To, da je moj priimek med bolj dolgočasnimi, me sicer ni spravilo v dobro voljo, ampak seveda to ne pomeni, da ni knjiga Tina Mamića o slovenskih priimkih izjemno fascinantna in polna zanimivih podatkov, v intervjuju pa je povedal med drugim tudi kup podatkov, zaradi katerih smo lahko še bolj ponosni na to, da smo Slovenci.
Najprej ste pisali članke, potem je šele nastala knjiga, kajne?
Res je. Ko sem raziskoval posamezno družinsko drevo, sem v starih zapisih našel stvari, ki jih nisem pričakoval. Recimo: iskal sem prednike rodbine Vozelj in našel zapise izpred 200 let, ko so priimek pisali Vosel. To pomeni, da to mogoče sploh ni priimek, ki je nastal iz besede vozel, ampak osel. Tako so začeli nastajati članki, ki jih je objavljal goriški tednik Novi glas. Zdaj iščem kak časnik ali revijo, da bi objavljal nove članke o gorenjskih, dolenjskih ali štajerskih priimkih. Ali pa kar vseh slovenskih. Če se mi uspe dogovoriti, bo v letu ali dveh nastala še ena knjiga.
Pravzaprav so menda kar bralci časopisa prosili, da bi teksti izšli še v knjigi, kajne?
Urednik Novega glasa Jurij Paljk, ki me je povabil k sodelovanju, je v uredništvo prejemal številne telefonske klice bralcev, ki so se zanimali za neki priimek. Nekateri so si članke tudi izrezovali. Spontano so spraševali tudi, kdaj bo izšla knjiga z vsemi priimki. Tako se je goriška Mohorjeva družba odločila in sem uredil knjigo.
Prvi slovenski priimki so nastali kmalu za prvimi priimki na svetu in sicer v Benetkah, leta 1090.
Zakaj so vas začeli zanimati priimki?
Vse življenje nosiš priimek in sploh ne veš, zakaj ga imaš. Ne veš, kako je nastal in od kod izvira. Kot zgodovinarja me je to vedno zanimalo. Ko sem našel zapis maminega dekliškega priimka Bratina v Štivanskem rokopisu, so se mi kar roke tresle. Si predstavljate, drugi najstarejši slovenski rokopis, ki je star kakih 1100 let, ima med imeni tudi žensko ime Bratina, iz katerega je nato nastal priimek! Pravzaprav vsakogar zanima, kako je nastal njegov priimek. Se pa vsakdo ne potrudi najti odgovora – bodisi zaradi pomanjkanja časa in znanja bodisi zaradi lenobnosti. Zato veliko ljudem odgovor pomagam najti s knjigo ali raziskavo posameznega priimka.
Ali drži »Nomen est omen«?
V resnici ne drži. Priimki so nastali pred več kot 500 leti in od takrat do danes je samo teoretična možnost, da bi nekdo imel isto lastnost kot naš daljni prednik. To je kot horoskop: vsi vidijo neke podobnosti, čeprav je to znanost že davno dokazano ovrgla. Sin ni kriv za greh svojega očeta. Torej tudi dvajsetkratni pravnuk človeka, ki se je enkrat napil in zato dobil hudomušni priimek Vodopivec, ni kriv za mogoče samo enkratno opitost nekega nedeljskega popoldneva pred 600 leti.
Slovenec je odkrival izvir Nila; Slovenec je prvi odkril, da Baja California ni otok, ampak polotok; prvi dunajski škof je bil Slovenec; slovenščina je starodavni jezik, ki je praktično edini na svetu ohranil dvojino iz indoevropščine; imamo starejše priimke kot Britanci, Francozi in Nemci; imamo starejši prevod Svetega pisma od Portugalcev, Rusov, Fincev; zmagali smo v eni od najmanj krvavih vojn za neodvisnost na planetu.
Ste zadovoljni s svojim priimkom?
Seveda sem. Enako kot sem zadovoljen s svojim rojstnim krajem in vsemi svojimi predniki in z dejstvom, da živim na Zemlji, ne na Luni, he, he. Priimek mi je lahko všeč ali pač ne. A priimek je moj. Je najstarejši dokaz obstoja mojih korenin. Zato sem seveda ponosen na svoj priimek, pa čeprav mogoče kdo brije norce iz njega. Moj daljni prednik, ki je dobil priimek Mamić, je bil verjetno razvajenček, mamin sinček. Pa kaj potem? Če so tudi moji otroci razvajeni, so zaradi moje vzgoje, ne pa zaradi lastnosti nekega daljnega prednika.
Imate morda med priimki kakšnega, ki vam je še posebej zanimiv?
Vsak je zanimiv, saj o vsakem najdemo ogromno zanimivih podrobnosti. Mogoče so »manj zanimivi« kvečjemu priimki, ki so nastali iz imen krajev – Javornik, Ipavec, Kočevar. A tudi ti priimki povedo, da se jed naš prednik priselil iz Javornika, Vipavske, Kočevja.
Morda je vaša najbolj fascinantna ugotovitev, da so slovenski priimki med najstarejšimi na svetu. Torej le imamo Slovenci zanimivo zgodovino, kajne?
Veliki znanstvenik in polihistor Pavle Merkù je raziskoval najstarejše slovenske priimke, ki so nastali kmalu za prvimi priimki na svetu, v Benetkah leta 1090. Našel jih je v Trstu. To je samo eden od mnogih dokazov, da je naša zgodovina ne le zanimiva, ampak tudi pomembna v primerjavi z drugimi narodi. Naj naštejem samo nekaj dejstev, ki mi v tem trenutku padejo na pamet: karantanska ideja, da je oblast od ljudstva, je temelj sodobnih demokracij in vseh revolucij; Slovenec je odkrival izvir Nila; Slovenec je prvi odkril, da Baja California ni otok, ampak polotok; prvi dunajski škof je bil Slovenec; slovenščina je starodavni jezik, ki je praktično edini na svetu ohranil dvojino iz indoevropščine; imamo starejše priimke kot Britanci, Francozi in Nemci; imamo starejši prevod Svetega pisma od Portugalcev, Rusov, Fincev; zmagali smo v eni od najmanj krvavih vojn za neodvisnost na planetu.
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★, ki jo lahko prebirate tudi na spletu.
