Opomnil ga je, »da se vedno da nekaj popraviti in kako zelo nepredvidljiv je boks,« je po borbi v Trstu na omenjenem družbenem omrežju razmišljal Andrej Baković, slovenski profesionalni boksar. Ljubljančan, ki se je po življenju v prestolnici ustalil v Domžalah, je v svoji kratki profesionalni karieri nanizal zavidanja vredno statistiko: za njim je šest borb, pet jim je zmagal z nokavtom. Kot amater je, čez palec, v ring stopil 70-krat.
Runda je bila izgubljena
V zadnjem času so med profesionalce prestopili trije boksarji: poleg Bakovića še Aljaž Venko in Haris Aksalić.
29-letniku je sodnik roko v zrak nazadnje dvignil v Trstu, kjer se je v magični četverokotnik podal z v Kolumbiji rojenim Italijanom. William Andres Gomez Vargas se mu bo bržda za vedno vtisnil v spomin. Bila je to borba v super velterski kategoriji. Borca sta imela šest rund, da dokažeta, kdo je boljši. Baković zdaj, ko gleda nazaj, s predstavo ni ravno zadovoljen – pikolovska plat mu ne da, da bi spregledal malenkosti (na tem mestu velja omeniti, da enako velja, kot je priznal, tudi za njegovega trenerja Slobodana Anđelića). Prva runda, torej. Baković, levičar, je v začetku borbe dobil udarec, ki ga je poslal na tla. Usoden je bil levi kroše, ki ga je Italijan, desničar, mojstrsko izvedel in se nato nanj zanašal večji del borbe. Bakovića je lekcija k sreči izučila v prvo. Klecnil je na levo koleno, rahlo zakrilil z rokami, izgubil ravnotežje in končal na tleh. Vargas je spustil roke, sodnik ga je poslal v nevtralni kot, a se je medtem relativno novopečeni Domžalčan (tja se je preselil leta 2017) že pobral in urno zakorakal v drugega nevtralnega, ozaljšanega z belo blazino. Njegov korak je bil siguren; dejstvo, da udarec ni pustil posledic, je možu v beli srajci, ko je ta preštel do osem, signaliziral z dvignjenima orokavičenima rokama. Ta runda je bila zanj izgubljena, čeprav je bil boljši.
Prilagaja se le nasprotnikom
Baković skoraj vsak dan opravi dva treninga, sparira v matičnem Boksarskem klubu Tivoli.
Bakovićev prestop med profesionalce se je rahlo zavlekel. Ko smo leta 2015 nazadnje govorili, je ocenil, da bo prekvalifikacija zaključena do konca leta, če ne pa gotovo leto dni pozneje. Prvo borbo in zmago je kot profesionalec nato vknjižil konec leta 2017 na Ptuju. Zakaj je bilo temu tako? Kot pove, so svoje naredile poškodbe in čakanje na priložnosti v amaterski sferi. V kategorijo nižje – prvotno se je boril do 75 kilogramov – je prestopil še začasa amaterske kariere. Kot se spominja, je državno prvenstvo leta 2017 osvojil občutno lažji – tehtnica ni smela pokazati več kot 69 kilogramov. Sloga masi ni prilagajal, prilagaja ga, kot pravi, le nasprotnikom.
Najbolj očitna razlika med amaterskim in profesionalnim »noble artom« je v številu rund. Medtem ko se zanesenjaki merijo v treh, profesionalce postopoma čaka dvanajst. Baković jih je v Trstu prvič oddelal šest. To je, prizna, slaba plat predčasnih zmag z nokavtom – pa ne, da bi jim gledal v zobe – človek težko oceni, kje je v smislu telesne pripravljenost. In kako se je počutil? »Kar se kondicije tiče, je bilo v redu. Z lahka bi odboksal še več rund,« pove in oceni, da bi jih osem zmogel kot za šalo«. V sicer ring ne vstopa z mislijo, da bo nasprotnika nokavtiral. »Potrpežljiv sem, čakam na kontre, nokavt pride sam od sebe,« pojasni. Koliko rund ga čaka v prihodnje, ne ve, si jih pa ne želi manj kot šest.
Bliskovit udarec
Borba v Trstu je bila zanj svojevrsten mejnik. Na tleh se namreč še ni znašel. Noge ga niso pustile na cedilu, se spominja, niti ni bil pretirano pretresen. »Američani temu pravijo 'flash nokdavn', po katerem si takoj nazaj na nogah.«
Menedžerja nima. Za borbe skrbi trener Anđelić. »Najbolj pomembno je, da sodeluješ z ljudmi, ki si jim v prvem planu,« ob tem pripomni. V tujino ga zaenkrat ne vleče.
Nemudoma se je odpravil v lov na rezultat, kot temu pravi. Nasprotnika je razorožil s hitrostjo in boljšo boksarsko tehniko. Medtem ko je Kolumbijec »mahal na široko«, je Baković vknjižil boljši izkoristek z udarci, sproženimi na način, da so do nasprotnika pot našli kar se da učinkovito. Njegove nalete je odbijal z levimi aperkati, visok gard je izničeval njegove serije krošejev. 29-letnik ni zanemaril niti udarcev v telo, v večji meri je stavil na dolge leve direkte, izstreljene z rahlo pokrčenimi koleni.
Letos še petkrat, upa
S kom se bo boril v prihodnje, še ne ve. Italijani so mu po zadnji borbi namignili, da bi ga lahko poklicali za dogodek, napovedan za mesec maj. V letu in pol je sicer nanizal šest bomb. »Če gre vse po načrtu, če obdržiš ničlo (število porazov, op. a.), če imaš dober 'score', to pomeni vedno manj borb letno,« pove. Sicer bi si letos želel v ring še petkrat.
