Novice Svet24

Aleksandra se je v Slovenijo preselila pred kratkim in pri nas dokončuje svoje diplomsko delo. Pove, da se dobro počuti, Slovence pa opiše kot vljudne in pripravljene pomagati v številnih kočljivih situacijah. »A dodati moram, da je z vami težko navezati prijateljske vezi. Občutek imam, da ste do tujcev precej zadržani.«

Loški Potok je obiskala s sestro, ki je trenutno tu na počitnicah. A še preden sta se odpravili, sta preverili spletno stran, za katero povesta, da sicer ponuja nekaj informacij, a so skope. »Poleg tega spletna stran ne omogoča preklopa v katerikoli drug jezik, zato je razumevanje precej oteženo,« pripomnita.

Z avtobusom do cilja ne moreš

Dekleti sta se na pot odpravili z avtobusom. »Že na začetku lahko povem, da je bilo celotno popotovanje nekaj čudovitega in edinstvenega. Z avtobusom sva se odpravili do Žlebiča, a žal tako do cilja nisva mogli, saj ni avtobusne povezave. V Žlebiču naju je že čakala Tatjana, vodja Kulturno-turističnega centra (KTC) Loški Potok, ki naju je odpeljala do kraja. Najprej sva se nastanili v hotelu, ki sva ga prej rezervirali. Prenočitev z zajtrkom ni draga, kljub visokokakovostnim storitvam. Nato sva se vrnili v KTC, kjer naju je že čakala Tatjana. Povedala je, da je občina sestavljena iz šestih majhnih vasi, tako se ljudje med seboj dobro poznajo.

arhiv

Pravi, da turizem še ni povsem razvit, a vanj veliko vlagajo in neprestano težijo k napredku. Zaupala pa nama je tudi, da so vodiči domačini, ki to počnejo povsem prostovoljno, kar se mi zdi izjemno dobrodošlo in zanimivo.«

Dekleti je nato pričakal gospod Vlado, ki ju je popeljal po občini in jima predstavil njeno zgodovino. Odpravili so se do doline Retnje, kjer jima je pokazal območje, ki je tudi večkrat na leto poplavljeno, ju popeljal do Cerkve svetega Lenarta in do Hriba, ki se dviga 816 metrov nad morsko gladino. »Od tam je bilo videti pet od šestih vasi, ki sestavljajo občino. Krasen razgled in čudovita narava,« razlaga Aleksandra. Nato sta se srečali z Alešem, vodjo Lovskega društva Loški Potok.

arhiv

»Aleš nama je povedal, da organizirajo oglede medvedov, ki živijo na tem območju, in dodal, da bi naju z veseljem povabil zraven, a so žal vse kapacitete zasedene, saj pričakujejo goste iz Belgije in Španije. Povedal je, da gre za enega najboljših naravnih observatorijev za medvede v Evropi, ki je urejen po najvišjih standardih, ter nama podal veliko zanimivih zgodb o sobivanju z zvermi, ki so pogoste na tem območju, in dodal, da želijo na območje vrniti tudi rise, ki so tik pred izumrtjem. Te trenutno 'uvažajo' iz Romunije in Češke. Povedal je, da so pred kratkim izpustili samca po imenu Goru, ki ima svoj teritorij v bližini Ribnice. Zdaj pa upajo, da si bo tam našel partnerko,« slikovito opiše Aleksandra.

Park kulture

Po poučnem in slikovitem pogovoru sta se odpravili do Travnika in obiskali gostilno Pri Kapcu. Tam so jima postregli značilno slovensko kosilo: juho, svinjsko pečenko, pražen krompir in solato. Nato sta nadaljevali do Parka kulture in se tam seznanili z vidnejšimi predstavniki Loškega Potoka: Antonom Debeljakom, Zofko Kveder, Jakobom Turkom in Dragom Košmrljem, ter obiskali še etnografsko zbirko Jake Bartola. Dekleti sta bili nad zbirko, ki obsega več kot sto let stare predmete, med katerimi so kmetijska mehanizacija, orodje in stroji ter kuhinjski izdelki iz Loškega Potoka, povsem očarani.

arhiv

Sodobna šola

Po ogledu sta se vrnili v Hrib, kjer ju je že čakal Vlado z ženo, profesorico slovenskega jezika; ta jima je razkazala Osnovno šolo dr. Antona Debeljaka Loški Potok. »Navdušena sem bila nad moderno podobo šole in nad učilnicami, ki so sodobno opremljene ter omogočajo kvalitetno delo učiteljem in učencem,« pravi Aleksandra. Nato sta se odpravili v hotel in si odpočili. Zvečer pa sta obiskali najbližji bar in uživali ob srebanju piva.

Namesto medveda – lisica

Naslednje jutro sta dekleti vstali precej zgodaj, saj so jima kljub napovedanim skupinam omogočili obisk observatorija medvedov. »Upali sva, da bova kakšnega videli, a žal nisva imeli te sreče. No, nas je pa obiskala lisica, ki se je približala na razdaljo enega metra. Ne znam opisati občutkov. Srce mi je bilo kot za stavo! Nikoli še nisem imela priložnosti biti tako blizu naravi in življenju v divjini.«

arhiv

Skrivna bolnišnica Ogenjca

Po ogledu sta se vrnili v hotel, si privoščili zajtrk, nato pa ob 10. uri nadaljevali pot z gospo Blanko do vasice Retje in Cerkve svetega Florjana. Po zaključku ogleda sta ju pričakala Tatjana in Vinko ter ju odpeljala v Ogenjco, kjer sta jima predstavila bolnišnico iz časa druge svetovne vojne, ki je delovala skrivaj in bila tudi izdana, številni pa pobiti.

arhiv

»Po poti nazaj smo se ustavili še pri družini Kvans, kjer smo si ogledali zasebni gorski vrt, poln zanimivih rastlin, čebel in metuljev. Verjamem, da bo postal zelo obiskana turistična atrakcija,« dodaja Aleksandra.

Vidi se vrh Triglava

Okoli 14. ure so se nato s Tatjano in Vinkom odpravili na kosilo v Retnje; tam so jim postregli odlično slovensko hrano, nato pa so obiskali še planinski dom, od koder je bil viden vrh Triglava. »Najino potovanje se je počasi bližalo koncu, saj sva morali še ujeti avtobus. A naj povem, da sta bila Tatjana in Vinko tako prijazna, da sta naju zapeljala do Ljubljane, v zahvalo za obisk pa sta nama podarila skodelici z grbom Loškega Potoka. Bilo je čudovito. To je občina krasnih ljudi, kjer gostoljubnost ne pozna meja. Verjamem, da imajo velik potencial, da postanejo znan in uspešen turistični kraj. Osebno pa ga priporočam mnogim, ki si želijo edinstvenih doživetij, in hkrati upam, da se nekega dne vrnem. Iskrena hvala vam in vsem, ki so naju toplo sprejeli v Loškem Potoku!«

Galerija

Poglej vse fotografije (5)

arhiv