Špinača vsebuje širok preplet hranilnih snovi in je na voljo vse leto. Tista, ki zraste v zimskem obdobju in je na trgu do aprila, ima čvrste liste in je bolj polnega, izrazitega okusa. Poletna špinača ima nežnejše liste, zato so dobri tudi presni ali okisani kot solata. Za vse vrste špinače je pomembno, da jo uživamo svežo, nikdar uvelo, in da je s preverjenega rastišča!
Nikar brez mlečnih izdelkov!
Pri kuhi špinače vselej uporabimo jogurt, smetano ali skuto, ker vsebujejo kalcij. Dobro je odstraniti trda listna rebra in peclje, saj imajo največ oksalne kisline, ki se veže s kalcijem v špinači; če špinačo pripravimo brez mleka, smetane ali skute, bo »kradla« kalcij, namenjen kostem.
Kako nam koristi sveža?
Je zelo lahko prebavljiva, zato je pogosto hrana bolnikov. Dušena na maslu z žlico moke, smetane ali mlekom je bila zagotovo na dnevnem redu, ko smo prebolevali otroške bolezni. Špinačo lahko uživamo tudi presno in v sokovih. Pri tem izkoristimo folno kislino, škodljiva oksalna kislina pa se ob tem lažje izloči. Špinačni sok menda zmanjšuje gube na obrazu, če ga pijemo ali nanašamo na obraz. Špinača vsebuje tudi močne antioksidante, ki učinkujejo protivnetno in so nujni za preprečevanje rakavih obolenj. Dokazali so, da špinača zavira razvoj in rast rakavih celic želodca ter upočasnjuje raka kože, vendar je treba upoštevati tudi prepovedi: ne smejo je uživati ledvični bolniki, revmatiki in bolniki z žolčnimi kamni.
Z vrta na mizo
Gotovo ste že večkrat slišali, da je bolje, če se izogibamo od daleč uvoženi zelenjavi ali intenzivno gojeni v rastlinjakih. Takšna špinača vsebuje kar desetkrat več nitratov, ki se pri kuhanju spremenijo v škodljive nitrite. Zato špinače ne smemo pogrevati ali pustiti stati, saj se bo količina nitritov močno povečala. Najboljša špinača je »z vrta na mizo«.
