Letošnja precej vroča in sončna pomlad, nato pa precej nestanovitno poletje z obilnimi padavinami, ki jih spremlja vlažno, a hitro spet sončno ter vroče vreme, papriki, kot tudi številnim drugim vrtninam ne prizanaša. Vse to se kaže z razvojem številnih bolezni, ki se običajno pojavijo zaradi obilnega deževja in visoke vlage v zraku.
Še preden dozori, segnije
Pogosto slišimo, da je za prehitro gnitje krivo premočno sonce, ki povzroča opekline, a vzrok v resnici tiči na drugi strani. Če ste na plodovih opazili bolezensko stanje, ki je najprej postalo temnozeleno, nato mehko in razvodenelo, kot bi bil plod obtolčen, govorimo o glivičnem napadu. Pogosto na površini ploda opazimo tudi belkasto plesnivo prevleko, na listih pa nekrotične pege s podobno barvo. Gliva po navadi okuži že nedozorele plodove, ki se dotikajo tal, kjer je tudi vzrok. Torej ne v soncu, temveč v tleh, saj je glavni prenašalec bolezni voda. Okužba se začne na koreninah in koreninskem vratu, nadzemne dele pa okužijo zoospore, in sicer v deževnem vremenu ali ko rastline zalivamo. Da bi se temu izognili, se zalivanja paprike lotimo zgolj pri tleh in pazimo, da ne pršimo po listih oziroma plodovih. Če papriko gojimo v rastlinjakih, pazimo, da redno zračimo in odvajamo blato ter da temperaturni padci niso previsoki. Za večjo odpornost in prepreko pojava glive pa rastlino zalivamo s pripravkom iz njivske preslice.
Bela gniloba na koreninskem vratu
Belo gnilobo po navadi opazimo tik nad prstjo ali celo v koreninskem sestavu. Na koreninskem vratu se pojavijo vodne pege, ki jih nato prekrije gosta bela vatasta prevleka, imenovana micelija. Videti je, kot bi rastlino napadla plesen, a še zmeraj govorimo o glivah. Rastlina s takšno okužbo slabo uspeva in se običajno, še preden postreže s pridelkom, posuši. V kolikor papriki uspe razviti pridelke, tudi te po navadi zajame gniloba, še posebej tiste, ki se dotikajo tal. Ta vrsta glive je zelo odporna, zato je pomembno kolobarjenje in sajenje rastlin na različne dele na vrtu. Okužene rastline odstranimo, uničimo, a jih ne dajemo na kompost, temveč zažgemo.
