O knjigi Brez čebel ne bo življenja
Avgusta letos je izšla svetovno pomembna knjiga Brez čebel ne bo življenja (v angleškem prevodu No Bees, No Life), v kateri so prispevki 69 avtorjev iz 32 držav, glavni avtorji pa so Boštjan Noč, Karolina Vrtačnik in dr. Peter Kozmus. V knjigi približajo pomen čebel, ki niso pomembne le zaradi čebeljih pridelkov, temveč najbolj zaradi opraševanja rastlin, s čimer imajo velik vpliv na procese na Zemlji. Knjiga je na svetovnem čebelarskem kongresu Apimondia prejela srebrno medaljo s področja čebelarske literature.
O tem smo se pogovarjali z dr. Petrom Kozmusom, strokovnim vodjo rejskega programa za kranjsko čebelo na Čebelarski zvezi Slovenije in odnedavna tudi podpredsednikom svetovne čebelarske organizacije Apimondia. Letošnja huda pozeba v aprilu je uničila večino paše na akaciji ter kasneje na lipi in kostanju. Slovenski čebelarji so tako letos pridelali le 40 odstotkov povprečne pridelave medu, to je 800 ton. Ali veste, kaj pomenijo sheme višjih kakovosti medu?
Hude preizkušnje za čebele
»Čebele so v pretežni meri odvisne od vremenskih razmer. V zadnjem času smo priča toplim dnevom marca in aprila, ki povzročijo hiter razcvet sadnega drevja in medonosnih rastlin. Pogosto jim sledi pozeba ali deževno vreme ob koncu aprila in začetku maja, ki onemogoči pašo,« je razložil dr. Peter Kozmus, čebelar z več kot 20-letno tradicijo, ki ima 50 čebeljih družin in se ukvarja tudi s čebelarskim turizmom. Tudi poletja so prevroča. »Najboljši za čebele so sončni, nevetrovni dnevi s temperaturami okrog 25stopinj Celzija. Če so temperature višje, rastline ne izločajo toliko nektarja, čebele pa potrebujejo več energije za vzdrževanje temperature v panjih. Zato vroča poletja zmanjšujejo pridelavo medu.«
Za nameček se krajša doba čebelje paše. »Rastline hitreje zacvetijo in tudi odcvetijo in tako se brezpašno obdobje daljša. Julija, avgusta in septembra morajo čebelarji za čebele zelo dobro skrbeti, da zaradi pomanjkanja hrane v okolju ne izgubljajo moči, sicer pričakajo zimo v slabši kondiciji in jih tudi manj preživi. Aprilska pozeba je uničila večino paše na akaciji, akacijev med pa predstavlja skoraj tretjino pridelave medu v Sloveniji. Enako se je zgodilo pozneje z lipo in kostanjem. Zaradi deževnega konca aprila in začetka maja je manj cvetličnega medu in tako je letos večino našega medu iz gozda.«
Podnebne spremembe vplivajo tudi na čebeljo zalego in razvoj čebeljih družin. »Temperatura v panju mora biti konstantno 35 stopinj Celzija. Ob hladnejšem vremenu čebele gnezdo dodatno ogrevajo, ob toplejšem ga hladijo. Oboje jim jemlje energijo, ki bi jo lahko porabile za zbiranje medu. In če zaradi vročih dnevov avgusta ni dovolj hrane v okolju, čebele ne morejo zbirati cvetnega prahu, ki ga potrebujejo za vzrejo zalege. Matica zato zmanjša zaleganje in čebelje družine so pred zimo šibkejše.«
Pomoč iz čebeljega panja
Dr. Peter Kozmus: »V našem gospodinjstvu si čaj pogosto sladimo z medom, včasih vanj dodamo tudi žličko cvetnega prahu. Med uporabljamo tudi pri peki peciva. Cvetni prah je v našem hladilniku ves čas, matični mleček pa predvsem jeseni, ko ga uživamo na tešče kot podporo imunskemu sistemu za preprečitev prehladnih težav.«
Slovenski med je vse dragocenejši
Slovenski čebelarji so torej letos pridelali 800 ton medu, le petino, kolikor ga pojemo Slovenci (4000 ton). »Uvoz medu je seveda odvisen predvsem od domače pridelave. Ob povprečni pridelavi, ki znaša 2000 ton medu, ga uvozimo le 2000 ton. A letos oziroma do naslednje čebelarske sezone ga bomo morali uvoziti 3200 ton.« Vendar pa vremenske razmere ne vplivajo na kakovost medu, ta ostaja enaka.
