Tudi, če ne predvsem zato, ker ves čas opozarjata, da hormonalni viharji ne besnijo samo v pubertetnikih. Ena izmed njunih primerjalnih prednosti je, da sta terapevtsko prakso zgradila iz medsebojne osebne izkušnje. Glede na to, da imata štiri otroke, jima za vse starše relevantnih zapletov iz vsakdana vsekakor ni manjkalo.
Obred večernega sedenja
Posebej sta me navdušila, ko sta zelo kmalu po začetku pogovora z mano delila svoje skrivno orožje za partnersko srečo. »Že desetletja vsak večer ob osmih skupaj sedeva v kuhinji in se pogovarjava,« sta povedala. Sliši se tako preprosto, a je tako zelo učinkovito. »Obred je najprej postal navada, danes pa je zame prav potreba,« se je nasmejal Albert. »Zelo zelo sem hvaležen zanj.«
Navado je iz lastnega otroštva v zvezo prinesla Leonida. Njeni starši so namreč poskrbeli, da je družina vedno skupaj večerjala. Zakaj? »Ker so vedeli, da bomo imeli zaradi tega vsi lepše življenje. Ker smo se tako naučili, da nas ne zanima samo to, kako je bilo v šoli, ampak tudi, kaj se kateremu od nas pravzaprav dogaja, o čem kdo sanja …«
Albert je hitro pristavil, da je bil od doma vajen drugačnega vzorca. Sam bi se v problematičnih situacijah raje umaknil in kujal. »Ampak počasi sem posvojil to novo, neprimerno boljšo navado … In če se zdaj zvečer ne usedeva, bi mi nekaj hudo manjkalo. Veste, pa nama velikokrat ni bilo do tega, da bi zvečer sedela skupaj! In takrat sva sedela v tišini, dokler ni pač nekdo nekaj rekel. In je pogovor končno stekel.«
Obred sta v zakonsko življenje vpeljala tudi zato, ker sta se poročila že po desetih mesecih. Ob prvih močnih detonacijah med njima ju je začelo zanimati, kaj se jima sploh dogaja. »Če partnerski odnos ni v redu, tudi ne moreš dovolj dobro vzgajati otrok,« sta si pokimala. »In to zato, ker se v primarnem okolju preprosto ne počutijo varne.«
Enosmerna vozovnica, smer neznano
Pri svojem delu sta se specializirala za najstništvo. Kako se tudi ne bi, ko sta šla sama čezenj kar štirikrat – oziroma petkrat, če štejemo tudi njune lastne pubertetniške preizkušnje. »Oh, najstništvo otrok te vedno vrže iz ravnotežja,« sta se poznavalsko nasmejala. »Vsak od najinih nama je v tem obdobju malo spodmaknil tla pod nogami. In vsak na precej svoj način. Pri vsakem od njih smo vsi člani družine kupili enosmerno vozovnico za smer, ki si je nismo izbrali.«
Za Leonido je bila prelomnica, po kateri je vse steklo, ko je opustila stari in rigidnejši način vzgoje. Najprej se je naučila otrokom malo bolj zaupati. Potem je posvojila zlati princip: Več odgovornosti – več svobode.
»Tudi jaz sem v tem procesu doživel veliko razodetje,« je pokimal Albert. »Za kaj pri puberteti pravzaprav gre? Ko so majhni, otroke s svojo ogromnostjo in golo fizično superiornostjo zlahka usmerjamo skozi svet … In tudi otroci nam to z veseljem dovolijo in nas doživljajo kot vsemogočne, zaupanja vredne, celo vsevedne! No, v taki vlogi se prvih deset let tudi mi počutimo zelo udobno in varno. Potem pa se skorajda čez noč zgodi biologija, otrok nas tudi fizično čedalje manj gleda gor in nas začne včasih celo gledati dol … Obenem se v njem razvije potreba po avtonomiji. Po prostoru, v katerem lahko sam razišče, kam se svet vrti.«
Vstop smrtno nevaren!!!
In tako seveda trčita dva zelo različna principa in sklopa potreb. Starši imajo za dileme, s katerimi se soočajo njihovi najstniki, pogosto sicer odlične rešitve – tiste, ki so najbolje delovale pri njih. A kaj ko potrebuje najstnik predvsem prostor, da lahko eksperimentira. In da torej dela tudi napake. Pa če starše opazovanje, kako jih dela, še tako boli. Če se začnejo s svojimi rešitvami prepogosto vtikati v nastajajoče mlade osebnosti, jih začnejo te osebnosti odrivati iz svojega prostora. Točno tako se rodijo vsi tisti napisi na vratih sob, kot je VSTOP SMRTNO NEVAREN!!!
