Zelena ima več oblik
Zelena je pri nas zelo priljubljena jušna zelenjava. Vendar pa ni nujno gojiti le gomoljne zelene, ki jo verjetno pri nas najbolj poznamo. Zelo vesela sem bila, ko se je tudi pri nas pred nekaj leti pojavila listnata oziroma stebelna različica te vrtnine. Njene liste lahko za razliko od gomoljne zelene obtrgujemo in uživamo vse leto. Stebla teh sort so krhka in sladka, zato jih lahko grizljate kar surova. Ponudimo jih na piknikih z raznimi omakami, odlična pa so tudi v svežih presnih sokovih in smutijih.
Zeleno uvrščamo v družino kobulnic, v kateri so še korenje, peteršilj, pastinak, pa tudi zelišča, kot so kumina, koper, komarček … To je dobro vedeti, saj ne prenaša ozkega kolobarja. Na isto mesto jo sadimo šele po štirih letih. A pri tem upoštevamo tudi naštete sorodnice. Tudi stebelna zelena prezimi na prostem, jo je pa smiselno zaviti v kopreno, obdati s slamo ali imeti posajeno v rastlinjaku.
Gomoljna in stebelna zelena sta pravzaprav povsem ista rastlina, gre le za različne oblike, ki jih določa naš način uporabe. Gomolj nastane iz korenine in dela stebelc, poganjkov. Vanj rastlina čez poletje skladišči hranila, da bo v naslednjem letu lahko zacvetela in naredila seme. Hranila se ustvarjajo v listih rastlin, zato gomoljni zeleni ne smemo trgati listov za poletne juhe. S tem bi namreč odstranili »tovarno« hranil in gomolj bi bil manjši. Pri stebelni zeleni pa lahko liste obtrgujemo in uživamo vse leto. Obstajajo tako listnate kakor stebelne, belušne sorte. Pri slednjih je zanimivo njihovo odebeljeno steblo. Prave listnate zelene pri nas sicer še nisem videla, stebelna različica pa je manj aromatična, zato je treba nekaj več listov za enak okus juhe. A je tudi precej večja in bolj olistana, zato je listov več kot dovolj.
Zelena za razliko od drugih kobulnic pogojno prenaša celo gnojenje s hlevskim gnojem. Sama sicer nisem najbolj navdušena nad tem, vsekakor pa svetujem, da ji dobro pognojite s kompostom ali kupljenimi organskimi gnojili. Komposta uporabite od 8 do 10 l/m2, kupljena organska gnojila pa po navodilih za uporabo.
Zeleno vzgajamo preko sadik. Sejemo dokaj zgodaj, že v januarju, saj potrebuje tri mesece, da se sadika primerno razvije. Zelo priporočljivo je, da zeleno sadimo v kombinaciji s kapusnicami, pa tudi s fižolom, grahom, kumarami, papriko, paradižnikom. Posebej stebelna se dobro dopolnjuje tudi s porom in čebulo, jeseni pa mednjo posejte špinačo. Med zelišči so njeni dobri sosedje timijan, krebuljica, česen in ognjič, ni pa navdušena, če v njeni soseščini rastejo endivija, krompir, angelika, luštrek, peteršilj, sladka koruza in artičoka ali kardij. Pa saj ima prijateljev več kot dovolj.
Kobulnice so znane po tem, da se še niso čisto prilagodile življenju s človekom. To pomeni, da so ostale deloma svetlokalivke. Sejte jo zelo plitko, najboljše je, da setev prekrijete samo s perlitom ali pa s tanko plastjo substrata. Zelo je hvaležna tudi za pikiranje, lahko pa jo posejemo direktno v lončke premera približno 3 cm in vzgojimo sadike brez pikiranja. Pomembno je, da je ne pikiramo globlje, kakor je rasla pred tem. Na prosto jo lahko sadimo že v začetku aprila, včasih tudi v sredini marca, saj razen ob kaljenju za nizke temperature ni občutljiva. Dobro utrjena, kvalitetna sadika prenese tudi nekaj stopinj pod ničlo. Tudi ob presajanju pazite, da je ne sadite globlje, kakor je rasla v lončku.
