Carlotta (njeno ime je izmišljeno) je slikarka. Rada riše portrete, predvsem avtoportrete. Doslej jih je naslikala že več kot 1.000. In vsi so dokaj nenavadni. Vsak je drugačen in videti nekako »iz drugega sveta«. Včasih je na njih več glav. Oči, nosovi, usta so razmetani, včasih komaj prepoznavni, včasih je namesto njih samo temna packa ali kaj drugega. Včasih ima obraz tri očesa, včasih šest nosov, včasih je brez njih.
Zelo redko uporablja ogledalo. In ko zagleda podobo v njem, običajno pomisli: »Bitje, ki ga vidim, je oblečeno v mojo haljo in je v mojem stanovanju, torej to moram biti jaz.« Carlotta namreč ne prepozna same sebe. Pravzaprav ne prepozna nikogar – vsaj po obrazu ne.
Prosopagnozija
Prepoznavanje obraza je nekaj, kar se veliki večini zdi nekaj samoumevnega. Samo z bežnim pogledom vemo, ali je človek, ki ga nosi, znanec ali tujec. Ljudi, ki jih poznamo, lahko prepoznamo tudi če so od zadnjega srečanja minila desetletja. Takšna prepoznava je »vrezana« v naše možgane, v naše gene. Tako močan je vzorec obraza (dvoje oči, nos, usta), da ga lahko »vidimo« tudi tam, kjer ga v resnici ni. Vsi poznamo »obraz« polne Lune, kajne? Carlotta v njej obraza ne prepozna.
"Vsak ima svoj način dihanja, svoj način gibanja … To je način, na katerega poskušam prepoznati ljudi."
Carlotta je ena od ljudi, ki si obrazov ne morejo zapomniti in za katere je vsako srečanje z ljudmi srečanje z neznanci. Človeka ne bodo prepoznali niti, če bo recimo odšel iz sobe in se takoj nato spet vrnil vanjo. Mogoče bodo sklepali po obleki, da gre za osebo, ki je trenutek pred tem zapustila prostor, zagotovo pa tega ne bodo vedeli. In tudi lastne podobe v ogledalu ne prepoznajo. Vsakič, ko se vanj pogledajo, iz ogledala vanje strmi tuja, neznana oseba.
Zgoraj opisano stanje je v medicinskih knjigah opisano kot »prosopagnozija« in je sestavljenka grških besed »prosopos« (obraz) in«agnosia« (nevednost), torej nemoč prepoznavanja obraza. Dostikrat je prosopagnozija posledica možganskih poškodb. Približno 2,5 odstotka ljudi pa se z njo rodi.
Mamina čudežna sposobnost
Carlotti je prosopagnozija začela delati težave že, ko je bila še deklica, v 60-ih letih prejšnjega stoletja v Münchenu, čeprav tega sprva nihče ni opazil. »Ko sem šla z mamo v trgovino, ali pa k zdravniku, sva tam srečevali ljudi, ki jih je mama prepoznala, jaz pa nisem imela pojma, kdo so,« pripoveduje slikarka. »Bila sem presenečena, da to lahko naredi. Zdelo se mi je, da ima čudežno sposobnost.«
»Neprepoznavanje obrazov se mi dogaja skoraj izključno v zvezi z ljudmi. Z lahkoto prepoznam obraze drugačnih bitij ali živali,«
Zgodilo se je tudi, da je včasih mamo čakala pred trgovino skupaj z njihovim psom in potem šla domov za napačno osebo. Da to ni njena mama, je spoznala šele, ko so zavili v napačno ulico. Tega materi nikoli ni povedala: »Mislila sem, da je problem v meni, da se nisem dovolj osredotočila.«
Zato je iznašla lastno strategijo za spopadanje s problemom. »Začela sem opazovati oblačila, način hoje, poskušala sem si zapomniti glas, ali če imajo ljudje očala, uhane in podobno. Vsak ima svoj način dihanja, svoj način gibanja … To je način, na katerega poskušam prepoznati ljudi,« razlaga Carlotta.
