Vsak jo dojema po svoje, nas pa je zanimalo, kako nanjo gledajo bioterapevt Marjan Ogorevc, ki bi mu lahko rekli kar oče duhovnih ved v Sloveniji, Anica Mikuš Kos, predsednica Slovenske filantropije, psihiatrinja in pediatrinja, ki je svoje življenje posvetila duševnemu zdravju otrok, ter Tonček Kregar, pevec glasbene skupine Mi2, zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje.
Marjan Ogorevc: Smrti ni
»Kot bioterapevt sem imel veliko opravka z ljudmi, ki so umirali, saj so mnogi poiskali mojo pomoč, ko jim medicina ni mogla več pomagati, pa so iskali rešilno slamico. Moja edina pomoč je bila v tem primeru ozaveščanje, rešitev vzrokov za bolezen in neke vrste zdravljenje duše, da bi v naslednjem življenju na zemljo prišli z boljšim izhodiščem. Spomnim se, ko so me pred dvajsetimi leti prosili, da pomagam starejši gospe, ki je umirala za rakom. Čeprav bi morala po mnenju medicine že zdavnaj umreti, se je še naprej oklepala življenja. Ko sem pogledal vzroke, sem ugotovil, da ne more umreti, ker je vse življenje živela v vlogi »žrtve« in ves čas obsojala svoje starše, pa potem partnerja in njegove starše. Zato je tudi zbolela za rakom. Nekaj dni sva potrebovala, da je z mojo pomočjo počistila svoj podzavestni vzorec 'jaz sem žrtev in svet ni pravičen' ter vso agresijo, užaljenost. Ob tem sem jo v procesih vodil iz telesa in ji pokazal, po kateri poti bo zapustila telo. Pomembno je bilo, da je razumela, da ne bo umrla, ampak bo samo spremenila kraj svojega nadaljevanja življenja. Ko sva vse počistila, mi je nekega dne rekla: 'Gospod Ogorevc, jaz sem tako mirna in sproščena, da lahko odidem s tega sveta.' Zvečer so jo odpeljali v bolnišnico in ob petih zjutraj je dobesedno zaspala. Podobnih zgodb je bilo pozneje še veliko. Najlažje so v miru odšli tisti, ki so razumeli in sprejeli dejstvo, da smo nesmrtni in da se bomo vrnili v življenje. Pri tem je pomembno, da so naredili neke vrste bilanco svojega življenja, počistili vso agresijo in zamere v svojem življenju, odpustili vsem in povedali vse, kar jih je tiščalo. Tudi svoje starše sem spremljal med umiranjem in oba sta odšla umirjena. Posledično smo bili tudi domači brez travm, v razumevanju življenja in umiranja.«
Prehod v drugo dimenzijo. »V naši krščanski civilizaciji imajo ljudje velike težave, da bi se sploh pogovarjali in sprejemali smrt kot nekaj, kar je samo prehod v drugo dimenzijo in potem novo rojstvo. To s pridom izkorišča Cerkev, ki straši ljudi z grehom in jim pove, da oni dajejo odpustke. V srednjem veku so jih celo prodajali. Tisti, ki so imeli denar, so odšli mirno na drugi svet, preostali pa v strahu pred večno sodbo. Večina je prepričana, da živimo samo enkrat in potem v nekem kraju čakamo na večno sodbo, kjer bo nekdo rekel, da gredo v nebesa k Bogu ali pa v večni pekel, kjer se bodo cvrli in večno trpeli. Najhuje pa je, da ljudje mislijo, da nimajo več možnosti, da bi popravili svoje napake, in da nekaterih grehov ni mogoče odpustiti. To deluje zelo depresivno, zato si vsi obupno prizadevajo živeti dlje.
Ker se zavedam, da je moja resnična narava zavest, bitje, ki uporablja telo in um za doživljanje izkušenj na Zemlji, me ni strah smrti. Vem, da sem nesmrten in da se bom vračal na zemljo. S sabo pa vedno prinesem v prejšnjih življenjih doseženo raven zavesti, sposobnosti in v prejšnjem življenju pridobljeno znanje.
Svetlana Makarovič je v eni izmed svojih pesmi zapisala:
Ne joči več. Obriši solze. On je že onkraj groze in trpljenja. Ne moti mu miru – ne joči več. Najhujše breme breme je življenja.
Zadnji stavek lahko razumemo kot pomembno sporočilo in nasvet. Če se ne obremenjujemo s tem, kako živimo, zagotovo nima smisla, da se obremenjujemo s smrtjo. Posvetimo svoje misli in energijo življenju, da bo to imelo smisel, da bo polno in zapolnjeno s tistim, kar na koncu šteje.
Za tiste, ki umrejo, je ne glede na to, koliko so stari, vedno pravi čas, saj so doživeli tisto, kar je bil njihov namen. Za tiste, ki ostajajo, pa pride smrt vedno prezgodaj.
Okrog dneva mrtvih je še posebej odprt 'portal' naše povezave z umrlimi in ga je modro izkoristiti za reševanje odnosov s tistimi, ki niso več med nami. Pomembno je tudi ozavestiti napake, ki so jih predniki delali, da jih mi ne bi ponavljali. To bo koristno za ene in druge, saj prav nerazčiščeni odnosi, zamere, obsojanje pogosto držijo umrle v tako imenovanem zemeljskem astralu (vice v krščanstvu), da ne morejo zapustiti zemlje ter oditi v dušni svet in se pripraviti za naslednje življenje. Nas pa lahko ta njihova ujetost energijsko izčrpava, saj se umrli napajajo z našo energijo.«
Anica Mikuš Kos: Ne bi rada umrla v mukah
»Nimam posebej sofisticiranih misli o smrti. Pri 83 letih postanejo reči dokaj preproste. Vem, da moram umreti, in vselej citiram svojega očeta, ki je govoril: 'Od nečesa moraš umreti,' in se včasih pošalil: 'Najbolj nevarna je postelja, ker večina ljudi umre v njej.'
