Njena starša sta se ločila in Natascha je preživljala težko obdobje. Tisti dan se je prvič sama odpravila v šolo, brez običajnega spremstva. Na poti je sanjarila o tem, da bi se vrgla pod vsak avtomobil, ki je peljal mimo - tako težko ji je bilo zaradi ločitve staršev. Prepričana je bila, da je to najhujše, kar se ji lahko v življenju zgodi. Wolfgang Přiklopil ji je dokazal nasprotno.
Tako kot veliko število avstrijskih deklet v devetdesetih letih, je bila tudi Natascha ugrabljena z ulice. Ob njej se je ustavil bel kombi in že je ni bilo več. Naslednjih 3000 dni je preživela v ujetništvu in počela vse, da bi pomirila ugrabiteljevo norost in tako preživela. Sčasoma je pridobila njegovo zaupanje do te mere, da jo je s seboj vzel tudi v javnost. Peljal jo je celo smučat. A ona ni nikoli nehala iskati priložnost za pobeg. Ta priložnost je prišla šele, ko je dopolnila 18 let.
UGRABITEV
Natascha Maria Kampusch, rojena 17. februarja 1988 na Dunaju v Avstriji, je odraščala v neprofitnem stanovanju na robu mesta. Njena soseska je bila polna alkoholikov in zagrenjenih odraslih - kot sta bila njena ločena starša. Že tam je sanjarila o begu. Sanjala je, da bi dobila službo in začela svoje življenje, daleč od tam. Prvi korak naproti samostojnosti je bila pot v šolo, ki jo je marca 1998 prvič opravila sama.
Tako se je začela njena nočna mora. Nekje na sredi petminutne poti do šole jo je ugrabil komunikacijski tehnik Wolfgang Přiklopil. Njen prirojeni instinkt za preživetje se je takoj zagnal. Ugrabitelja je začela spraševati čim več osebnih vprašanj, na primer kakšno številko čevljev nosi - to se je naučila s televizije. S takšnimi informaciji bi namreč lahko pomagala policiji pri iskanju zločinca. A kar osem dolgih let ni imela te priložnosti.
Wolfgang jo je pripeljal v mirno mestece Strasshof, 15 kilometrov severno od Dunaja. Ugrabitev je skrbno načrtoval in pod svojo garažo postavil majhno, zvočno izolirano sobico brez oken.
Začelo se je iskanje izginule deklice. Přiklopil je bil en od prvih osumljencev, saj je priča na kraju zločina videla njegov kombi. Kljub temu ga je policija hitro izpustila, saj ni imela drugih dokazov.
NAJSTNIŠTVO V UJETNIŠTVU
Natascha se spominja, da je psihološko nazadovala, da bi preživela. Svojega ugrabitelja je prosila, da jo pospremi v posteljo in ji zaželi lahko noč, da bi le ohranila nekaj normalnosti. Prebiral ji je tudi zgodbe in nosil razne prigrizke.
Včasih ji je prinesel “darila” kot so ustna vodica in lepilni trak, a deklica je bila vseeno hvaležna. Vedela je, da je to, kar se ji dogaja, nenavadno in narobe, a je vse skupaj v mislih lahko tudi racionalizirala. “Ko me je umival, sem si predstavljala da sem v termah” je povedala.
Toda ni bilo vse, kar je Wolfgang počel, tako neškodljivo. Prepričan je bil, da je egiptovski bog in zahteval, da ga Natascha kliče “Maestro” ali “Lord”. Ko je nekoliko odrasla in postala bolj uporniška, jo je pretepel tudi do 200-krat na teden. Ni ji prinašal hrane, jo prisilil da je napol gola čistila hišo in jo izoliral v temi. Kampuscheva je večkrat poskušala storiti samomor.
V intervjujih nerada govori o spolni plati njene zlorabe in čeprav nekateri špekulirajo, sama pravi, da je bila “manjša”. Občasno jo je zavezal k svoji postelji, a se je največkrat želel z njo le “crkljati”.
POBEG
Z leti je ujetnik deklici, zdaj že mladi dami, vedno bolj zaupal. Všeč mu je bilo, ko ga je poslušala. In čeprav jo je silil v to, da si beli lase in mu čisti hišo, je z njo delil tudi svoje misli o raznih teorijah zarote in jo enkrat celo s sabo vzel na smučanje.
Natascha Kampusch ni nikoli nehala iskati priložnost za beg. Imela jih je že desetino, ko jo je s seboj vzel v javnost, a je bila takrat še preveč prestrašena. Ko pa se je približevala 18. rojstnemu dnevu, je vedela, da se bo nekaj spremenilo.
Kljub temu, da je tvegala biti pretepena, je ugrabitelja soočila s svojim mišljenjem: “Ustvaril si situacijo, iz katere jo bo živ odnesel le en od naju. Hvaležna sem ti, da me nisi ubil in da si dobro skrbel zame. To je bilo lepo od tebe. Ampak ne moreš me prisiliti, da ostanem s teboj za vedno. Sem lastna oseba s svojimi potrebami. Ta situacija se mora končati.” Na njeno presenečenje ji po tem pogovoru ni storil nič žalega. Domnevala je, da se je del njega ob teh besedah celo oddahnil.
Nekaj tednov kasneje, 23. avgusta 2006, je Kampuscheva sesala ugrabiteljev avtomobil. Ker je ob hrupu prejel telefonski klic, se je za nekaj korakov moral oddaljiti. Nenadoma je zagledala svojo priložnost. Po prstih je odšla do vrat, ki so bila na srečo odklenjena in začela teči.
Přiklopil je za tem storil samomor, tako da je stopil pred vlak. Še prej pa je vse skupaj priznal svojemu najboljšemu prijatelju. “Sem ugrabitelj in posiljevalec”, je dejal.
ŽIVLJENJE PO GROZLJIVKI
Od pobega je Kampuscheva svojo travmo izlila v tri uspešne knjige. V prvi je opisala ugrabitev, v drugi okrevanje, v tretji pa razpravljala o spletnem ustrahovanju in nadlegovanju, katerega je bila tarča zadnja leta.
Natascha noče biti žrtev. V nenavadnem spletu okoliščin je podedovala hišo svojega ujetnika in še naprej skrbi zanjo, saj noče da postane “tematski zabaviščni park”.
