Treba je vzgojiti sadike
Danes se vzgajajo samo sadike s koreninsko grudo. Resnično priporočam, da si vzamemo čas za pikiranje (ne presajanje), saj pikiranje močno spodbudi rast večjega števila stranskih koreninic, ki bodo lahko v suši poiskale in črpale več vlage.
Za setvene plošče lahko uporabimo različne plitve zabojčke, saj komaj vzkaljene rastlinice nimajo globokih korenin. Temperatura za kaljenje naj bi bila okoli 25 oC. Pomembnejše kot višina temperature je to, da do vznika rastlin čim manj niha, kar zagotavlja hiter in predvsem enakomeren vznik semen. Zato posejanih setvenih pladnjev ne postavimo takoj v rastlinjak, saj so sončni dnevi že izredno vroči, ponoči pa se, tudi če ga ogrevamo, močno ohladi. Temperature nad 30 oC ovirajo oziroma ustavijo kaljenje, v sončnem dnevu pa se v rastlinjaku hitro ogreje še bolj. Ti temperaturni skoki povzročijo neenakomeren vznik, kar je kasneje velika ovira tudi pri pikiranju.
Pikiramo pogosto prepozno
Pravi čas za začetek pikiranja je takrat, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj in med njima opazimo prvi pravi list. Kasneje si mlade rastlinice že pričnejo medsebojno konkurirati za hrano in predvsem svetlobo, zato sadike že izgubljajo kakovost.
Ko pikiramo, posadimo rastlinice globlje, kakor so rasle dotlej, kar do kličnih listov. Tako bo koreninski sistem rastlin globlji in bo lahko poiskal ter načrpal iz zemlje več hranil in tudi vode. Takoj po vzniku lahko rastlinice za dan postavimo na hladno, na 15 oC. Takšen šok z nizko temperaturo namreč povzroči, da bo sadika kasneje nizka, kompaktna in čokata. Po pikiranju naj bodo rastline še nekaj časa na toplem, po dveh, treh dneh pa postopoma znižujemo temperaturo v prostoru na od 15 do 18 oC. Če so dnevi oblačni in mrki, temperaturo znižamo, nikakor pa ne zvišamo. Prostore redno zračimo, saj je zračna vlaga največji sovražnik rastlin.
Sorte in kombiniranje na vrtu
Veliko vrtičkarjev me sprašuje, katere sorte bi priporočila za sajenje na slovenske vrtove. Pri tem se znajdem v zadregi. Z globalizacijo in vstopom v EU se je v Sloveniji pojavilo veliko različnih sort in predvsem hibridov. Vseh seveda ne morem poznati. Zato bi napisala samo nekaj priporočil, kako pravzaprav izbirati primerne sadike iz bogate in raznolike ponudbe.
Najprej naj razžalostim tiste, ki menijo, da so hibridi nekaj nenormalnega in da jih Slovenci ne bi smeli sejati ali saditi. To je popolnoma napačno mišljenje, vsaj kar se tiče paradižnika in tudi nekaterih drugih zelenjadnic, ne pa seveda vseh. Novejši hibridi so vsi tolerantnejši (ne odporni) za številne glivične bolezni, ki v zadnjih letih delajo težave vrtičkarjem.
Res pa je, da so naše stare, udomačene sorte, kot so Jabelski pisanec, Saint Pierre in predvsem seveda Volovsko srce, neprekosljivega okusa. Sama še nisem srečala hibrida, ki bi bil tako okusen, kakor je Saint Pierre. Lahko pa kupimo seme in sadike hibridov, ki so enako mesnati, enakega okusa, nekateri so celo enake barve, kot je na primer Volovsko srce, vendar nimajo značilne srčaste oblike. Navzlic izjemnemu okusu pa sta prav Volovsko srce in njegova nekoliko izboljšana različica Val najbolj občutljiva za krompirjevo (paradižnikovo) plesen in tudi za črno pegavost (alternarijo).
Zato priporočam, da na vrtu vedno posadimo mešanico hibridov in sort. Sorte izberemo zato, ker jih imamo najraje in so natančno takega okusa, kakršnega si želimo, ob tveganju, da bodo, če bo vreme vlažno, hitro propadle zaradi bolezni. Hibridi bodo zdržali veliko dlje in tudi pridelek bo večji, so pa nekoliko manj okusni. Če kupujete seme, potem tako ali tako poznate sorte (ali hibride), ki jih imate najraje. Če pa kupujete sadike pri vrtnarjih, vsekakor zahtevajte in si zapomnite ime sorte ali hibrida za naslednje leto. Ne glede na to, ali vam je bil všeč ali ne, je dobro vedeti, kaj boste naslednje leto iskali. Ne zadošča samo zgoden, poznejši, debeloploden, mesnat, droben ..., saj se ravno pri paradižniku sorte izredno razlikujejo po okusu.
