Kadar se ne šali, polaga ljudem na srce, naj bodo ljubeznivi drug z drugim in sami s seboj, naj spoštujejo druge in sebe, naj si prizadevajo za sožitje … Na te njene misli pa je neki poslušalec dejal, da »mu ta Tončka že ne bo solila pameti«, in zato si je rekla, da je verjetno prepogosto v etru, če jo imajo ljudje že »poln kufr«. Ko je naslednjo nedeljo poklicala, je le še sporočila svojo odločitev. Pa se je vsulo klicev in ljudje so povedali, da bi jo zelo pogrešali. »To me je prepričalo, da moje misli le niso tako brez zveze, da me ljudje radi poslušajo, kot tudi jaz rada slišim nasvete in mnenja drugih. Ko gre za rože, kuho, naravno zdravljenje in podobne vsebine, lahko marsikaj povem, saj imam veliko izkušenj. Ko pa so na drugi strani strokovnjaki, še zlasti zdravniki, jih prosim za nasvet, za njihovo mnenje.«
Najsrečnejši dan
Pri Tončki je vedno kaj dobrega; ko smo se oglasili pri njej, je dišal svež jabolčni zavitek, na zalogi je imela še nekaj flancatov, ki jih je pekla za možev rojstni dan. Poleg o receptih za te in druge njene dobrote je stekla beseda še o marsičem. Sprva je stresala šale, hkrati pa dala vedeti, da je bilo njeno življenje nekaj časa manj sijoče. »Marsikaj sem doživela, toda zdaj sem spet vedra in zadovoljna.«
Z možem sta se spoznala na veselici, kjer je stregla; zaprosil jo je za ples in potem še za enega in nazadnje jo je pospremil domov. »Imel je črne lase in bil mi je zelo všeč.« Ko se je poročila, je pustila službo, saj je kmetija potrebovala žensko roko. Tašča je umrla, preden je Tončka prišla k hiši, kmalu tudi možev oče. Ker je imela dva spontana splava, se je bala, kako bo s kmetijo in z njenim zakonom, če ne bo otrok. Zato je med njene najsrečnejše dneve zapisan tisti, ko je rodila prvega sina. Potem je rodila še dva; ker je imela pri vseh nosečnostih težave, ji je zdravica priporočila, naj zadnjo nosečnost prekine, vendar je Tončka napotnico strgala in vrgla v smeti. »Veliko veselja nam prinaša naš najmlajši; tako zelo ljubeznivega in pozornega fanta zlepa ne najdeš.«
Sedaj, v zrelih letih, imata z možem več časa zase. Zgodaj vstajata in Tončka najprej pripravi prvi zajtrk. Potem gre on k živini »v njihov hotel Mu« in takrat se Tončka že javi v eter in malce pokomentira. Ko se mož vrne, sledi drugi zajtrk – kruh s kakšnim dobrim namazom in kapučino. Kosilo je tudi zgodaj, zgodaj pa gresta tudi v posteljo. Mirno in lepo živita, čeprav mu nič več tolikokrat ne reče, da ga ima rada, kot mu je nekoč.
Na morje pa nikoli več
Zanimalo me je, ali je bilo samo garanje, da sta z možem lahko izšolala vse tri fante, ali pa so si privoščili tudi kakšen dopust. »Dopustov ni bilo, pa tudi pogrešala jih nisem. Na morju sem bila enkrat samkrat, in sicer je naju z možem najmlajši sin pregovoril, da greva z njim, ko je v kamp, kjer so imeli prikolico, peljal kolesa. Dejal je, da se bomo vrnili še istega dne. Tam pa sta naju pričakala še druga dva sinova z družinami – pripravili so presenečenje za očeta, ki si je želel videti Rab, kjer je bil njegov oče taboriščnik. Starejši sin nas je vse z jahto odpeljal na otok, jaz pa sem ob tem samo trpela in se tresla od groze. Takrat sem si rekla, da če pridem živa nazaj na trdna tla, me morje nikoli več ne bo videlo.« Njeno veselje je na zemlji – vrt, rože, živali, ki jih imajo veliko, in nedeljska maša.
Frizura, obleka in nakit
»V cerkev sem začela redno hoditi, šele ko sem se poročila; prej sem šla le za velike praznike. Z možem pa sva se vsako nedeljo odpravila k maši v Dolenjske Toplice – dobre pol ure sva hodila peš, se držala za roke in pogovarjala.« Žal ji je le, da je mož izgubil vero, škandali, povezani z izkoriščanjem otrok, so ga zelo prizadeli. Toda to je greh posameznikov, vera pa ostaja. »Vera uči vse dobro. Ko sem kot mlada ženska poslušala pridige, sem si rekla, da učijo samo lepe in dobre stvari, in če bi ljudje živeli po teh naukih, bi imeli na zemlji raj. Zato veliko molim in vem, da so moje molitve uslišane.« Je pa nedeljska maša za gospo Tončko tudi družabni dogodek, na katerega se vedno dobro pripravi: »Poskrbim, da me prijateljica navije, da imam frizuro, lepo se oblečem, nadenem si zlat nakit … Vse to spada k nedeljski maši.« Sicer pa moli vsak dan – za svoje tri odlične sinove, za pet vnukov in eno vnukinjo, za sorodnike, prijateljice, za vse ljudi. »Pomirjena in zelo zadovoljna sem, da vnuk Simon, sin našega srednjega sina, zelo rad dela na kmetiji in da jo je pred kratkim tudi z veseljem prevzel, čeprav je še študent računalništva. Dolgo ni nihče kazal veselja do kmetije, pa sem prosila Boga, da pomaga urediti nasledstvo. Zato pravim, da je to božja zasluga, da imamo tudi to urejeno.« Dodala je, da je treba imeti za uresničitev želje čisto srce in biti potrpežljiv, saj ne moremo takoj priti na vrsto. Pa tudi da si je treba uresničitev želje zaslužiti.
Pozdravljena depresija
Večkrat je poudarila, kako zelo hvaležna je za vse dobro – tudi za to, da ima toliko prijateljic. Ker sama ne vozi avtomobila, jo one obiskujejo, včasih pa si po maši privoščijo vročo čokolado ali kavico in seveda prijeten klepet. Z vsemi se zelo dobro razume, tako kot tudi s sosedi in vaščani. Rada sprejema nasvete, rada jih tudi deli. »Če slišim, da ljudje trpijo za depresijo – in takih je vse več –, jim z veseljem povem, kako uspešno sem jo premagala sama.«
Pred desetimi leti je zaradi nenadnega šoka otrpnila. »Ko sem prišla k sebi, nisem imela nobene moči več, nobenega veselja nisem čutila. Ne otroci, ne rože, ne pesmi me niso več razveselili. To je bilo eno samo trpljenje – zame in za vse okoli mene. Trudili so se moji domači, zdravniki, uspeha pa ni bilo. Po osmih letih pa mi je psihiater v Ljubljani predpisal novo zdravilo in po njem sem naglo napredovala. Že na naslednjo kontrolo sem prišla končno spet nasmejana.« Dvakrat na leto se prismeji k njemu, da vidi, kako stabilna je. »To, da se spet lahko veselim in smejim, je največje bogastvo. Zato rada povem ljudem, da naj se veselijo in da naj delajo dobro.«
