Mi smo se tokrat šli družit na dediščinsko kmetijo Čilčevi, ki sta jo obudila biolog Borut Kokalj in ekonomist Tom Ločniškar. Ne le navdušena kmeta in sirarja, postala sta tudi promotorja zapostavljene drobnice, še posebno avtohtone kraške ovce in drežniške koze.
V Pedrovo prispem po vijugasti cesti v hrib in naprej po ozki asfaltirani cestici, kjer mi naproti pripelje avto z nizozemsko registrsko tablico, zaradi katerega moram že zjutraj preizkušati svoje sposobnosti vožnje vzvratno. Ob vznožju vasi je makadamsko parkirišče in znak za slepo ulico. Od Pedrovega naprej ne morete več nikamor. Kar pa ne pomeni, da ste ujeti – ne, vasica ponuja krasne razglede: na celo Vipavsko dolino, rob Trnovskega gozda, na Julijce, Dolomite, na Sveto goro in Novo Gorico. Če zagrizete v hrib in se povzpnete do vrha kraške planote, pa po 20 minutah uzrete tudi morje – Tržaški zaliv. Če sedete v avto, se lahko prav tako po 20 minutah vržete v morje s plaže v Sesljanu.
Prva hiša na desni je domačija Čilčevih, dobrih 140 let stara gospa, ki pred osmimi leti pri Tomu in Borutu ni izpolnila vseh vnaprej zastavljenih kriterijev, vendar sta jo začutila. »To je to!« sta si rekla in ostala.
Najprej je bila njiva
Tako kot že od mladih nog čutita živali. Borut, ki je živel v Idriji, je rad hodil na kmetijo k družinskim prijateljem in tam tudi preživljal počitnice. »Živali in narava so me od nekdaj privlačili, zato je bil študij biologije nekako samoumeven.«
Tom je rojen na Vipavskem, pozneje je živel na Krasu, in v drugem razredu so mu zato, ker je bil priden v šoli, kupili kozico. Bila je njegov ljubljenček, zjutraj pred šolo jo je peljal na pašnik, zvečer ob mraku pa jo je varno vodil v hlev – ker bi drugače sama samcata v temi noči jokala.
Tudi po diplomi je v dar dobil dve ovci. Ti sta prišli Borutu in Tomu na skupni njivi prav – namesto kosilnice. Hitro sta ugotovila, da sta dve premalo, in sta nabavila še dve. Bile so dobra družba kokošim, vsem skupaj pa sta se naposled pridružili še dve kozi. Njihova skrbnika sta imela službo in včasih se jima je ob obetu nevihte še posebej mudilo domov – spraviti živali na varno.
Preprogo za osla, prosim
Ker so njuni sosedi imeli osle, sta jih v svoj živalski raj povabila še sama. »Lepe živali so, in najin osel se je hotel igrati z nama, vendar dvestokilogramska žival ni ravno varna za igro,« pripoveduje Borut. Sta pa kljub igrivemu oslu skupaj z njegovimi morda ne toliko za igro navdušenimi sorodniki začela organizirati treking. Eno tako luštno turistično izkušnjo, ko se na sprehod podaš skupaj z osli, ki ti nosijo nahrbtnik. Sliši se zanimivo in za otroke je pohod z osli bolj spodbuden kot brez živali, vendar ni tako enostaven. »Je predvsem preizkušnja za živce, saj je treba osle kar precej spodbujati, da kam pridejo. Tudi pri njih je vse odvisno od značaja – niso vsi osli osli. Imela sva oslico, ki je nisi mogel premakniti, če se je odločila vkopati na mestu. Prav tako jih zmoti vsaka sprememba podlage,« razlaga Borut. Tako so se ob odprtju novega pašnika, ko so morali osli s pašnika z nizko travo na tistega z visoko, ustavili in gledali. Da se odločijo stopiti naprej, na drugo podlago, lahko traja in traja. Potem ne stopijo, ampak skočijo – tako rekoč v nov svet.
»Dva pašnika smo imeli preko glavne ceste in osle smo komaj pregovorili, da so stopili na asfalt, potem pa je bila težava še bela sredinska črta – niso hoteli čez, zato smo hodili gor in dol ob beli črti, dokler se niso odločili, da stopijo čez. Potem so prišli do roba asfalta, kjer je spet trajalo do končne odločitve, da stopi osel na travo. Naposled so nam sosedje Sušniki povedali, da pomaga trik s preprogo. Osle torej pretentaš tako, da pred njimi položiš preprogo oziroma cunjo, saj tako ne vidijo črt in gredo čez cesto,« pove Tom nejeverni novinarki odprtih ust.