Šele, ko je začela hoditi v šolo, ji je postalo jasno, da je drugačna od ostalih. »Bilo je res težko, ker sem spoznala, da skrivnost prepoznavanja obrazov poznajo tudi drugi otroci,« pravi. Vendar še vedno tega ni povedala staršem. Mislila je, da je prepoznavanje obrazov spretnost, ki se je lahko naučiš, kot se recimo lahko naučiš zavezati vezalke, in da bo to nekega dne obvladala.
Groza v šoli
Šola je bila zanjo strašljiva izkušnja tudi zato, ker so zanjo vsi bili isti. Nekoč so jo poslali v zbornico, da bi prinesla neko stvar od drugega učitelja. »Potrkala sem na vrata in odprl jih je nekdo. Povedala sem, da želim gospoda Schultza. In to sem ponovila kar trikrat, ker je oseba še vedno stala pred menoj. Nato je oseba jezno rekla: ’Jaz sem gospod Schultz.’ Bil je moj razrednik, jaz pa ga nisem prepoznala.« Problem je bil tudi, ko so učitelji na začetku pouka prišli iskat svoje učence, da bi jih odpeljali v razred. Otroci so se morali zbrati, vendar to nikoli ni bilo na istem mestu. »Dostikrat sem odšla z drugim razredom in tega nisem vedela vse dokler nismo vstopili v učilnico,« pravi Carlotta. Učitelji so to sprejeli z jezo in posmehovanjem. »Postavili bi me pred razred in rekli: ’Samo pesek imaš med ušesi’ ali ’Tako si trda kot kamen’.« Bila je tudi tarča drugih otrok. V odgovor se je Carlotta umaknila od vseh. »Naredila sem domače naloge, pri pouku pa nisem preveč sodelovala,« pravi. Učitelji so staršem predlagali, da bi Carlotto vpisali v program za otroke s težavami v razvoju in pri učenju, vendar starši na to niso pristali.
Odmik
Po koncu pouka je Carlotta ponavadi stekla domov in se zakopala v knjige. Brala je vse, kar je lahko, še posebej knjige o naravi in fantazirala o tem, da bi se umaknila od vseh. »Imela sem idejo o tem, da bi šla globoko v nek gozd in si tam naredila votlino,« pravi. »Imela bi majhno votlino za kuhanje in večjo votlino za knjige,« pravi.
»Biti z drugimi ljudmi je bilo zame težavno. Veliko raje sem bila sama v naravi.«
Rada je imela tudi filme, še posebej znanstveno-fantastične, ker je bitja, ki so v njih nastopala, lažje prepoznala in si jih zapomnila in spremljala zgodbo. »Neprepoznavanje obrazov se mi dogaja skoraj izključno v zvezi z ljudmi. Z lahkoto prepoznam obraze drugačnih bitij ali živali,« pravi. Razen šimpanzov – ti so preveč podobni ljudem.
Po šolanju se je zaposlila in opravljala različna dela, vendar je izbirala takšna, pri katerih je imela čim manj stika z ljudmi. Tako je vozila tovornjak, delala pa je tudi v nekem projektantskem biroju. »To je bilo delo zame. Bila sem sama, risala in ni mi bilo treba veliko komunicirati z drugimi,« pripoveduje.
V svojih 20-ih je uresničila svoje otroške sanje in se »odrezala« od ljudi. Kupila si je čoln in celo leto jadrala ob avstralski obali, brala knjige in si dnevni obrok ulovila v morju.