Seveda ne bi rada umrla v mukah. Razmišljam, kako bi si olajšala odhod, če bi bilo hudo. Sem zagovornica evtanazije. Toda dokler ni uzakonjena, ne bi rada nikogar obremenjevala s tem, da mi pomaga izstopiti iz življenja. Ko slišim, da je nekdo zaspal ali sedel v stol in umrl, pomislim: Blagor njemu. Včasih tudi s trohico zavisti. Vem, da to ni prav lepo. Obenem pa se ob tej hedonistični želji po lepi smrti počutim krivo, ker sem živela kot otrok v času strašnih smrti milijonov ljudi v koncentracijskih taboriščih in se tudi pri svojem humanitarnem delu srečevala s hudim trpljenjem ob umiranju. Pomislim – s kakšno pravico naj bi jaz umrla brez muk?
Ko bi imela čarobno palčko, bi želela pokukati na ta svet čez kakih 50 let. Zanima me, kako bo. A o tej želji nisem prepričana – bojim se, da bo slabo na tem svetu (vsaj v perspektivi mojih videnj, vrednosti in vrednot), da bodo ljudje, tudi tisti, ki so moji, ki so mi blizu, nesrečni. Morda je zame bolje, da nimam čarobne palčke.
Ko bi mi kdo ponudil še eno življenje, ga ne bi sprejela. Vsaj ta hip mislim tako. Dovolj je bilo.«
Kaj bo ostalo za menoj. »Kadar se s kom dogovarjam za kako dejavnost, za delo, ki naj bi ga opravila, vedno rečem: 'Če bom še živa …' Postanem nejevoljna in se mi zdi nespoštljivo, če začnejo ljudje takrat zatrjevati: 'Dajte no mir. Saj ne boste še umrli.' Mislim, da je razlog za nejevoljo tudi to, da sem enako govorila svoji mami, namesto da bi s spoštovanjem upoštevala njeno stvarno opozorilo in željo urediti prihodnost in dogovore. Običajno odgovorim: 'Vsi ljudje smo umrljivi. Nekateri bolj, denimo stari in bolni.'
Seveda razmišljam tudi o tem, kaj bo ostalo za menoj v drugih. Pravijo, da živiš, dokler je spomin nate še živ pri drugih ljudeh. Mislim, da to v mojem primeru ne bo trajalo prav dolgo. Ampak po tihem verjamem v nekaj, kar sem nekoč prebrala v knjigi Thomasa Manna. Nekako takole je zapisal: človeške izkušnje, dejanja, delovanje se usedajo v jamo človeške zgodovine. To razumem tako, da se ohranjajo tudi kot zapisi, zgodovinski spomini, perigenetske spremembe … za prihodnje rodove. Morda verjamem temu tudi zato, ker je malo zoprno razmišljati: 'Rodiš se ne po svoji volji, odživiš svoje življenje in umreš. In konec.' Imam načrte za preostanek svojega življenja. Rada bi storila še kaj koristnega. Tudi zato, da se odkupim za slabe stvari, ki sem jih naredila, in za dobra dejanja, ki bi jih lahko naredila, pa jih nisem. Pri tem uporabljam svoje izkušnje in znanja. Mislim, da je to veliko razkošje. Ko ne bo več šlo, bom razmišljala, gledala filme na TV, poslušala CD-je z glasbo ali posnetimi teksti – dokler bo šlo.«
Tonček Kregar: Če je ob svojem času, jo je za odtenek lažje sprejeti
»Dvomim, da se moj pogled na smrt bistveno razlikuje od večinskega. Jemljem jo kot sestavni del življenja in na ta način o njej tudi razmišljam, po možnosti ne preveč in ne prepogosto. Najpogosteje ob izgubi ljudi, ki so mi blizu, pri čemer je seveda razlika, če se od nas poslovi nekdo, ki je svojo pot bolj ali manj zaključil po naravni, pričakovani poti, ali pa je odšel prezgodaj. Posredno pa se s smrtjo ukvarjam tudi kot zgodovinar, zlasti v kontekstu žrtev vojnega in drugega nasilja. Del Muzeja novejše zgodovine Celje, ki ga vodim, je namreč tudi memorialni prostor žrtev nacističnega nasilja, v t. i. Starem piskru. Ko sem pred leti tam postavljal novo stalno razstavo, sem ponovno prebiral poslovilna pisma ustreljenih slovenskih rodoljubov, mož in žena. Večina je bila na vrhuncu svojih življenjskih moči, nekateri še rosno mladi. Kljub profesionalni distanci je ob tem težko ostati neprizadet, še posebej pa me je pretreslo spoznanje, da so praviloma bolj od lastne smrti obžalovali bolečino in trpljenje svojih najbližjih. Obenem so izražali upanje, da spomin nanje ne bo prehitro zbledel. In ravno za to gre – za našo dolžnost in odgovornost ohranjanja spomina na pokojne, tako na individualni kot kolektivni ravni.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
