Želi si živeti v zelo drugačnem svetu, kakršen je sedaj, in za to potrebujemo spremembe. Ona jih ustvarja v modnem svetu. Ljudem ne govori, kaj naj jedo, v kaj naj se oblečejo in še manj, kako naj živijo. Ne želi vzbujati krivde, marveč sočutje. Sočutje vodi do sprememb.
Oblačila iz nove kolekcije, ki jo je na ogled postavila na ljubljanskem tednu mode, so iz ekološkega bombaža, bambusa in ananasovega usnja, navdih zanje pa je našla pri papagajih. »Ti so tako zaradi lovljenja, ker jih ljudje želimo za hišne ljubljenčke, kot zaradi krčenja njihovega življenjskega prostora ogroženi. Letos je iz narave popolnoma izginila modra papiga – tista, ki je bila upodobljena v animiranem filmu Rio.« Ker so malega srčkanega papagajčka zaradi risanke želeli imeti premnogi otroci, je to povzročilo njegovo izginotje iz naravnega okolja. »Naše nerazumevanje narave je strašljivo, zato sem na te procese začela opozarjati. O tej problematiki lahko bereš bolj v znanstvenih ali poljudno znanstvenih člankih, da bi prodrla na družabna področja, kot je moda, pa zaradi pretežkih sporočil bolj težko. Na modni reviji smo tako začeli z ozaveščanjem, zaključili pa z optimizmom, veseljem, plesom.«
Razumeti moram luksuz.
Že nekaj časa poslušamo, da na trg prodira s trajnostno luksuzno in etično modo. Mar lahko sedaj rečemo, da ji je že uspelo? »Ne, ker se je vse začelo znova. Pred dvema letoma sem dobila investitorja za dve sezoni, po prekinitvi sodelovanja pa sem ustanovila lastno blagovno znamko Benedetti Life – to je bil nov začetek in z dodano vrednoto živalim prijazna moda – prva kolekcija bo naprodaj s februarjem 2020, danes jo je pa možno naročiti tudi po meri v Morro Sartoriale v Kristalni palači.«
Ali je slovo od investitorja pogum ali neumnost, ni pravo vprašanje. Za modno oblikovalko, ki vidi naprej in jasno, je to prava odločitev. »Razšli smo se, ker nismo bili usklajeni v marketinški strategiji, blagovno znamko smo dojemali drugače. Luksuzno tržišče zahteva druge prijeme kot masovna proizvodnja. Čeprav imam preprost življenjski slog, je vseeno treba razumeti trg luksuznih dobrin.« Skozi pogovore in pod mentorstvom strokovnjakov na področju luksuznih blagovnih znamk je spoznala, kaj cenijo, kaj se jim zdi pomembno, kaj si želijo. »Problem luksuza pri nas je, da ga nismo vajeni in ga težje razumemo. Zato moraš spremljati tuje podobne znamke. Kako je začel Gucci? S takšnim kreativnim pristopom v prvem letu, da je dobil zelo negativen odziv, večina ga je kritizirala. Čez eno leto so postali ena izmed najbolj prodajanih blagovnih znamk na svetu. Treba je verjeti vase, ne glede na odzive drugih. Pri masovni produkciji pa je pomembno, da je izdelek cenovno dostopen, uporaben in večini všečen.«
Bo njeno obleko lahko kupil nekdo s povprečno plačo? »Da. Lahko si kupite obleko za 300 evrov, kajne? Vi upravljate svoje finance in vi se boste odločili, ali je vredno 300 evrov porabiti za zabavo, šport, prehranjevanje po restavracijah ali pa si boste kupili obleko. Če vam je mar, iz kakšnega materiala je oblačilo, če vas zanima dobro oblikovanje, če je izdelano na pošten način, potem ne boste šli v prodajalno, kjer so oblačila po pet evrov.«
Kaj je najdražje?
