Psihologe s Kalifornijske univerze je zanimalo, kako močna je lahko ljubezen. Da bi odkrili veličino tega prelepega občutka, so izvedli nevsakdanji poskus, v katerem je sodelovalo petindvajset žensk. Udeleženke tega znanstvenega podviga so povezali z napravami, ki so prevajale toplotne valove v njihove podlakti, da bi izzvale bolečino. Rezultat je bil nepričakovan.
Za kaj pravzaprav gre? Psihologi so pozorno opazovali udeleženke, ki so svoje zaročence držale za roko. Tiste, ki so imele srečo, da so začutile prisotnost svojega partnerja, so lahko dlje ostale priključene na napravo. Kako veliko je lahko žensko žrtvovanje zaradi ljubezni, so pokazale tudi tiste najbolj pogumne, ki so bolečino blažile z opazovanjem slike ljubljene osebe
Ženske (ne) govorijo več kot moški
Psiholog Matthias R. Mehl z Univerze v Arizoni je raziskoval nepisano pravilo, da ženske govorijo več kot moški. Izkoristil je celo več kot štiristo pogovorov, ki so jih opravili njegovi sodelavci. Skrbno si je zapisoval vsako izgovorjeno besedo in ugotovil, da ljudje na dan izrečejo približno šestnajst tisoč besed.
To, da ženske govorijo več kot moški, ni ravno novost. Vendar ni zmeraj tako. Mehl trdi, da ni stvar v tem, koliko kdo govori, temveč kako govori. Ženske se do sogovornikov vedejo drugače, bolj pazljivo mahajo z rokami in uspešneje izražajo čustva. Manj vpadajo drugim v besedo, razen če jih prevzame velika želja, da bi izrazile kakšen ukaz. Tedaj ženska postane neprijetna sogovornica, ki je naporna tistim, ki se po naključju znajdejo v bližini. Mehl meni, da je razlog za to dejstvo, da so ženske po naravi bolj odprte kot moški in lažje govorijo o sebi.
Pazljivo z glavo
Novejše raziskave kažejo, da človek vendarle ne uporablja samo deset odstotkov svojih možganov. Tudi za najenostavnejše naloge se aktivira velikansko področje, ki črpa energijo in uporablja več kot dvajset odstotkov skupne količine kisika, ki ga vdihnemo. Čeprav človekove možganske sposobnosti niso sorazmerne teži in velikosti možganov, ki znaša od dva do tri odstotke celotne teže, najpomembnejši del našega živčnega sistema ni le zapleten, temveč tudi zelo občutljiv. Celo najmanjši pretres možganov lahko zmanjša sposobnost razumevanja.
Avtizem in nadarjenost
Inteligenca tako imenovanih savantov je celo štirikrat manjša od povprečne. Čeprav težko vzpostavijo družbene vezi in nimajo razvitih veščin in zdrave moči opažanja, imajo ti ljudje izredno razvit matematični, jezikovni in umetniški spomin. Nekako jim uspe, da se na osupljiv način osredotočijo na podrobnosti.
Ne pretiravajte z jezo
Sodobna psihologija je podala predlog o usmerjanju jeze na pravo pot. Rešitev ni v kričanju, metanju krožnikov ob tla, boksanju vreče ali trganju blazine. Ravno nasprotno – če jezo usmerjamo proti določeni osebi, je to ne ublaži, temveč poveča. Strokovnjaki pravijo, da je soočanje z izvorom jeze in mirno pojasnjevanje lastne užaljenosti najučinkovitejše. S tem razbremenimo razpoloženje in ublažimo jezo.
Tudi Mozart ne pomaga
Nekoč so menili, da klasična glasba razvija um. Znanstveniki iz Kalifornijske univerze so leta 1993 opazili, da se pri poslušanju Mozartove Sonate za klavir število enot IQ v možganih poveča za devet. Pozneje pa so dokazali, da se v eni uri umske sposobnosti lahko obogatijo le za dve točki. Čeprav nimamo nasvetov za modrost, psihologi trdijo, da lepa glasba bistri um.
Poškodb ne pozabimo
Ljudje, ki so preživeli nesrečo, kot je holokavst ali velika naravna nesreča, spomin na ta strašni dogodek nosijo globoko v svojem živčnem sistemu. Občutek groze, ki so jo preživeli, je tako močen, da se vsakič, ko se govori o dogodku, ta ponovno pojavi.
Kriza srednjih let
Psiholog Orville Brim je pri raziskovanju osebnosti več kot 7000 moških in žensk ugotovil, da večina ljudi, starosti med štirideset in šestdeset let, odlično upravlja svoje življenje in svojo preteklost psihološko dobro prenaša, kar pomeni, da srednja leta niso sporni del življenja.