Ogrožene avtohtone pasme
Po dveh letih se je njuno živalsko kraljestvo razširilo na 40 ovc, deset koz in sedem osličkov, zato sta se odločila poiskati kmetijo in našla Pedrovo. Okoli hiše ni bilo toliko zemlje, kot sta si želela, a sta ju hiša in vas osvojila. Nato sta prodala pol živali, a jima je hitro postalo jasno, da ni razlike, ali imata štiri ovce ali pa deset. Njuna čreda je spet postajala večja, tako danes šteje 25 ovc in 45 koz.
Borut poleg kmetovanja dela v Škocjanskih jamah, kjer je naravovarstveni nadzornik, poprej je bil tudi vodnik, Tom pa se je službi odpovedal in se posvetil samo kmetiji. Tako zjutraj žene drobnico na pašo, zvečer jih užene z bližnjega hriba, na katerega se z avtom pelješ dobrih deset minut naokoli po makadamski cesti ali pa skočiš peš čez hrib nad vasjo, čaka ju molža in čez noč so živali na varnem pod streho.
Imata avtohtone slovenske pasme: kraško ovco (istrsko pramenko), ki je ena najbolj ogroženih pasem v Sloveniji – manj kot tisoč v štirih do petih čredah jih je (največ jih ima Veterinarska fakulteta v okviru Centra za sonaravno rekultiviranje Vremščica na planoti Vremščica) in še se manjša. »To je najprimernejša pasma za Kras, prilagojena tukajšnjim danostim. Imajo redko volno, da jim ni vroče, dolge noge, zaradi katerih daljše razdalje niso problem, in ozke gobce, da med kamni najdejo travo. Kljub pomanjkanju beljakovinske krme (npr. detelje), dajejo kar precej mleka, a še vedno manj kot moderne pasme. Je pa paša tukaj vrstno zelo bogata (zelišča), zato je njihovo mleko bolj okusno – ga je torej manj, a je bolj kakovostno (več beljakovin in maščob), kar pomeni, da lahko naredimo več izdelkov,« razloži Borut.
Prav tako so njune koze pripadnice edine avtohtone slovenske pasme koz – drežniške koze, razširjene na območju Bovca, Tolmina in Drežnice. Tom in Borut gojita mlečni tip teh koz, ki jih je v Sloveniji komaj 300 in so najbolj ogrožena kozja pasma.
Ne bosta večno mlada
Da bosta imela sirarno, je bilo zanju samoumevno – sprva sta začela kar na domačem štedilniku, zdaj pa že imata svoj sirarski kotel, katerega cene se začnejo pri 15.000 evrih. Sta pa vseeno kolebala, kdaj odpreti sirarno in pognati vse skupaj tudi uradno. Ena odločilnejših »spodbud« je bila tista od njunega soseda: »Pa saj ne bosta večno mlada!« Ta stavek je kar odmeval v Tomovi glavi, in ko je marca udarila korona, sta odprla sirarno in registrirala dopolnilne dejavnosti, da bosta lahko izvajala različne programe. Oba sta že delala v turizmu in jasno jima je, kaj iščejo gostje. »Videla sva model kmetije, ki je usmerjena v doživetja na kmetiji – produkti, ture, delavnice. Treba se je povezovati z drugimi ponudniki in zapakirati zgodbo kot doživetja Vipavske doline.«
Dan pred našim obiskom sta gostila belgijsko družino, ki je spoznavala kmetijo, njune izdelke, sire – poleg pristnega stika pa je bilo belgijskim gostom najbolj zanimivo, zakaj hudirja nekdo pusti službo, da lahko dela sire na kmetiji.
Kje spati?
Poleg drobnice in mlečnih izdelkov imata še kokoši različnih pasem, med njimi take, ki nesejo svetlo zelena jajca. Na vrtu pa jima je lani zraslo sto različnih sort paradižnika. Stare sorte vrtnin so njuno veselje ne samo zaradi njihovega ohranjanja, ampak tudi zaradi različnih okusov. Letos ju je sirarna v celoti okupirala, pa sta s paradižniki malce zamudila, tako da v letošnjo paradižnikovo bero ne zreta s takšno radostjo.
Če se ob teh vrsticah sprašujete, ali lahko na domačiji Čilčevi tudi prespite, je odgovor za zdaj ne. Kljub majhnosti vasi – komaj 16 jih stalno živi tukaj, čez vikend se število vaščanov podvoji – pa je v Pedrovem na voljo kar 30 turističnih postelj. Nekaj na večji turistični kmetiji Tončevi in v dveh apartmajih v počitniški hiši z galerijo Artes, ki jo vodita zakonca Metka in Dragan Abram. Večina njihovih gostov je očarana nad tišino in mirom, kar občutijo kot največjo kvaliteto Pedrovega.