Pri ustvarjanju ekološke mode je najdražji proces, razvoj. Ta poteka v Sloveniji, v ožji ekipi ima pet srčnih in predanih ljudi. Sami razvijajo potiske, ti so avtorsko delo Bojane Ceglar, prav tako vezenine, barve. Takšnega vzorca, vezenin in barvnega odtenka ne morete kupiti nikjer drugje na svetu. Enako je z embalažo, skrbno izbirajo gumbe, zadrge, se sprašujejo, kje kupiti, zakaj, pod kakšnimi pogoji nastaja. Vse to preverjajo, za kar porabijo ogromno časa.
Razpeta je med Slovenijo, Italijo in Hrvaško, zdaj še med Nemčijo in Turčijo, saj se izdelava preje za naslednjo sezono iz Nemčije seli v Turčijo. Tam bodo v tovarni, ki je trajnostno usmerjena, stkali in stiskali njen vzorec, to blago bo prišlo v Slovenijo, zato lahko h končni ceni oblačila prištejemo še stroške transporta in carinjenja. Ananasovo usnje proizvajajo samo v tovarni na Filipinih in po njem je veliko povpraševanja, zato se upravičeno sprašuje, kaj storiti, če se slučajno proizvodnja ustavi. Meter usnja, ki nastane iz odpadkov ananasa, stane 60 evrov, medtem ko je za navadno usnje treba odšteti 20, za sintetično pa od 10 do 30 evrov. Poleg tega je iz ananasovega usnja zelo težko delati, potrebuješ izurjene šivilje, ki jih je težko dobiti. »Dobre šivilje so zelo zasedene, vse so starejše od 40 let, z mladimi si, iskreno, ne upam delati. Finančno tveganje je preveliko. Že tako vsa oblačila najprej naredimo iz navadnega belega blaga, šele potem iz pravega tekstila. Šivilja in krojač, to sta dva poklica, v katera se splača investirati.«
Z Janom Oblakom do cilja.
Njen glavni cilj je postati zgled v svetu, prodreti na tržišče, kar pa gre brez velikih virov financiranja počasneje. Ampak tudi denar ti na neki točki ne pomaga več, potrebuješ močna imena, vplivneže. Enega je pred pol leta srečala na druženju s prijatelji, zbližalo ju je dejstvo, da sta edina pila vodo.
Zanimivo, da se je prav ona, ki si ni ogledala niti ene nogometne tekme, ki nogometa celo ne spremlja, povezala z enim največjih nogometnih zvezdnikov iz naše dežele Janom Oblakom. »Bilo je smešno. Jaz nisem niti vedela, kdo je Jan Oblak! Mi je bil pa všeč, ker mi ni bil videti kot tipičen nogometaš. In takoj sem rekla: poglej, kako dober maneken! Njegova prezenca me je očarala. Markanten je. Ko sem mu razložila svoje delo, je pristal na prvo fotografiranje. Ko dobiš k svoji znamki nekoga, ki ima tako močno javno podobo, da takšen človek avtomatično prepoznavnost blagovni znamki. Zato sva si šla nasproti in se odločila, da za njegove oboževalce oblikujem prav posebno ekološko majico, navdihnjeno po članku, kjer so ga poimenovali škofjeloška hobotnica.«
Tako bodo še pred novim letom lahko kupili ekološko majico Jana Oblaka z dodatkom – kartico z njegovim originalnim podpisom. Pri oblikovanju sta sodelovala oba, da ne bo pomote. In dokler nista bila oba zadovoljna s konceptom potiska, nista šla naprej.
Oblačila kot hrana.
Kaj bi se po Matejinem mnenju moralo zgoditi z oblačilno kulturo, kaj je njen ideal? »Da bi oblačila postala tudi hrana – da bi hranila naše celice in da bi se potem kompostirala. Tako ne bi puščali okoljskega odtisa, istočasno bi preko oblačil naša koža vsrkavala hranila. S takim povezovanjem bi se zelo približali živalim. Bolj realen vmesni korak na poti do ideala pa je v čim bolj ekološki proizvodnji oblačil – brez pesticidov, kemikalij, antibiotikov in sintetike ter etično narejena. S podarjanjem oblačil jim podaljšujemo dobo, ko pa jih zavržemo, bi se morala v petih letih razgraditi.« To ni daleč od realnosti, to že počnem!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
