Devetintridesetletna Nika Logar, po izobrazbi diplomirana komunikologinja, ki se zadnja leta ukvarja z načrtovanjem spletnih komunikacij in vsebinskih strategij podjetij, je bila skoraj vse svoje življenje perfekcionistka. Človek, na katerega se lahko zaneseš. Predana službi, partnerju, prijateljem. »Ves čas sem imela v glavi, da moram biti dobra v tem, kar počnem, da moram ves čas ugajati, vse urediti, biti ves čas dobre volje, do tako bizarnih stvari, kot je skrb, da bodo vsi prijatelji po zabavi varno prišli domov, da je moja naloga, da poskrbim, da se bova s partnerjem na dopustu imela lepo. Prepričana sem bila, da moram biti koristna in da drugim ne smem povzročati neugodja ali slabe volje. Vse, kar sem počela, mi je bilo do neke mere celo všeč.« Danes ve, da je s tem, ko je nase prevzemala preveč odgovornosti in bila ves čas na voljo drugim, izgubila sebe.
Ko ste prišli do točke, ko ste izgubili sebe, je bila vaša kariera v vzponu. Zaposleni ste bili v multidisciplinarni oblikovalski agenciji kot digitalna producentka. Ob delu ste pisali tekste za specializirane revije in sodelovali pri organizaciji novinarskega festivala, ki ga je prirejalo Društvo novinarjev Slovenije.
Bilo je naporno obdobje. Manevrirala sem med nalogami, lovila roke, nič mi ni smelo uiti iz glave. Po glavi pa se mi je ves čas vrtelo: »Samo še to, samo še to …« Nikoli se nisem ustavila; še prosta jutra sem izkoristila za intenzivno vadbo, da bom v kar se da dobri formi. Potem je začelo škripati. Najprej v odnosu s partnerjem. Bila sva zelo različna karakterja. Jaz energična, pozitivna, brez obstanka, on moje nasprotje. Ni razumel, zakaj se tako ženem na poklicnem področju. Njemu je bilo umirjeno osebno življenje pomembnejše od kariere. Tega nisem mogla razumeti, hkrati pa sem doživljala hude občutke krivde, bila sem prepričana, da je moja naloga pomagati mu, da bo srečen in da bo bolj pozitivno gledal na svet. Bilo je težko za oba. Še težje je bilo tudi zato, ker sama nisem znala govoriti o svojih čustvih in občutkih. Navajena sem bila biti čim manj moteča za druge, zato sem si raje našla delo, ki me je zamotilo.
Kaj se je zgodilo, da ste se končno zavedeli, da je nekaj hudo narobe?
Na zabavi pri prijatelju sem po večerji padla v nezavest. Prijatelji so mislili, da mi je slabo, in so me spravili v posteljo. Zjutraj se nisem spomnila ničesar. Počutila sem se, kot da ne bi bila več v svojem telesu. Vedela sem, kdo sem, čutila pa ničesar več. Tiste toplote, občutka, da si živ – jaz to čutim kot neko oranžno lučko v sebi – ni bilo več. Zgodil se mi je popoln mrk. V naslednjih dneh in mesecih se mi je dogajalo marsikaj. Od tega, da mi možgani niso delali, da sem komaj zdržala med ljudmi, do anksioznih napadov. Telo je bilo ves čas v krču. Bila sem v primežu strahu, pa sploh nisem vedela, česa me je strah. Potem me je bilo strah že tega, da me je strah. Ves čas sem se vrtela v začaranem krogu: preiskave, strah, brskanje po spletu, mrk, brskanje po spletu, popivanje do pozabe, strah, še več preiskav, še več popivanja. Izvid: »Brez posebnosti. Anksiozna. Recept – antidepresivi.«
Na kakšne zdravniške preiskave ste šli?
Ko sem dobila ta izvid, sem se odločila, da samoplačniško opravim še nekaj preiskav, saj nisem mogla verjeti, da moje zdravstvene težave izvirajo samo iz psihe. Prepričana sem bila, da sem hudo zbolela in da tega nihče še ni odkril. Mravljinčilo me je po vsem telesu, boleli so me hrbet, glava, vrat, slabo sem videla. Šla sem na magnetno resonanco glave, na slikanje glave in vratu, na diagnostiko za multiplo sklerozo, naredila krvne preiskave, šla na pregled za možgansko kap. Vsi izvidi so bili v redu. Ko sem sprejela, da z mano telesno ni nič narobe, sem se spet aktivirala. Prebrala sem nešteto forumov in knjig za samopomoč, veliko hodila, se spopadla s paničnimi napadi, si pomagala z vodenimi meditacijami in si, kar je zelo pomembno, našla dobro psihoterapevtko. Dve pasji leti sta bili to. Še danes samo približno vem, kaj se mi je takrat dogajalo. Pri nas so diagnoze, če nekaj ni ravno zlomljeno, bolj tako tako. Premalo se zavedamo pomembnosti skrbi za duševno zdravje. Pa ne samo ljudje, tudi zdravstveni delavci.
