Butana hiška, stara naj bi bila najmanj 150 let, če ne celo več, je bila dom gospe Rožmarin, za katero je znano, da se je preživljala z izdelavo rož iz krep papirja. Njen sin naj bi med prvo svetovno vojno izginil. Ko je onemogla in ni mogla več skrbeti zase, jo je občina dala v hiralnico, kot so nekoč imenovali dom starostnikov. Tudi drugih sorodnikov ni imela, njena hiša pa je prišla v občinsko last.
HIŠO NAČELA TOČA
Okrog leta 1938 naj bi jo od občine odkupil oče Jožeta Simoniča, Ignac Simonič. V njej se je rodilo vseh šest Simoničevih otrok. Preživljali so se le z očetovo plačo, saj je bil edini v službi. Hiša je imela tri sobe, kuhinjo in manjši predprostor. V tretji sobi si je Ignac Simonič uredil mizarsko delavnico, da je po službi še kaj lahko zaslužil za preživljanje številne družine. Mizarska delavnica je še danes takšna, kot jo je zapustil ob svoji smrti pred 26 leti. Hiško je podedovala mlajša hči Jožeta in Elizabete, Lidija. Po katastrofalni toči leta 2008 je počasi začela propadati. Simoničevi so se odločili, da jo bodo obnovili in vsaj delno zaščitili. Dobila je novo ostrešje, žlebove, fasado in okna. Tako okna kot vrata so narejena po meri, saj niti eno okno ni bilo enakih mer. V obnovo so Simoničevi vložili okrog 12.000 evrov. Še najmanj enkrat toliko pa bi morali vložiti, da bi uredili njeno notranjost, da bi nekoč v prihodnosti postala njun dom, ker jima je zelo všeč. Upata, da se bodo njune želje uresničile, če jima bo le služilo zdravje.
UČI PRETEKOST
Hiška v panonskem slogu je z obnovo dobila novo priložnost in prihodnost, da bo lahko še generacijam pripovedovala zgodbo preteklosti, nekih drugih časov, hkrati pa je tudi izziv drugim, da ohranijo dediščino, ki jim je bila dana v upravljanje.
