»Kjerkoli sem, živim v sedanjosti. Zato mi je povsod lepo. Tako sem pač narejena,« je dejala, ko sva sedeli v njenem ljubljanskem stanovanju, zatočišču v nekoč njeni domovini. Izselila se je namreč že davno – ljubezen jo je pred več kot štirimi desetletji odnesla na Islandijo, zadnjih dvajset let pa živi tudi na Grenlandiji.
Ljubljansko zatočišče v četrti njenega otroštva
Srečali sva se le nekaj dni po tem, ko se je v Ljubljani ustavila po trimesečnem šolanju za oblikovalko srebrnega nakita v Firencah. »To je bila vedno moja strast in sedaj, ko sem upokojena, sem se odločila, da se oblikovanju iz srebra popolnoma posvetim,« je razložila in mi pokazala obesek svoje ogrlice. »To predstavlja Grenlandijo. Vedno uporabljam kamne z Islandije ali Grenlandije.« Povedala je tudi, kako s kolesarskih izletov tovori nahrbtnike nabranih kamnov. Spolira jih in razreže, nato pa vgradi v nakit. Naredila je tudi majhne obeske, ki jih prodajajo na Grenlandiji, ves prihodek pa gre otrokom domačinov.
Njeno ljubljansko zatočišče je nedaleč stran od tam, kjer je živela kot otrok. Njeno otroštvo pa še zdaleč ni bilo srečno. »Moj oče je bil šolan, pameten človek, a ga je uničil alkohol. Moja mama pa je bila pravi angel, saj je gor spravila sedem otrok. Res smo se prebijali skozi življenje, bili smo kot samorastniki. Od staršev nismo pričakovali nobene materialne pomoči, dobili smo pa ljubezen od mame, ki je bila za naš razvoj osrednja točka v vesolju. A vse je oproščeno. Če ne oprostiš, ne moreš živeti naprej,« je razmišljala o bežigrajskem otroštvu. Prepričana je celo, da je bilo bolje, da so živeli v pomanjkanju: »Res smo se morali truditi, da smo se šolali, in s tem smo se veliko naučili. Naučili smo se varčevati, nič nismo metali stran, vse smo znali predelati, in to je neizmerno darilo. Vidim, da imajo sedaj mladi vsega preveč, tudi preveč izbire.«
O Islandiji se ji tedaj seveda ni niti sanjalo. Razen ... razen, da je brala knjige Jona Svensona, ki je bil jezuit iz revne družine in je napisal več kot 40 pretežno otroških del, ki so prevedena tudi v slovenščino: »Ne vedoč za svojo življenjsko usodo sem njegove knjige oboževala.«
V Opatijo je prišel postavni Islandec
Usoda pa ji je namenila prav Islandijo. Spominja se, da je kot najstnica v Angliji, kjer se je učila angleščino, gledala dokumentarec o izbruhu vulkana na Islandiji: »Dobila sem tak nenavaden občutek in se začela spraševati, kje je ta dežela.« Kasneje je delala kot vodnica za Kompas oziroma Jugoturs. Njen bodoči mož, Vilhjalmur Ingi Arnasson, Islandec, tisti, ki je kriv, da se je preselila na sever, je bil učitelj telovadbe na gimnaziji. Dijake je pripeljal na ekskurzijo v Opatijo, kjer je bila ona predstavnica agencije. »Tedaj je bila z menoj tudi mama. Ko sem ga zagledala, sem ji rekla, glej tega moškega, neki čuden občutek imam, zvezde mi nekaj govorijo. Mama mi je odgovorila, da sem bila vedno čudna. Rekla sem ji, da ga bom spoznala.« Prepričana je, da so ju skupaj pripeljale zvezde. »Pa še zdaleč ne, da bi bila nemudoma zaljubljena.« Še posebno zato ne, ker je tedaj že imela dogovorjeno pot v ašram v Indiji. Pa je svojemu guruju poslala pismo, da je ne bo, ker se je zaljubila. Še vedno hrani njegov odgovor, v katerem piše: »Ne skrbi, velike stvari boš storila kje drugje.«
Rdeča hiša na Islandiji
Kakorkoli: mrzlega in sneženega decembra 1974 je odpotovala na Islandijo svojemu novemu življenju naproti. Bila je tako zaljubljena, da ni niti opazila, da je prišla v tistem času leta, ko je v deželi tema. Ko sta kot mladoporočenca gradila hišo, sta živela v hiši brez stranišča in gretja. »V sobi je bilo minus 15 stopinj, na stranišče pa sem morala sredi zime ven. Pa sem si rekla, tako pač je. Naučiš se, da ne lulaš proti vetru,« se je zasmejala.
Rodila sta se jima dva sinova, a po petnajstih letih je spoznala, da je njen Vilhjalmur nesrečen. »Prepričana sem, da če imaš ljudi rad, jih moraš spustiti.« Sedaj je njen prvi mož v Braziliji in jo vabi, da bi skupaj s sedanjim možem, Sigurdurjem Adalsteinssonom, tudi Islandcem, s katerim je poročena 28 let, pozimi prišla na brazilsko plažo, saj so ostali dobri prijatelji.