Kako bi vam takrat lahko pomagala vaša osebna zdravnica?
Zelo bi mi pomagalo, če bi mi povedala, da to, kar se mi dogaja, ni nič usodnega, mi dala brošuro, v kateri bi bili razloženi osnovni pojmi. Jaz takrat niti tega nisem vedela, kaj pomeni imeti napad anksioznosti. Ko sem preverila na spletu, je pisalo, da gre za duševno motnjo. Popadla me je groza. Zmešalo se mi je! Bom kar naenkrat pristala v Polju in se na stolu gugala naprej in nazaj? Ko pride do takega napada, ne veš, ali bo še kdaj vse v redu. In ni prav, da ti tega nihče ne pove. Ob vsem, kar se mi je dogajalo, sem občutila še sram. Vse svoje življenje sem bila navajena delati z možgani, potem pa sem naenkrat izgubila stik s sabo. In to ravno na točki, ko mi je šlo v karieri najbolje.
Zdravnica vam je takrat predpisala antidepresive. Ste jih jemali?
Čeprav načelno nisem proti tabletam, se za to nisem odločila. Menim, da je treba človeka najprej dobro informirati, ne pa da mu zdravnik samo napiše recept kot edino možnost, ki jo ima.
Ko ste ugotovili, da gre za psihično težavo, bi menda raje umrli, kot da bi kdo izvedel, da »se vam je zmešalo«.
Res je. In to čisto dobesedno. Danes vem, da se mi ni zmešalo, in tega, kar se mi je takrat zgodilo, me ni več strah povedati naglas. Ob tem, kako si zavezati vezalke, kako pognati kosilnico, kako izračunati integral, zlikati srajco, presaditi lončnico, naročiti polže v francoščini, ločevati odpadke, voziti avto, kupiti prave kavbojke za svojo postavo, si nitkati zobe, shujšati do poletja, me nikoli nihče ni naučil, kako hudiča poslušati svoje telo, prepoznavati svoja čustva in živeti tako, kot čutiš. Vsi imamo čustva, pa če si jih priznamo ali ne. Vsi imamo svoje meje, pa če se jih zavedamo ali ne. Vsi imamo stiske. In vsi imamo vzorce, po katerih se vsak dan vedemo kot na avtopilotu, ne da bi se vprašali, ali mogoče škodujejo nam ali drugim. In prav nič sramotnega ni v tem, da se z njimi ukvarjamo, jih poskušamo ozavestiti in, če je treba, spremeniti. Precej bolj sramotno jih je »zdraviti« s čezmernim popivanjem, mlatenjem žene, maltretiranjem podrejenih … ali pa, kot jaz, same sebe.
V letih okrevanja vam je precej pomagalo tudi vrtnarjenje, vaš najljubši hobi. Zadnjih osem let ste imeli vrtiček na različnih koncih Ljubljane. Kaj vas vleče k temu?
Vse. Poleg tega, da je vrtnarjenje nekaj povsem drugega kot to, kar počnem v službi, do tega, da je vrtnarjenje prvinsko, fizično aktivno, kjer se ob delu utrudiš in tudi umažeš. Všeč mi je opazovanje prej in potem. Ko nekaj narediš in opazuješ sadove svojega dela. Vrtnarjenje me uči tudi potrpljenja in sodelovanja. Mi smo danes naučeni, da se mora vse zgoditi takoj, na hitro, in da mora biti vse popolno. Na vrtu tega ni. Vsak, ki vrtnari, slej ko prej ugotovi, da ne sme delati proti naravi in da je treba zaupati, da vse teče, kot mora. Med vrtnarjenjem se zdaj večkrat zalotim, da vlečem vzporednice s svojim življenjem. Zame je vrtnarjenje lepa samotna zabava.
Kako se vrtnarjenje tepe z vašim perfekcionizmom?
Vedno bolje mi gre. Še vedno pa me včasih znervira to, da na vrtu nikoli ne morem vsega narediti. Se pa zelo dobro počutim, ko to ozavestim. To mi pomaga, da »spuščam« tudi v službi. Ne bom rekla, da sem uspela že popolnoma »spustiti«, bolj gre za to, da se tega zavedam in vsakič, ko se zalotim, poskusim ne reagirati, kot sem običajno odreagirala. Ob tem poskusim še ozavestiti, zakaj imam ob dogodku ali situaciji občutek frustracije. Takrat si rečem: »Nika, nič ni narobe, to je samo zato, ker si navajena, da bi vse moralo biti narejeno v nulo.« Večkrat ko se zalotim in poskusim reagirati drugače, uspešnejša sem v tem.
Ste takrat kateremu od prijateljev povedali, kaj se dogaja z vami?
Nikomur nisem povedala, niti staršem. Samo partner je vedel. Zdelo se mi je, da je to nekaj, s čimer moram opraviti sama.
Pol leta po zlomu ste šli na Camino de Santiago. Prehodili ste okoli tisoč kilometrov. Kakšna izkušnja je bila?