Med je torej čedalje dragocenejši. A ne gre le za količine in uvoz, čebele so pomembni nosilci življenja. Brez njih ga ne bo. In le vsi skupaj lahko pripomoremo k boljši prihodnosti zanje in za človeštvo. »Rešitve so obširneje opisane v knjigi Brez čebel ne bo življenja. Pesticidi so za čebele nevarni, zato jim moramo uporabljati v čim manjši možni meri in na predpisan način. Za čebele in druge opraševalce bomo prispevali nekaj dobrega, če bomo zasadili medovito drevo, zasejali gredo ali le posadili medovito lončnico, ki jo bomo postavili na balkon. Poleg tega bo čebelam in drugim opraševalcem koristilo, če bomo travo okrog svojih domov kosili po obdobju cvetenja.«
Poznate sheme višjih kakovosti medu?
»Splošno znano je, da je priporočeno uživanje hrane iz domačega, lokalnega okolja, s čimer prispevamo k ohranjanju domačega kmetijstva. Pomemben del tega je tudi čebelarstvo, katerega najbolj znan in razširjen pridelek je med. Naravne danosti v Sloveniji čebelarjem omogočajo pridelavo sortnega medu. Ob upoštevanju dobre čebelarske prakse lahko čebelar pridela ter ohrani kakovosten in varen med, tak, kakršnega so proizvedle čebele. Pri nas poznamo ekološki med in tri zaščite geografskega poimenovanja medu, in sicer slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, kočevski gozdni med in kraški med z zaščitenim geografskim poreklom. Z nakupom takega medu je porabniku zagotovljena višja kakovost pridelka. Za njegovo pridelavo so namreč postavljena strožja merila kakovosti kot v državnem pravilniku o medu. Poleg tega je tovrsten med izpostavljen dodatnemu nadzoru. Zagotovljena je njegova sledljivost tako rekoč od cveta do kozarca. Znan je tudi njegov izvor. Pridelan ter tudi polnjen in skladiščen mora biti namreč na območju Republike Slovenije oziroma na območju, kjer je zaščiten – kočevski gozdni med in kraški med. Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo je prepoznan po unikatni prelepki, na kateri je jasno označeno, da gre za slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Na prelepki sta simbol EU za zaščiteno geografsko označbo in tudi serijska številka, ki zagotavlja sledljivost vsakega kozarca medu posebej. Kraški med prepoznate po nalepki z napisom Kraški med ter slovenskim in evropskim simbolom, ki označujeta geografsko poreklo. Kočevski gozdni med ima prelepko s tem imenom ter slovenskim in evropskim simbolom za geografsko poreklo.«
Prednosti slovenskega medu v primerjavi z uvoženim
»Slovenski med je zelo kakovosten. A težava je, da je njegova pridelava glede na potrebe majhna. Situacijo rešujeta trgovina in globalni promet z medom, ki pa sta zelo intenzivna. Vsej Evropi namreč zelo primanjkuje medu, zato ga uvaža s trgov, kjer je na voljo. To sta predvsem Južna Amerika in Azija. Pri tem se z medom lahko tudi manipulira, ga celo ponareja. Njegovo ponarejanje evropskim čebelarjem povzroča izjemno veliko škodo. Evropa namreč pridela le 25 odstotkov medu, ki ga potrebuje. Pridelava medu na svetu od leta 2001 zaradi slabega zdravstvenega stanja čebel stagnira ali upada. Na Kitajskem se je sočasno količina medu povečala za več kot 80 odstotkov, to je za 200.000 ton! Kontrola vzorcev medu na zunanjih mejnih prehodih EU iz leta 2016 in v prostorih uvoznikov je pokazala, da je bilo 20 odstotkov preiskanega medu ponarejenega. Potrošniki morajo zato biti pozorni. Pri tem so jim lahko v pomoč tudi zaščitene geografske označbe, ki zagotavljajo sledljivost medu.«