Razsvetljenje
Šele pri svojih 40-ih je spoznala, za kaj v resnici gre. Takrat se je že vrnila v München in v neki lekarni dobila v roke brezplačno revijo o zdravju. »Preletela sem jp in ta beseda, »prosopagnozija«, je izstopala. In ker imam rada nenavadne besede, sem članek prebrala,« se spominja Carlotta. »In to je bil je najbolj izreden trenutek v mojem življenju. Bilo je, kot da je nenadoma izginilo vso breme, ki sem ga nosila. Končno je vse skupaj dobilo ime in smisel in lahko sem si rekla: ’Nisem neumna. Ne gre za to, da se ne osredotočim dovolj. Gre za genetsko stanje in sama ne morem ničesar storiti, da bi ga spremenila’.«
Vendar se je olajšanje kmalu spremenilo v jezo. »Bila sem jezna, ker nihče v moji okolici ni prepoznal, za kaj gre in nihče mi ni mogel povedati, da gre za genetsko napako. Če bi se to zgodilo, bi veliko stvari lahko bilo drugačnih.«
Ima pa Carlotta še eno zgodbo, ki malce osvetljuje ozadje njenega stanja. Ko ji je bilo šest let, je morala v bolnišnico na manjšo operacijo. Tam je slišala, da jo zdravniki omenjajo kot posvojenega otroka. In mislila je, da je »posvojenost« bolezen. Zato je vprašala medicinsko sestro, ali bo zaradi posvojenosti umrla. Medicinska sestra ji je razložila, da posvojenost pomeni, da ne živi s svojimi pravimi starši. In šele pri 18-ih je, ko je prejela rojstni list, izvedela, da je njena prava mama ženska, ki jo je imela za »teto Suzzane«. Kasneje se je z njo večkrat pogovarjala in izvedela, da ima tudi njena prava mama težave s prepoznavanjem obrazov, čeprav ne tako hudih kot ona. Prosopagnozija je namreč dedna bolezen.
Kljub temu, da obrazov ne more prepoznati, pa nima težav s prepoznavanjem čustev, ki jih obraz izraža. Tako ve, ali je oseba vesela ali žalostna. »Lahko prepoznam čustvena stanja in si tudi zapomnim izraz na obrazih, s katerim se izrazijo. In tudi na ta način si lahko določene osebe zapomnim. Ne bom si zapomnila kakšno obliko nosu imajo, ali barvo oči, ali obliko obraza, vendar si bom zapomnila, da je oseba, ki ji pripada neko ime, bila nekoč žalostna ali jezna ali vesela,« pove Carlotta.
Lost in Face - Izgubljena v obrazu
Drugo razkritje za Carlotto je bilo, ko je v neki knjigi prebrala, da lahko naredi avtoportrete s pomočjo otipavanja svojega obraza. »Umetnost je zame resnično bila očiščevalna,« pravi Carlotta. Z njeno pomočjo je lahko izživela čustva in težave, ki jih je doživljala v otroštvu. »Zdaj gledam na preteklost drugače, bolj razumem svoje učitelje in starše. Zdaj vem, da niso znali ravnati drugače.«
Svoje portrete zdaj Carlotta razstavlja po vsej Nemčiji in z njimi je pritegnila tudi pozornost nevropsihologa Valentina Riedla, ki se je odločil posneti film o njej. »Carlottine slike sem videl v časopisu in so me prevzele. Raziskujem možgane in bil sem popolnoma prevzet zaradi dejstva, da lahko nekdo, ki ne more prepoznati obrazov, ustvari tako izrazne portrete. Pri ljudeh se je tekom evolucije razvilo majhno območje v možganih, za ušesi, ki je specializirano za obdelavo podatkov o obrazih. To območje pa pri ljudeh s prosopagnozijo ne deluje pravilno. In ko sem prvič vstopil v Carlottino čarobno stanovanje, sem vedel, da bo imela veliko za povedati,« pravi Valentin, ki je filmu dal naslov »Lost in Face«, »Izgubljena v obrazu«. (Napovednik si lahko ogledate spodaj - v nemščini)
Film, ki ga je Riedel snemal več let, je bil dokončan pred dobrim letom dni, na festivalih dokumentarnih fimov pa je prejel več nagrad.
Carlotta medtem nadaljuje s svojim življenjem. Zaradi artritisa se je predčasno upokojila in večino časa preživlja ob slikanju. »Moja umetnost je zame notranja potreba,« pravi. »Ne morem si pomagati. Moram ustvarjati, občutiti svoj obraz in nato to prenesti na papir. Znova in znova moram raziskovati svoj obraz, ki bo v naslednji sekundi izginil iz mojega spomina. Vidim ga, vendar si ga ne morem zapomniti, dotaknem se ga in v naslednji sekundi spet izgine – to je proces, ki traja in se nikoli ne zaključi,« pravi.
(povzeto po BBC)