Kadar je zelo suho, zelena med rastno sezono potrebuje namakanje. Prav tako je treba ves čas zemljo vzdrževati rahlo in zračno. Odlično se razume s kapusnicami, zato jo lahko sadimo v mešanem posevku z njimi. Dobrodošlo je tudi občasno zalivanje z namočenimi koprivami in pripravki, ki vsebujejo alge ali izvlečke rastlin. Zato, da se bo stebelna zelena hitreje obraščala, ves čas skrbite za dovolj vlage. Drugače pa predlagamo, da na domačih gredicah gojite obe obliki hkrati. Pri gomoljni pustite čim več listov, da se bodo gomolji lahko napolnili in bodo lepo debeli, pri stebelni pa brez skrbi trgajte liste in jih, ker so malce manj aromatični, uporabite tudi nekaj več pri kuhi.
Vrt brez peteršilja ni pravi vrt
Če se glede zelene krešejo mnenja o tem, ali je okusna ali ne, pa sem prepričana, da peteršilj ne manjka pri nobenem pridelovalcu zelenjave. Tudi to vrsto zelenjave najdemo v vsaj dveh oblikah – takega, ki naredi korene, in listnatega, pri katerem lahko vse poletje trgamo liste. Za razliko od zelene ni tako zelo občutljiv za sprotno trganje listov in zato lahko korenastega posejemo brez skrbi za oba namena.
Peteršilj je znan kot čistilec »prevodnih« cevi v našem telesu. Dodajamo ga mnogim jedem, predvsem pa si brez njega ne moremo zamisliti dobre domače juhe. Listje vsebuje veliko mineralnih snovi, kot so železo, mangan in baker, spada pa tudi med najpomembnejše vire kalcija med rastlinami. Poleg tega vsebuje še veliko vitaminov, kot sta beta karoten in vitamin C, hkrati pa še mnogo drugih koristnih snovi. Izrazito dobro vpliva na ledvice, odvajanje vode in sečne kisline, kar pride prav vsem, ki imajo težave z revmo in artritisom. Koristi bi lahko naštevala in naštevala, če bi le imela dovolj prostora … Ob vsem tem pa le prijazno priporočilo – peteršilja nikoli ne uživamo v velikih količinah, saj lahko v tem primeru deluje negativno na vse, na kar v manjših deluje zdravilno. Pretiravanje ni nikoli dobro, tudi z zdravimi stvarmi ne.
Že na začetku pridelave nas peteršilj pogosto razjezi. Njegovo kaljenje je zelo muhasto, zato nekaj kratkih nasvetov, da ga bo na vrtu dovolj. Nikoli ga ne sejemo prav zgodaj. Naj se dovolj ogreje. Za uspešno kaljenje potrebuje vsaj 8 °C, to pa pomeni, da mora biti najmanj toliko topla zemlja, in to tako podnevi kot tudi ponoči. Tudi letos, ko je že ves čas dokaj toplo, je bilo to šele v začetku aprila.
Vedno kupimo novo, sveže seme, nikoli ne sejemo starega semena. Sejemo ga zelo plitko, z zemljo pokrijemo le toliko, da ni popolnoma vse seme na svetlobi. Najbolje je narediti plitev jarček, bolj samo črto, z dovolj močno desko. Ne delamo ga z motikico, saj bomo tako zelo hitro pregloboki.
Spomladi, ko veste, da je prehladno, ga posejte gosteje, kot veste, da je prav. Boste kasneje raje preredčili ... Seme nato v zemljo samo potisnite s topim delom grabelj. Ne pokrivajte ga z zemljo. Da ga ne pojedo ptiči, ga pokrijte z agrokopreno. Ta bo tudi zadrževala vlago, da semenu ne bo zmanjkalo vode. A pri tem ne računajte, da bo agrokoprena ogrela tla. Razlika je morda le za kakšno stopinjo.
Priporočam, da spomladi kupite nekaj sadik listnatega peteršilja za zgodnje listje, na gredici pa v jeseni pustite vsaj eno vrstico pozno sejanega korenastega peteršilja. Za prezimovanje ga posejte še enkrat v avgustu ali začetku septembra. Žal pa lahko vzgojimo samo sadike listnatega peteršilja. Klasičnega dolgega in razvejenega korena namreč ne gre pričakovati iz presajenih sadik. V zadnjih letih sicer nekateri ugotavljate, da so topi, kratki koreni peteršilja iz sadik celo bolj uporabni kakor klasični, ki jih dobimo iz direktne setve, a treba je vedeti, da ima vsak svoj okus. Če vam tako ustreza, potem ni ovir. Vsekakor ga za sadike lahko sejete že januarja in na prosto presadite takoj, ko nekaj noči ne bo v minusu. S tem pridobite veliko časa.
