Sredi petdesetih let so LSD in druga psihedelična zdravila pretresli medicino. Tedanje raziskave so namreč kazale, da so halucinogeni učinkoviti pri zdravljenju nekaterih psihičnih težav, ki jih je zelo težko zdraviti, tudi alkoholizma. Toda po bleščečem začetku se jih je oprijel sloves nevarne rekreativne droge in pristojni so jih uvrstili v skupino tistih, ki jo ljudje zlorabljajo, obenem pa nimajo medicinske vrednosti. A začele so se nove raziskave, tako z LSD-jem kot s psilocibinom, aktivno učinkovino iz gob, ter še nekaterimi drugimi. Če se bodo izkazali za varne in učinkovite, kakor predpostavljajo, lahko pride do prave revolucije v zdravljenju psihičnih bolezni. Njihovo uživanje pod strogim nadzorom lahko prinese bolnikom veliko olajšanje, pravijo strokovnjaki.
Revolucija v psihiatriji?
Poskusili so pri rakavem bolniku. Samo en odmerek psilocibina je pregnal grozljivo zaskrbljenost, ki je mučila umirajočega. Druga taka snov je pomagala človeku, ki je trpel zaradi postravmatskega stresa. Preliminarni dokazi pravijo, da lahko halucinogeni pomagajo pri motnjah hranjenja, hudih depresijah, obsesivno kompulzivnih motnjah, vključno s primeri, ko običajni antidepresivi niso učinkoviti. Če raziskave potrdijo vse to, se bo zdravljenje duševnih motenj močno spremenilo. Vendar pa najbrž ne bo primerno za vsakogar. Predvidevajo tudi, da bo uporaba teh snovi kot rekreacijske droge še naprej prepovedana.
Ljudje, ki imajo težave z nihanjem razpoloženja, posebej tisti, ki jim z običajno terapijo ne morejo pomagati, pa bodo morda lahko opustili antidepresive oziroma druga zdravila. Bolniki v zadnji fazi življenja bodo lahko preživljali zadnje trenutke brez strahu pred prihajajočo smrtjo.
Pomembno je kdo, kaj in koliko
Koža kot iz drevesnega lubja
Zgodbe ljudi, ki so poskusili tako imenovane »nore gobe«, torej tiste, ki vsebujejo psilocibin, so zelo različne. Eden od njih je (na forumu na svetovnem spletu) zapisal: »Vsakič, ko sem zaužil noro gobo, je moj duh odtaval na zelo mračna mesta. Vsakič sem si rekel, da komaj čakam, da se izkušnja konča. Nekoč, ko sem se pogledal v ogledalo, je bila koža mojega obraza kot iz drevesnega lubja; drugič spet je prijatelj začel lajati name in me poskušal ugrizniti; kljub temu pa sem slišal tudi zelo pozitivne zgodbe, tako da verjetno snovi v gobah na različne osebnosti različno vplivajo.«
Vse to se bere kakor pravljica. Vendar ne gre tako, da bi šel depresiven človek kar s košarico v gozd, si nabral nekaj gobic (pa četudi jih dobro pozna), se ulegel pod smreko, jih pojedel in doživel enega najbolj fantastičnih izletov v nerealnost. Strokovnjaki opozarjajo, da je to lahko tudi zelo nevarno. Najprej zato, ker se tisti, ki gob ne poznajo, zlahka zmotijo. Potem pa zato, ker je treba dobro poznati primeren odmerek. Tega »izleta« v neznano tudi ne prenese vsak. Gre za nekakšno razbijanje jaza, kar je za mnoge zelo huda izkušnja. Zato je prav, da tudi če se vse izkaže kot najlepše zamišljena rešitev, ta ostane pod nadzorom strokovnjakov.