Helena Dejak se je sredi osemdesetih odločila, da bo v Islandiji pustila trajno sled. Ustanovila je turistično agencijo in jo poimenovala Nonni, po nadimku njenega najljubšega otroškega prijatelja Jona Svensona. Agencija je zelo uspešna, a lani se je odločila, da se bo upokojila. Sprva je mislila, da bo morala agencijo zapreti, a se je prikazal kupec in kupil agencijo z zaposlenimi vred. »Tako sem bila vesela, predvsem za uslužbence, ki so obdržali službe. Pa tudi zaradi agencije, ker to je kljub vsemu moje delo. Nonni mi res veliko pomeni,« je bila presrečna.
Zelena hiša na Grenlandiji
Njene zvezde pa ji niso namenile le Islandije, temveč tudi Grenlandijo, natančneje kraj Ittaqqortomiit na vzhodnem, manj poseljenem delu Grenlandije, kraj, ki je dosegljiv le z ladjami, pasjimi vpregami ali helikopterjem. Z možem, ki je pilot in je 40 let vozil ekspedicije na Grenlandijo, sta nekoč letela proti njihovemu največjemu narodnemu parku. Pogledala je skozi okno in v morju beline zagledala črne pike. »So to hiše?« je vprašala. Bila je vas Ittaqqortomiit, v kateri živi 400 ljudi.
»Spet se je zgodilo to, kar se velikokrat zgodi v mojem življenju, ko sem dobila neki čuden občutek. Na vsak način sem hotela, da pristaneva tam, a je mož rekel, da to z letalom ni mogoče.« Ko sta se naslednjič vrnila na Grenlandijo, je vse organizirala tako, da je s helikopterjem lahko odletela do vasi. Odločila se je, da bo županji vasi poslala pismo in jo vprašala, ali bi lahko v njihovi vasi organizirala ekspedicije, ki bi jih vodili lovci. »Dobila sem odgovor, da niti slučajno. Niso hoteli spustiti tujcev v svojo vas. Županja je bila zelo resna ženska in je trdila, da turizem pokvari ljudi.« Čakala je še štiri leta. Večkrat je obiskala vas, in ko so jo spoznali, je županja dovolila, da začne. Dobila je prevajalca in šla sta od lovca do lovca ter jih prepričevala, da bi začeli voditi ekspedicije pasjih vpreg. »Veste, oni od aprila do avgusta ne lovijo, zato v tem času nekateri samo postopajo in popivajo. Mogoče sem zaradi tega, ker sem sama iz družine alkoholika, razumela, kako je tem družinam in otrokom. Res sem jim hotela pomagati, da bi imeli zaslužek tudi zunaj lovske sezone, predvsem pa da se naučijo ravnati z denarjem.«
Ustanovila je podružnico svoje turistične agencije, katere večinski lastniki so sedaj Inuiti. Domačini so ji deleže v podjetju plačevali s kožami in lobanjami. »Meni je bilo v resnici vseeno, pomembno je bilo le, da si oni pridobijo delež v podjetju. Naša civilizacija na limanice vabi druge, jim kaže steklo, pa jim govori, da je biser. Tudi to sem hotela naučiti Inuite, da naj ne nasedajo vsakemu tujcu.« Sedaj od tega živi deset inuitskih družin. Na Grenlandiji ima tudi krščenca. »Ko te enkrat sprejmejo v skupnost, te za vedno. Čeprav bom vedno veljala za belo žensko,« se je zasmejala. In seveda ima tam tudi svoje zatočišče, zeleno hišo na samem, tik ob večinoma zaledenelem morju. Kupila jo je impulzivno, v nekaj urah, ker je vedela, da bo leta in leta prihajala v to deželo. Tam še vedno preživi nekaj tednov na leto, pozimi in poleti.
Mavrične misli večne optimistke
In medtem ko mi je kazala fotografije idile okoli njene rdeče hiše na Islandiji in belo lepoto prostranstva na Grenlandiji, je razmišljala: »Stvari sprejmem take, kot so. Sem optimistka, kar me je predvsem vodilo čez težko otroštvo. Z leti sem se naučila, da vremenu in življenju ne moremo nasprotovati, ampak pač sprejeti tako, kot je. Prej ko to spoznamo, prej smo zadovoljni in srečni.« Nemudoma sem podpisala to življenjsko načelo, ona pa je nadaljevala: »Če želiš vedno hoditi proti vetru, izgubiš energijo.« Prepričana je, da v življenju potrebujemo le malo ljubezni, in potem je vse lepo. »Saj moje življenje ni bilo vedno lepo, a če vzameš le lepo, slabo pa pozabiš le kot nekaj, iz česar se lahko učimo, bo življenje res lepo.«
Danes je hvaležna za vse, kar se je zgodilo: »V življenju je tako, da je največja modrost to, da vse sprejmeš in ničesar ne odbijaš.«
Helena Dejak je poosebljena pozitivna ženska energija. Ko sem odhajala, mi je na vratih trdno stisnila roko in rekla: »Dajte, pošljite mi fotografijo svoje družine. Da vam bom lažje pošiljala dobre misli.« In potem si res lahko predstavljate, kako čez morje snega in ledu v Podalpje letijo mavrične misli Helene Dejak, Slovenke na daljnem severu.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
