V naročju je držala sina Martina, ki je odigral vlogo simboličnega kompromisa med znanstvenico, partnerko (mož je sedel med občinstvom) in mamo. Prvič je takole nastopil, ko je imel komaj mesec in pol.
Na isti dan ob 18.30 so na podobnih prireditvah v 18 državah začeli predvajati ameriški filma Skriti faktorji (Hidden Figures), naša dvorana je bila po skypu povezana s švicarsko in smo si kakopak pomahali, preden so luči ugasnile in se je na platnu pojavila črna deklica, ki je s svojim znanjem matematike osupnila učitelje. Poslali so jo v šole, pri petnajstih je maturirala in pri osemnajstih diplomirala. V nadaljevanju jo vidimo v računskem oddelku Nase, ki je na začetku šestdesetih let tekmovala z Rusijo v osvajanju vesolja. S kolegicami je preračunavala začrtane poti, po katerih naj bi varno plula vesoljska ladja z astronavtom. Potem jo nekega dne pokličejo v glavno stavbo, v ekipo, ki je neposredno odgovorna za polet v vesolje. Kopica moških jo pogleda z neprikritim zaničevanjem – prvič, ker je ženska, in drugič, ker je temnopolta. Med znanstveniki (belih) žensk ni bilo, bile so le administratorke in organizatorke. Katherine Johnson je že naslednji dan našla poleg skodelice za kavo manjši vrček, na katerem je pisalo »obarvani«, na stranišče pa je morala tudi v najhujšem dežju prek dvorišča, kjer so bile sanitarije za temnopolte. A vse se začne krhati (tako dvomi o ženski pameti kot rasizem), ko začne Katherine na velikanski tabli razvijati formule, ki kasneje bistveno pripomorejo k uspešnemu poletu v vesolje. Vzporedno se odvijata še zgodbi dveh njenih prav tako temnopoltih kolegic (vse tri so mame), ki so bistveno prispevale k uspehu ameriškega osvajanja vesolja, pa niso bile nikoli nikjer omenjene. Do pred nekaj leti. Katherine je lanskega septembra praznovala sto zelo čilih let.
Zakaj se izogibajo tehniki?
Zgodovina pozna le redke znanstvenice, ki so se uveljavile brez patronata moških vodij projektov. Čeprav jih je bilo veliko, so ostale skrite in prikrite, pod uspehe so se podpisovali moški, in če so hotele delati, so morale biti tiho. Pravzaprav to v veliki meri velja še danes, je pa tudi res, da se ženske izogibajo tehničnim poklicem. »Elektrotehniko sem začela študirati leta 2004, bila sem edina ženska med 150 bodočimi inženirji. Lani, 14 let kasneje, sem na slavnostni prireditvi ob podelitvi diplom kot mentorica diplomiranega inženirja sedela v prvi vrsti in med drugim seveda štela, koliko je tam mentoric in koliko novih diplomantk. Na mojo žalost je bi račun enostaven – med 44 mentorji sva bili le dve, med 185 novimi diplomanti je bilo le 18 diplomantk, novih inženirk,« pravi dr. Emilija Stojmenova Duh. Mislila je, da je to kakšen poseben slovenski fenomen, pa ni. Pred kratkim je bila izbrana kot predstavnica Slovenije med 50 žensk na vodilnih položajih na področju STEM (gre za projekt, ki ga je navdihnil prav omenjeni film, financira pa ameriško zunanje ministrstvo). »Ta projekt je bil izjemna potrditev, da se spremembe na področju zastopanosti spolov v tehnologiji in še posebej na vodstvenih položajih dogajajo zelo počasi povsod po svetu, od Burkina Fasa, Surinama in Palestine do Avstralije, Islandije in Švice. 50 znanstvenic z vsega sveta (najmlajša je imela 27 let, najstarejša 50) smo tri tedne potovale po ZDA ter spoznavale stanje in prakse v različnih zveznih državah – v Alabami, na Floridi, v Južni in Severni Karolini, Arkansasu, Kaliforniji, Illinoisu, Massachusettsu … Predvsem pa smo spoznavale druga drugo in se pogovarjale o izzivih, s katerimi se srečujemo inženirke v svetu STEM (kratica pomeni Science, Technology, Engineering and Mathematics). Srečanje je trajalo tri tedne, med drugim smo srečale tudi eno od slavnih Nasinih znanstvenic, ki jih omenja film,« pravi sogovornica.
Stekleni strop?
In kaj so največje ovire, da bi se lahko inženirke povzpele na vrh? Gre za tako imenovani stekleni strop (angl. glass ceiling), ki visoko izobraženim, sposobnim in ambicioznim ženskam onemogoča, da bi dosegle najvišje poklicne uspehe na mednarodni ravni, čeprav so enako usposobljene kot njihovi moški kolegi. Čeprav je razgled na vrh jasen, se skozi čvrsto steklo le težko prebiješ. Druga ovira je sleparski sindrom, psihološki vzorec, v katerem posameznik dvomi o svojih dosežkih in ima vztrajno ponotranjen strah pred izpostavljenostjo, s čemer smo se ženske očitno pustile obremeniti. In tretja ovira – iskanje ravnotežja med poklicnim in zasebnim (družinskim) življenjem. Znanstvenice se morajo tudi na to področje odzvati – znanstveno in si poiskati partnerja, ki jih bo podpiral.
Kakorkoli že, vrata fakultete za elektrotehniko so dekletom na široko odprta.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