Psihedelična zdravila razvrščajo v eno od dveh kategorij, odvisno od tega, kako vplivajo na možgane. Klasični psihedeliki (kot je psilocibin) učinkujejo na iste receptorje v možganih kot serotonin, živčni prenašalec, ki ga povezujemo z dobrim počutjem. MDMA pa, drugače, sproži sproščanje serotonina. Zdaj sta glavni »zvezdi« raziskave psilocibin in MDMA. LSD je izpadel, ker njegovi halucinogeni učinki predolgo trajajo, s tem pa omejujejo njegovo terapevtsko vrednost. Zaradi možne zlorabe in tudi neprijetnih halucinacij je metodologija v raziskavi izredno natančna. Bolnike najprej preverijo, ali nimajo shizofrenije in z njo povezanih motenj. Izbranci morajo skozi uvodno proceduro, da spoznajo cilje takega zdravljenja in tudi posebnosti.
Med zdravljenjem se bolniki uležejo, poslušajo glasbo, oči imajo pokrite. Spodbujajo jih, da gredo čim globlje v izkušnjo, razlaga prof. Charles Grob s kalifornijske univerze v Los Angelesu, ki je take raziskave že delal. Ko se terapija konča in halucinogeni učinki minejo, se bolnik in terapevt pogovorita o zdravljenju. Sledijo še druge psihoterapije, ki zagotavljajo, da učinki trajajo dlje. Imajo jih bolniki, ki sodelujejo v raziskavi, za splošno javnost še niso dostopne.
Zmanjšana želja po alkoholu
Doslej se je pokazalo, da psilocibin zmanjša vznemirjenost in depresijo pri bolnikih z napredovalim rakom ter jim pomaga, da se lažje spopadejo s strahom pred smrtjo. Novejša raziskava, ki so jo delali v drugi skupini, je pokazala podobno obetavne rezultate. Leta 2016 sta dve raziskavi na univerzi Johna Hopkinsa in vzporedno na univerzi v New Yorku ugotovili, da so bili bolniki z rakom po terapiji s psilocibinom precej manj depresivni. Kot že omenjeno, pomaga tudi pri zdravljenju odvisnosti. Odvisniki si po terapiji niso več tako zelo želeli določenih snovi (na primer alkohola). Zato menijo, da utegne pomagati tudi pri odvajanju od kajenja.
Seveda se znanstveniki sprašujejo, zakaj je psihedelična terapija tako učinkovita. Tega še nihče ne ve. Morda ker učinkuje na globoki čustveni in biološki ravni, bolniki čutijo spreminjanje v pozitivno in povezanost s sabo. Mnogi terapije opisujejo kot mistične. »V nasprotju z večino psihiatričnih zdravil, ki učinkujejo na biološki ravni, ta zdravila verjetno odprejo psihološke priložnosti,« je povedal psihiater Matthew Johnson z univerze Johna Hopkinsa, ki je vodil raziskavo s psilocibinom.
Že leta 2011 je Johnson dokazal, da lahko z le eno samo terapijo človek postane bolj odprt, bolj ceni nove izkušnje in postane radovednejši, pa tudi domišljija se mu poveča. Če se kdo že veseli, da bo to poskusil, bo moral še počakati. Raziskave so se namreč šele dobro začele.
Posebna raziskovalna ustanova v ZDA
V ZDA so leta 1986 ustanovili multidisciplinarno zvezo za psihedelične raziskave, neprofitno organizacijo za raziskovanje, izobraževanje ter razvoj medicinskih, pravnih in kulturnih vsebin za ljudi, ki bi jim lahko nadzorovana uporaba psihedeličnih snovi in marihuane pomagala. Tako raziskujejo, kako bi te snovi pomagale odpraviti psihološko in čustveno škodo, ki so jo povzročili spolna zloraba, vojna, zločin in druge vrste travme. Prav tako raziskujejo možnosti za pomoč avtističnim odraslim, ki imajo težave z odnosi v družbi in so zaradi tega močno vznemirjeni. Ukvarjajo pa se tudi z odpravljanjem strahu pred smrtjo pri hudo bolnih. Njihova prioriteta je financiranje kliničnih raziskav s psihedeličnimi snovmi (predvsem ekstazija) kot pomoč v psihoterapiji pri zdravljenju posttravmatskega stresa. Hkrati potekajo raziskave z na smrt bolnimi. Sponzorirali so prvo raziskavo o ibogainu, psihedelični snovi za pomoč pri zdravljenju odvisnosti od drog.
Več vsebin pošičite v novi številki revije Zarja.