»Pomembno je, da se naučimo, da vsega, kar rečejo, ne jemljemo osebno,« je staršem položil na srce Albert. »Krik 'Kolk si beden!' v resnici praviloma sploh ni vrednostna ocena nas kot človeških bitij. Temveč gre za sporočilo: 'Preveč si vsiljiv!' Katera je največja napaka, ki jo lahko starš pri tem stori? Da se z navidez nehvaležnim smrkavcem spusti v boj in s tem tvega izgubo stika z otrokom. Kar pa vedno predstavlja veliko nevarnost.«
»Tega ne moreva dovolj poudariti,« je rekla Leonida. »Torej kako pomembno je, da z našimi najstniki vzdržujemo stik! Pa če se naši otroci še tako repenčijo, če nas še tako odrivajo stran in se obnašajo skrajno nehvaležno. Bolj bomo uspeli ostati v stiku z njimi, manj bodo to počeli.«
En popravni izpit ni nobena drama
Naslednje vprašanje se je ponujalo samo od sebe. Za kaj so jima najbolj hvaležni njuni štirje polnoletni in na vse strani neba razseljeni otroci? »Hja, po mojem so nama hvaležni predvsem za to, da sva se ves čas trudila biti prisotna,« je strumno pokimala Leonida. »In da sva našla načine druženja, ki so bili všeč tudi njim. Nisva jih silila v hribe ali na rodbinske pojedine, kjer bi se morali lepo smehljati.«
Tu je vskočil Albert: »Hvaležni so nama gotovo tudi za to, ker sva verjela vanje! Ker sva verjela, da jim bo v življenju uspelo. In da ni en popravni izpit pač nobena taka drama.«
Tudi njima ni bilo vedno lahko. Kot rečeno: tla pod nogami jima je izmaknila čisto vsaka izmed njunih petih pubertet. Eden od potomcev pa jima je v času te hormonalne vihre na prag položil posebej zvrhan pehar izzivov.
»V njem učitelji niso in niso znali najti talentov in potenciala,« sta se spominjala. »No, saj ne rečeva, da jih je ravno kazal. Ampak zelo kmalu so mu začeli izza katedra vsak dan dopovedovati: Iz tebe nikoli nič ne bo! Ne boš končal te šole! Najbolje, da se kar izpišeš! Torej je bil vsak dan bombardiran z zelo jasnimi sporočili: Luzer, luzer, luzer!«
Tako sta morala starša toliko odločneje zavihati rokave, da sta otroku vsak dan sproti pošiljala dovolj nasprotnih sporočil. Konkretno kakšnih? »Oh, recimo: Podpiral te bom! Vem, da imaš nekaj v sebi! Ne bom izgubljal stika s tabo zaradi nekih dosežkov, ki niti niso tako bistveni!«
No, dete je potem vsekakor našlo svoj potencial. Danes je to uspešno, samostojno, prodorno, samozavestno in komunikativno človeško bitje … Ki se, kar je najboljše od vsega, ogromno smeje.
Pripadati – ključna otrokova potreba
»Ključno je bilo, da nisva sesuvala šole – pa če si je to še tako zaslužila,« sta prepričana Albert in Leonida. »Tudi se nisva šla kaznovalnih iger in plesov. Ampak sva čas in energijo raje porabila za negovanje otrokove samopodobe.« Morda najpomembnejše od vsega: v otroku sta ves čas krepila občutek, da nekam pripada. Da je sprejet in cenjen takšen, kot je. »Pripadati je namreč ena otrokovih najosnovnejših potreb. In če ne pripada doma, se zelo hitro najdejo druge skupine, ki ga bodo sprejele. Ponavadi žal kakšna izmed skupin na obrobju – torej tistih z izrazito tveganim vedenjem.«
Prenesti tudi napake
Modrosti, ki sta jih izluščila v desetletjih osebne in terapevtske prakse, sta, kot povedano, zbrala v knjigi Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Ravno prav debela bukva nosi pomenljiv podnaslov Starši – tukaj in zdaj. Ena izmed glavnih vrlin tega velikega dela je, da ga je moč brati kot priročnik. Torej kot neke vrste leksikon zimzelenih situacij, ki se lahko zgodijo staršem. In predvsem, kako te situacije najbolje rešiti v vsesplošno zadovoljstvo.
Izštekani najstniki so seveda najstniki, ki so izklopljeni iz odnosa. »To so otroci, ki so na zunaj zavezani uporništvu, umikanju iz odnosa, nasprotovanju vrednotam … V sebi pa nosijo veliko stisko in hrepenenje, da bi bili povezani. Morda se sliši neverjetno, a najstniki potrebujejo starše. Starše, ki ostajajo v stiku. Ki dovolijo samostojnost. Ki prenesejo napake. Najstniki potrebujejo odrasle starše – starše, ki štekajo.«
Starši, ki štekajo, so torej preprosto starši, ki se trudijo ali znajo najstnika »prištekati« nazaj v odnos. Ali pa starši, ki znajo sebe »prištekati« v razumevanje najstnika.
Ne najstniki, »zdravijo« se starši
Knjigo sta Albert in Leonida pred meseci izdala tudi v angleščini na Amazonu. Ključno gibalo za njen nastanek je bila želja, da bi bilo ljudem v družinah lepše. Ne samo otrokom, tudi staršem. To, sta si pokimala avtorja, je obenem njun kamenček v mozaiku želja za kakovostnejše odnose na planetu v prihodnosti.
