najbolj paziti. »Otroke je treba bistveno bolj zaščititi. V svoji terapevtski praksi namreč vidim, kaj se jim dogaja, pa tudi, kako se je med korono povečala potreba po terapevtskih obravnavah mladih. Vlada, ki upravlja krizne razmere, bi se morala bolj zavedati, da so pri otrocih resne psihološke posledice. Dogajajo se jim motnje hranjenja, samopoškodovalna vedenja, misli na samomor. To imejmo v mislih.«

Enajst napetih dni

Irena Mg

Andreja Tasič, družinska in zakonska terapevtka, se strinja s Švajgerjem, saj tudi ona prepoznava, da so mladi v posebno hudih stiskah in bi se jim bilo treba še posebej posvetiti, jim pomagati nasloviti to, kar doživljajo. Izpostavi pa, da so zdaj zelo »ranljivi tudi vsi, ki živijo v okoljih, v katerih vlada nasilje. Ženske in otroci, ki za štirimi stenami doživljajo čustveno, fizično ali spolno nasilje, ali kombincijo teh, so teh enajst dni še posebej izpostavljeni. Prej so se žrtve, ko so bile omejitve in ukrepi bolj ohlapni, razbremenile z odhodom v šolo, službo, skratka, neposrednega stika s povzročiteljem nasilja je bilo manj, kot ga bo te in naslednje dni.«

Zakaj nas tako mikajo teorije zarote

V svoji terapevtski praksi opaža, da se v teh časih ljudje najpogosteje soočajo z nemočjo in negotovostjo. »Lani smo si rekli: stisnimo zobe mesec ali dva, zdržimo, pa bo. In tudi smo zdržali celo pomlad, poletje je bilo že bolj sproščeno, potem pa je jesen prinesla še težjo situacijo in spet smo pristali v negotovosti in nemoči. Oboje je posledica pomanjkanja občutka, da imamo stvari pod nadzorom, ki pa nam je tako zelo pomemben, ker nam daje varnost.«

Prav zaradi zagotavljanja tega občutka človek hlasta za informacijami, išče pojasnila, si ustvarja stališča, četudi se ta naslanjajo na teorije zarote in podobno. Varnost je za nekoga lahko tudi zanikanje bolezni, saj če je tvoje stališče, da ne obstaja, nevarnosti ni.

Na videz dobro, znotraj razklano

Največjo uslugo si po besedah Tasičeve naredimo, če z nekom govorimo o tem, kar občutimo. »Kar je čisto nasprotje tega, kar sicer radi počnemo: se zapiramo vase in navzven kažemo pogum, nasmeh, znotraj pa nas grize, boli. Tudi če smo tega sicer navajeni, zdaj ni čas za to, saj lahko začne puščati posledice na psihičnem in fizičnem zdravju. Predvsem pa poskusimo, tudi če je okoli nas vse negativno, najti nekaj pozitivnega, kar nas bo morda malo dvignilo. Saj ni lahko, kje pa! Morda pa lahko ta čas vidimo tudi kot priložnost za kaj drugačnega, novega. Med zaprtjem države lahko pokličemo nam ljubo osebo, za kar prej, v preobilici vsega, nismo imeli časa, in podobno, lahko se naučimo nečesa novega ali pa preprosto počivamo. Tudi za to nam po navadi zmanjka časa, zakaj si ga ne bi vzeli tokrat?«