Kaj sadimo ali sejemo skupaj s paradižnikom?
Paradižnik bo vsekakor bolje uspeval v družbi bazilike. Zato naj bo obvezna soseda sadikam paradižnika. Naj povem, da je grmičasta bazilika, z majhnimi nesvetlečimi listki, ki jo sadimo tudi v balkonska korita, veliko bolj trpežna kakor rastline z bleščečimi listi bolj poznanih vrst in sort. Spomladi vsekakor med sadike paradižnika posejte solato berivko ali presadite sadike glavnate solate. Tako boste izkoristili prazen prostor, ki ga bo paradižnik kasneje potreboval za razrast. Poleti lahko med rastline skrijete cvetačo, ki ji ustreza senca v vročih poletnih dnevih, konec poletja pa lahko posejete motovilec. Paradižnik se dobro razume tudi z radičem, peteršiljem, porom, sladko koruzo, zeleno in šparglji.
Presajanje na prosto
Dve stvari sta pomembni pri presajanju sadik paradižnika na prosto. Najprej, ne smemo hiteti. Presajanje v mrzlo, še ne dobro ogreto prst, četudi nadzemni del zavarujemo z različnimi plašči in rastlinjaki, rastlinam zelo škodi. Zemlja mora imeti vsaj 15 oC. Zato rastlinjak za nekaj dni prej zapremo, da prst ogrejemo, če pa rastlinjaka nimamo, počakamo na primerno ogreta vrtna tla.
Pred presajanjem sadike utrdimo
Kar pomeni, da vsaj teden dni prej pustimo rastlinjake, okna ali vrata zimskih vrtov odprta od zgodnjega jutra do poznega večera, tudi če je zunaj hladno ali če dežuje. Vsaj tri noči pred presajanjem na prosto pa morajo biti okna ali vrata odprta tudi ponoči. Če zaradi drugih sadik v prostoru tega ne moremo narediti, potem je najbolje, da jih za dva dni odnesemo ven ter jih imamo nekje v zavetju hiše vsaj dva dni na prostem. Dan pred presajanjem jih dobro zalijemo s pripravki iz izvlečkov morskih alg, ki bodo pomagali premagati stres po presajanju.
Tudi ob presajanju posadimo rastline čim globlje, vendar morajo biti listi vsaj nekaj centimetrov nad tlemi. Razdalja med rastlinami mora biti vsaj 50 cm, saj je največji sovražnik paradižnika zračna vlaga. Pazimo tudi, da v kolobarju paradižnik ne sledi krompirju, papriki ali jajčevcu.
Varovanje paradižnikov pred boleznimi
Pred prezgodnjim propadom rastlin zaradi krompirjeve plesni paradižnike na gredi zavarujemo s streho, ki je resnično dobrodošla.
Druga rešitev so mini rastlinjaki, ki pa morajo biti v vsakem sončnem poletnem dnevu, podnevi in ponoči povsem odprti. Odpiranje samo dveh stranic ni dovolj. V zaprtem rastlinjaku namreč temperature zelo hitro narastejo nad 30 oC, v vročini pa se paradižnik zelo slabo oplodi, saj se oplojevalci – žuželke tako vročih prostorov izogibajo, kar sploh ni čudno, ko pa imajo na prostem na voljo veliko cvetov in ugodnejše razmere.
V deževnih, vlažnih in rosnih jutrih rastline redno varujemo tudi z naravnimi pripravki, kot so sojin lecitin, izvlečki preslice in česnov izvleček, ki jih lahko kupimo. Bolj pridni pa bodo doma pripravili kamilični ali rmanov čaj in naredili rastlinske izvlečke iz bezga, kopriv ali preslice. Tudi z mlekom, razredčenim z vodo (1 : 1), lahko rastlinam pomagamo. S temi pripravki moramo liste in stebla dobro omočiti. Tudi redno odstranjevanje čim manjših zalistnikov je nujen ukrep, če želimo vzgojiti zdrave plodove in se veseliti okusa svežih rdečih plodov sonca še dolgo v jesen.
Več zanimivh zgodb preberite v novi izdaji revije Zarja Jana!