Rokopis kot srakopis
Avstralski raziskovalci so po tem, ko so prebrali več kot dvesto znanstvenih del o verodostojnosti rokopisa, sklenili, da je s proučevanjem rokopisa nemogoče zanesljivo določiti lastnosti osebnosti in človekove delovne sposobnosti.
Norec ali čudak
Duševno bolni ljudje so odgovorni le za tri do pet odstotkov nasilja na svetu. Po trditvah Sheilagh Hodgins, psihologinje z Univerze v Montrealu, devetdeset odstotkov ljudi, ki trpijo za duševnimi boleznimi, nikoli ne bi storilo nasilnega zločina.
Nedokazana podzavest
Vpliv subliminalnih sporočil (slike ali zvoka, ki se pojavi le na kratko) so prikazali le v laboratoriju, nikomur pa ga ni uspelo dokazati v vsakdanjem življenju.
Eden najzloglasnejših poskusov subliminalnih sporočil se je zgodil leta 1953 na kanadski televiziji. Med oddajo so namreč na ekranu 352-krat prikazali besede »pokliči zdaj«. Ne glede na to, telefonska podjetja niso zaznala porasta števila pozivov.
Nasprotja se (ne) privlačijo
Zdi se, da se nasprotja privlačijo le pri polih magnetov, ne pa tudi pri ljudeh. Raziskave so pokazale, da osebe s tekmovalnim duhom, nagle in nepotrpežljive, v glavnem iščejo sebi podobne partnerje. Enako velja za tiste bolj umirjene in premišljene. Strokovnjaki trdijo, da podobnost vzpostavi stabilnost in srečo v zvezi in označuje skrito skladnost življenja. Mišljenje parterjev, ki se ujemajo, je celo tako pomembno, da se je pri številnih parih, ki so sodelovali pri tem poskusu, pokazala tudi skupna politična opredelitev.
Pusti mojo roko!
Prepričanje, da močan stisk roke govori veliko o človekovi osebnosti, je postalo sporno, ko so psihologi začeli proučevati področja zavesti. Čeprav nam je skoraj vedno neprijetno, ko nam kdo nejevoljno poda roko, to ne pomeni, da se v prihodnosti ne bomo mogli zanesti na to osebo.
Kot trdijo psihologi z Madridske univerze Complutense, stisk roke namreč ni kazalnik osebnosti, ker je ta preveč zapletena, da bi jo kar tako lahko razvozlali le iz rokovanja.
Možgani na paši
S pomočjo raziskave oddelka za opazovalno psihologijo na Oxfordski univerzi, v kateri je sodelovalo enainštirideset oseb, ki so trpele za nespečnostjo, so opazili, da ljudje hitreje zaspijo, če imajo neko nalogo, tudi če je ta namišljena. Kakršnokoli umsko delo lahko človeka odvrne od skrbi in slabih misli, ki so ga spremljale podnevi, in ga lahko popelje tja, kjer bodo »možgani končno odšli na pašo«
Podobno se veseli podobnega
Zdi se kot popolno naključje, da sta si pes in njegov lastnik podobna. Michael Roy in Nicholas Christenfeld s Kalifornijske univerze sta opravila raziskave, v katerih je morala skupina ljudi združiti štirideset slik psov s slikami njihovih lastnikov. Mlada znanstvenika nista bila presenečena nad rezultatom. Povezovanje je lažje potekalo v primerih, v katerih so imeli lastniki pasemske pse. Poskus je pokazal, da so jih vprašanci povezovali glede na podobnosti.
Če je pes podoben svojemu lastniku, se ta »podobnost« ne nanaša na velikost ali poraščenost, temveč na število skupnih lastnosti.
Ne glej me tako!
Vsi smo občutljivi za tuje poglede. Če opazimo, da nas nekdo gleda, se pogosto počutimo neprijetno. Razlog za to je pojasnil študent z Univerze Delaware, ko je pokazal, da si z živalskim svetom delimo odpor do tujega pogleda. Pri živalih neprekinjen pogled pomeni nevarnost, še posebno, če je uperjen naravnost v oči‡
Sumljiva prva leta
Šele od drugega leta naprej, ko razvijemo sposobnost oblikovanja slik v glavi, začnemo puščati trajne sledi v svoji zavesti. Vendar so to kljub vsemu spomini, ki ostanejo podzavestni. Vse do tretjega in četrtega leta tistega, kar si zapomnimo zaradi še nerazvitih možganov, ne moremo priklicati v zavest.