Kozje mleko, fuj?
Mnogi pravijo, da jim kozje mleko smrdi, in ga zavračajo. Tudi midve s fotografinjo sva rekli, da nama kozje mleko ne ustreza najbolje. Gostitelja sta nama h kavi ponudila mleko v steklenici in nista omenila, da je kozje. Kava z mlekom se nama je zdela dobra in okusili nisva nič posebnega. Zato sva presenečeno dvignili obrvi in nejeverno zmajevali z glavo, ko sta nama Tom in Borut v smehu povedala, da sva si v kavo dolili kozje mleko. Nisva bili edini gostji, ki sta bili nad mlekom njunih koz presenečeni. »Zelo je ukoreninjen predsodek, da ima kozje mleko okus. Ampak ta je odvisen od načina reje, higiene. Pri našem mleku ga tako rekoč ni,« pove Borut. Torej je tudi pri kozjem mleku odvisno, s čim se koze prehranjujejo? »Seveda. Koze v intenzivni reji, kot je v Nemčiji in na Nizozemskem, kjer se kozje mleko prodaja v tetrapaku, ne vidijo dnevne svetlobe, kaj šele travnika. Tudi v Sloveniji so kmetije, kjer koz nikoli ne pasejo. Pri nas imamo brikete zgolj za posladek – da vidijo smisel v tem, da (hitreje) pridrvijo domov.«
Morda k okusnemu kozjemu mleku pripomore tudi to, da se njune koze veliko crkljajo in prav prosijo za pozornost in čohljanje – med rogovi jim še posebej prija. Med fotografiranjem so oblegale tudi naju s fotografinjo, na mojih hlačah so jih privlačili bleščeči deli, tako da sem se zbala, ali bom s pašnika še prišla s celo opravo.
Živali za reveže
Tom Ločniškar je tudi novopečeni podpredsednik Zveze društev rejcev drobnice Slovenije za področje kozjereje. »V primerjavi z govedorejo in prašičerejo je drobnica v Sloveniji popolnoma zapostavljena. Primanjkuje veterinarjev, za drobnico je zelo malo zdravil. Se je pa v dvanajstih letih, odkar je zbolela ena izmed ovc in sva dobila od veterinarja zgolj »nasvet«, naj pač kupiva novo, vseeno marsikaj spremenilo na bolje. Še vedno pa ni dovolj dobro. Za mlečne koze je na voljo res zelo malo zdravil. Finančne spodbude ministrstva za kmetijstvo so tudi minimalne. Drobnica v Sloveniji je že tradicionalno potisnjena na rob, češ koza je žival revežev.
Poleg tega pa sogovornika opozorita na zaraščanje Krasa, a je paša drobnice v gozdu kazniva, krčenja gozda pa tudi ne dovolijo. Pri čemer pa bolj kot o gozdu lahko govorimo o grmišču. In koze poleti nimajo dovolj krme na travniku, nujno potrebujejo tudi grmičevje. »Je pa zanimivo, da Slovenija Evropi plačuje kazni ravno zaradi zmanjševanja travišča, ki je dom najbolj ogroženim rastlinam in živalim nature 2000. Travišča se torej krčijo, po drugi strani pa kmetje ne morejo širiti zemljišča. Treba bi bilo uvesti primerne ukrepe in sistemsko rešiti to problematiko. Z okna gledamo s kohezijskimi sredstvi financiran projektno urejen nov travnik za hribskega škrjanca (za upad populacije te ptice krivijo zaraščanje pobočij Vipavske doline), torej smo porabili sto tisoč evrov, namesto da bi se kmetom na pogoriščih dovolilo pasti in bi tako brezplačno uredili zaraščeno območje.«
Gasila tudi z mlekom
Območje, kjer se pase njuna drobnica, je požarno zelo ogroženo in pred nekaj leti je gorel ves hrib. Popašeni pašniki so koristni tudi za preprečevanje širjenja požara. Prav tako so koristni pastirji, če Tomu in Borutu lahko tako rečemo, saj sta preprečila velik požar, ko sta se nekoč vračala z molže. Sumita, da je bil na delu požigalec. Na rezultat njegovega dela sta na srečo naletela še na začetku in ogenj jima je uspelo pogasiti najprej z vejami, naposled pa sta si pomagala kar s sveže namolzenim mlekom, saj vode ni v bližini. Tudi v vasi ni javnega vodovoda, pijejo kapnico (padavinske vode), prečiščeno s filtri. Ko nastopi suša, jim vodo pripeljejo gasilci.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
