Pred omenjenim operativnim posegom je leta 1937 sovjetski kirurg oblikoval umetno srce in ga vgradil v psa. Žival je na tak način živela še dve uri. Sovjetska zveza je bila navdušena, Demikhova, ki je takrat študiral na lokalni univerzi pa so povabili na biološko smer na Moskovski državni univerzi. Demikhov se je že kot mladostnik navduševal nad Pavlovovimi eksprimenti. Ivan Petrovič Pavlov je namreč leta 1889 izvajal krute poskuse na psih. Tem je prerezal požiralnik in ga izpeljal skozi odprtino na vratu. Žival je lahko uživala hrano, ta pa je padala skozi odprtino in nikoli ni prišla do želodca. Kljub temu pa je pes izločal želodčni sok. Pavlovu je bilo jasno, da spodbujeni živci v ustih prenašajo sporočilo v možgane, kar spodbuja izločanje želodčnega soka. Za odkritja podrobnosti fiziologije prebave je kasneje, natančneje leta 1904, prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino.
Demikhov je imel 38 let, ko je leta 1954 na nemškega ovčarja vsadil še glavo manjšega psa. Po operativnem posegu sta psa lahko jedla in pila, čeprav bi se vse, kar bi pojedel manjši pes skozi cev izločilo na tla, ker njuna prebavna trakta nista bila združena. Tovrstne operativne poskuse na psih je izvedel več kot dvajsetkrat, ponavadi pa je manjšim psom puščal še sprednje tace. Njegovi posegi na živalih pa so dali medicinskim strokovnjakom misliti tudi o presajanju človeških organov. Demikhov je namreč s svojimi spornimi eksperimenti pomembno doprinesel k medicinskemu razvoju. Med drugim je navdušil južnoafriškega kirurga Christiaana Barnarda, ki je Demikhov laboratorij obiskal kar dvakrat in leta 1967 izvedel prvo uspešno presaditev srca pri človeku.