Super izkušnja, čeprav niti slučajno ni bila to, kar sem pričakovala. Tam sem spoznala Belgijca in z njim prehodila večji del poti. Enkrat mi je rekel: »Camino ne spremeni človeka, le pokaže nam, kdo smo. Šele ko pridemo domov, lahko začnemo delati na tem.« Čudeži, kot jih prikazujejo ameriški filmi, se na Caminu ne dogajajo. Zame je bila ta izkušnja terapevtska predvsem zato, ker sem bila ves čas v gibanju in sem si lahko dodobra resetirala možgane.
Kako ste zdaj, pet let po zlomu?
Še vedno se mi zgodi, da se odzivam po svojih vzorcih. Težko jih je bilo začeti spreminjati. Na začetku mi je bilo na smrt nerodno, saj se je drugim zdelo čudno, ko sem začela postavljati meje in se drugače odzivati. Tudi precej štorasta sem bila, včasih sem še vedno. Spomnim se, ko smo delali projekt in je bilo samoumevno, da bo Nika, tako kot vedno, pisala zapisnik. Vedela sem, da mi časovno ne bo zneslo, in sem se začela po otroško usajati: »Zakaj pa mora vedno Nika napisati zapisnik,« namesto da bi preprosto rekla, da tega tokrat ne bom naredila jaz. Sodelavci so me čudno gledali, zakaj imam tak izpad. Šele ko sem si priznala, da imam vso pravico do tega, da delam napake, saj se šele učim postavljati zase, mi je začelo iti bolje od rok.
Lani ste se odločili, da korenito spremenite svoje življenje.
Res je. Med lanskimi novoletnimi prazniki sem se odločila, da bom v službi dala odpoved, pa čeprav mi je bilo delo všeč. Čutila sem, da moram oditi. Hkrati pa sem se odločila, da ne bom takoj iskala nove službe in da bom zaupala, da bo vse v redu. In dejansko je tako tudi bilo. Ko sem razčistila, kaj mi več pomeni, kariera ali nekaj čisto drugega, se je začelo dogajati. Dobivati sem začela ponudbe za službo, vendar se zavestno nisem odločila za nobeno. Ugotovila sem, da mi ni treba delati kariere, da je moje osebno življenje pomembnejše. Spustila sem in čakala, kaj bo še prišlo do mene. Potem sem poleti dobila ponudbo za delo v super ekipi. Sprejela sem službo, v kateri delam kot vsebinski strateg in vodim oddelek. Zdaj zavestno tudi izpuščam vlogo deklice za vse in se učim delegirati delo drugim. To je zelo pomembna lekcija zame ... in konec koncev tudi dober (čeprav nenačrtovan) karierni korak.
Več kot tri mesece ste bili brez službe, doma. Kako je bilo?
Načrt je bil, da pred iskanjem nove službe nekaj mesecev preživim kot prostovoljka kje v tujini. A ravno ko sem nehala s prejšnjo službo, se je začela korona. Takrat mi je bilo kar težko. Reševalo me je to, da sem se preselila v hišo pokojne babice in si začela urejati stanovanje. Potem se je začela še vrtnarska sezona. Ko zdaj gledam nazaj, je bil to podarjen čas, ko sem se lahko zares odklopila in spočila.
Kaj svetujete ljudem, ki se znajdejo v taki stiski, kot ste se vi?
Radikalno samoljubje. To ne pomeni, da človek postane egoističen narcis. Gre za to, da se človek zave, da mora poskrbeti zase. To še posebej velja za ljudi, ki tega ne znamo. Da si dovoliš vzeti prosto, odrezati ene ljudi, postaviti meje, ugotoviti, kaj sploh čutiš. Če si preveč osredotočen na čustva in potrebe drugih, potrebuješ zelo veliko časa, da ugotoviš, kako sploh nisi navajen delovati iz tega, kar ti čutiš, ampak tako, da ugodiš drugim. Da bo nekaj narejeno, da bo mir, da bo nekdo drug zadovoljen. Priti v stik sam sabo in naučiti se to vzdrževati je zelo pomembno, pa tudi to, da si najdeš strokovno pomoč in da rezultatov ne pričakuješ takoj. Če hočeš dolgoročno rešiti, kar si počel vse svoje življenje, tega ne moreš spremeniti čez noč ali z obiskom dragega dvodnevnega seminarja. Kot umivanje rok ali redni obiski pri zobozdravniku je tudi skrb za mentalno zdravje dolžnost in pravica vsakega od nas. Zakaj nas tega niso naučili enkrat takrat kot ščetkanja zob ali natikanja kondoma, ne vem. Zakaj je hoditi v fitnes kul, hoditi na terapijo pa ne, tudi ne. Vem samo to, da mi za mojo izkušnjo ni niti malo žal, po drugi strani pa je ne bi privoščila nikomur. Ker res ne bi bilo treba čakati, da se ti zagnoji roka do komolca, preden saniraš ureznino na prstu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