Pri terapevtskem delu sta se sprva najbolj opirala na klasične sistemske tehnike. Potem pa sta zaradi njene fenomenalne uspešnosti posvojila še v čustva usmerjeno partnersko in družinsko terapijo pod taktirko Sue Johnson. Kar je morda najpomembnejše: pri stiskah z najstniki se v terapevtskem procesu ukvarjata skoraj izključno s starši, ne z najstniki. Ta zadnji stavek je v resnici tako radikalen, da bi ga morda veljalo prebrati še enkrat.
Kaj je povzročilo ta radikalni zasuk?
Spet gola praksa. V prvi fazi sta se tudi Leonida in Albert namreč osredotočila predvsem na najstnike. A sta čedalje bolj pobito ugotavljala, da je tak pristop vse prevečkrat »jama brez dna«. Ko so bili »problematični« otroci v njuni družbi, je bilo vse, kot mora biti. Ko so se vrnili domov, pa so takoj spet ubrali stare viže. Povedano malo bolj plastično: »Otrok lahko terapevtu s krvjo podpiše, da bo odslej drugače. In zelo pogosto to tudi resno misli! Ampak ko se vrne v svoje prvotno okolje, je hitro spet vse po starem.« Tako je v Albertu in Leonidi počasi dozorelo spoznanje, da morata delati predvsem s starši. Podpore pri vzgoji so najprej potrebni starši, da lahko potem vzgajajo otroke.
Vojna napoved ali superjunaška moč?
Tiste starše, ki jih je prebiranje zadnjih odstavkov pahnilo v blažjo depresijo, naj opozorimo, da je osnovno sporočilo v resnici skrajno pozitivno. Albert in Leonida Mrgole oznanjata predvsem, kako veliko moči imajo starši v odnosih s svojimi najstniki. Starši imajo zaradi navezanosti moč vpliva preko pravilnega odzivanja, kar se v praksi vedno znova izkaže za izjemno, da ne rečemo superjunaško moč.
Staršem na pragu najstniške ere je najpomembneje razložiti naslednje: če boste šli na nož, vam bo situacija slej ko prej eksplodirala v obraz. »Če v konfliktnih situacijah 'izteravaš svoje', če greš na golo moč, bodo to otroci povsem pravilno dojeli kot vojno napoved.« Tako svari Albert. »Če starš nespametno rožlja z orožjem, mu lahko vsak normalen najstnik odgovori samo: Aja?! Potem se pa pejmo!! Vse mi vzemi, še gate mi daj dol!! Kaj mi moreš?! In kaj hitro so zaklenjeni v bojni ples. V katerem po definiciji ne more zmagati nihče.«
Na površju torej boj, spodaj pa izguba stika. Ki se neizogibno odrazi v tem, da starši izgubljajo vpliv na otroka.
»Pravzaprav gre za čisto matematiko,« sta povzela terapevta: »Otrok pride iz šole, v kuhinji nekaj poje, ko pridejo starši, se obrne stran. In jim sploh ne pripoveduje več o tem, kaj se mu dogaja, kaj ga čaka, kaj potrebuje. Temveč se samo še izmika. Če starš kaj vpraša, revskne otrok nazaj nekaj v stilu Kaj te briga? V odnosu se je zgodil rez, in po novem imamo bistveno manj vpliva kot prej. Kaj se je zgodilo? Šli smo se 'bockat' z močjo in smo pač zgubili! Na tej točki je edina pot spet vzpostaviti stik.«
Otroci niso ljudje, na katere se lahko vpije
Pri nekaterih je ta pot seveda zelo dolga. Ponavadi to velja v tistih primerih, kjer se tudi starši niso imeli sploh kje učiti dobrih vzorcev in potrebujejo zato malo več pomoči. V tako težavnih primerih naša sogovornika v terapevtski proces povabita tudi otroke, da lahko družina sploh vzpostavi osnovno komunikacijo. A eno je gotovo: tisti, ki z odprtim srcem krenejo v obnovo pristnega stika z otroki, na koncu skoraj vedno zmagajo.
Iz prodajne statistike lahko sklepamo, da so slovenski starši delo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo vzeli za svoje. Prepričani smo, da ga uporabljajo kot priročnik zelo konkretnih napotkov v zelo konkretnih situacijah. Krovna tehnika, ki nam omogoča vzdrževati stik z našimi najbližjimi, se v šoli Mrgoletovih imenuje »prisotnost« oziroma »zavedanje«.
Žal tu ni prostora za podrobnejšo razdelavo tega principa, ki sta ga Leonida in Albert postavila kot hrbtenico vseh svojih napotkov. Pa saj ga najbrž že poznate! »Prisotnost nam omogoča, da nismo roboti slabih vzorcev, ki so nam bili vtisnjeni brez naše privolitve,« opišeta Albert in Leonida. »Če se potrudimo, da smo z otrokom čimveč tu in zdaj – ne pojutrišnjem ali čez tri mesece! – bomo z njim avtomatično vzpostavili globoko povezavo. Nam pa bo ta praksa čuječnosti vsak dan znova obnovila zavedanje, da otroci niso ljudje, na katere se lahko vpije, ker si ne upamo vpiti v službi.«