Peteršilj sejemo v kombinaciji z lukovkami (čebulnicami), kumarami, paradižnikom, rdečo peso, redkvico, šparglji, artičoko, krompirjem, ognjičem in baziliko. Ne razume pa se dobro z radičem, solato, zeljem, sivko, korenčkom, pastinakom, zeleno in radičem.
Peteršilj je sicer nenadomestljiva vrtnina, kljub temu pa lahko pri nas kupimo samo tri sorte. Vsaka ima svoj namen. Listnati sorti Domači listnik in Mooskrause dajeta samo pridelek listja, sorta Berlinski srednje dolgi pa da koren in listje, zato jo najpogosteje sejemo.
Domači listnik je tipičen listnat peteršilj, naredi veliko večjega, najbolj aromatičnega listja. Tega lahko ves čas režemo. Po vsakem močnejšem rezanju je smiselno posevek okopati, nujno zaliti in morda tudi pognojiti (zaliti z primernimi gnojili). Na vrtu ta sorta sicer prezimi, a je za prezimovanje vseeno bolje izbrati sorto Berlinski srednje dolgi. Mooskrause ima nakodrane liste. Njegovo listje je namenjeno bolj za dekoracijo, saj nima tako močne arome kakor Domači listnik. Berlinski srednje dolgi naredi nekoliko manj listja, zato pa v jeseni tudi dolg, bel koren. Prezimi na gredici in tako ga vedno pustite kar tam. Še ko zacveti, lahko obirate liste s stebla. Lahko pa ga v jeseni presadite v lončke in ga imate pozimi v svetlem, a hladnem prostoru. To je priporočljivo opraviti že v septembru, da se rastline navadijo na tesnejši rastni prostor. Nekaj ga lahko v jeseni presadite tudi v rastlinjak. Tako boste brez prehitre spomladanske setve imeli peteršilj na voljo vse leto.
Pastinak posejemo običajno po pomoti
Ko govorimo o vrtninah, ki čistijo telo in odvajajo vodo, je treba omeniti še pastinak, ki se po krivici na vrtu pogosto znajde kar po pomoti. Dogodi se namreč, da semenske vrečke kupujemo na podlagi fotografije na naslovnici, in če ne preberemo, kaj na vrečki piše, nehote lahko naredimo nenadejano zamenjavo.
Pastinak je torej močno podoben peteršilju, s to razliko, da ima večje in širše lističe, v zemlji pa naredi zelo velik bel koren. Cela rastlina je torej bolj robustna, večja. Lističi so svetleje zeleni in predvsem niso bleščeči. Okus pastinaka spominja nekoliko na luštrek ali zeleno. Je pa zelo zelo zdrav, saj ima še več koristnih sestavin za naše telo kakor peteršilj. Če že raste na vrtu, ga uporabljajte v juhah in omakah, saj daje prav poseben okus. Nekaj listov dodajte tudi, ko delate zdrave, sveže zelenjavno-sadne sokove.
Pri nas lahko kupimo samo eno sorto, in sicer Dolgi beli gladki, zato zgornji opis velja predvsem zanjo. Treba je vedeti, da pastinak kali še slabše kakor peteršilj, zato je nujno, da setev ni pregloboka in da ga sejemo v zares primerno ogreto zemljo. Svetujem, da ga posejete šele po prvem maju. Setve ne pokrivajte z zemljo, samo pritisnite jo ob njo, da bo kaljivost zadovoljiva. Tudi pastinak povečini prezimi zunaj na gredicah, zato ga v jeseni ne pulite, temveč ga pustite kar v zemlji. Če ga pokrijete s slamo, da zemlja ne zmrzne, ga boste lahko pulili tudi pozimi.
Dobri prijatelji pastinaka so čebula, krompir, rdeča pesa, redkvica, redkev, repa, solata in špinača, ne smemo pa ga sejati v kombinaciji z radičem, korenčkom, sladkim komarčkom in peteršiljem.
Kobulnice so zdrave tudi za vrt, zemljo in rastline
Poleg tega, da pozitivno vplivajo na naše zdravje, so vse kobulnice zelo koristne tudi za vrt. Njihov vonj odganja številne škodljivce, privabi pa koristne žuželke. Če vam kakšen korenček zacveti, naj ostane in razširja svoj vonj po vrtu. Enako velja tudi za komarček, peteršilj ali koper, pastinak in zelena pa sta največkrat previsoka in tako zavzameta preveč prostora, da bi ju uporabili v ta namen.
